Zadnje čase sem imel par zdravstvenih problemov, ki so mi pustili svoje posledice, na fizičnem in mentalnem polju. Seveda to ojačeno z datumom mojega rojstva, pred 86. leti in nekaj meseci. Zato sem z branjem novic in člankov, tako v naših kot v tukajšnih časopisih, precej v zamudi.
Pred kratkim me je prijatelj iz Evrope, argentinski Slovenec, opozoril na članek pod omenjenim naslovom v Svobodni Sloveniji št. 15 začuden, kako je v naš časopis ta članek sploh zašel. Pohvalil je tudi komentar nanj, ki ga je napisala neutrudljiva sodelavka naše skupnosti, Metka Mizerit.
V računalniku sem poiskal Svobodno Slovenijo in ko sem prebral omenjeni naslov in videl partizanske čepice, sem kar po gorenjsko vzkliknil: “ No, kva jpa zdej to!?“ Pogledal sem čez okno… ”ne, še sem v Argentini”, se ponovno prepričal, da imam pred sabo našo Svobodno Slovenijo in ne ljubljansko Delo, si zmeril fiber, ki je bil v redu… in začel brati članek, saj me dogodki naše preteklosti vedno zanimajo. Izvedel sem do pičice natančno, kako je nastajala ta himna – pesem na sloviti poti XIV. Divizije na pohodu na Štajersko. Ta štorija me sicer ni kaj prav posebno zanimala, a ko sem že pri tem, bom šel do konca, zmeraj lahko kaj zanimivega izveš.
Tudi ni bilo nič takega, da bi oporekal, dokler nisem prišel do stavka: “S to himno je Svetozar Marolt Špik postavil svoji diviziji spomenik. A ne le svoji diviziji, spomenik je postavil vsemu slovenskemu partizanstvu, doslej najprodornejšemu izrazu veličine slovenskega naroda.” Obstal sem ob tej trditvi in se malo zamislil: saj veličina naroda ne more biti stvar humoristov, kar pisec članka, Franc Križnar, verjetno ni, ampak je univ. mag. in dipl. muzikolog. Kot muzikolog ni nujno, da bi kaj več vedel o resničnih dogodkih iz tistih časov, za univ. mag. pa ne vem, na kaj se to prav za prav nanaša. Trditev, da je partizanstvo najprodornejši izraz veličine slovenskega naroda pa da misliti, da ta gospod bolj malo ve, kaj se je v resnici v tistih časih dogajalo, ali pa mu pride prav to misliti in trditi, zaradi socialnega statusa v družbi opranih možganov in potomcev do kosti ustrahovanih ljudi.
O veličini slovenskega naroda ne more govoriti sedemsto zamolčanih morišč, posejanih po vsej Sloveniji, kjer so partizani mučili in pobijali, posebno še, ko je bilo vojne že konec, tisoče in tisoče ideoloških nasprotnikov – protirevolucijonarjev, vojake in civiliste, večkrat cele družine. Vojakov niti niso sami zajeli, ko so se v umiku bližali meji, ampak so počakali in jih pribarantali že razorožene, na povojnem mednarodnem sejmu. Ti zločini so bili desetletja zatajeni in je bilo absolutno prepovedno o njih govoriti. Prizadete družine, ki so izgubile očete, sinove, može, matere, strice, fante, so bile poleg tega še posebno preganjane in tudi niso smele javno žalovati.
Napolnili so ječe in taborišča prisilnega dela, kjer sta gospodarila lakota in bič, za kar je bilo dosti, da te je kdorkoli od njihovih ovaduhov ovadil za karkoli že.
Če se še tako pomujam, v vsem tem res ne najdem nobene veličine mojega naroda.
Posebno pa še ne, ko poslušam o zmagovalcih in osvoboditeljih. Saj je vendar znano in več kot jasno, da je na konferencah pravih zmagovalcev: Združene države, Sovjetska zveza, Anglija, morda še Francija, ko so urejali povojno Evropo, Stalin imel svoje zahteve, sklicujoč se na to, da je Rusija plačala največji krvni davek. Drugi so na to v glavnem pristali. Med zahtevami je bilo, da v vsej Jugoslaviji zavlada komunizem. Tako so partijski in partizanski voditelji že vnaprej vedeli, da se jim ne bo treba res boriti in nikogar premagati, ampak čim več svojih ideoloških nasprotnikov pobiti. Da bodo dosegli svoj cilj –komunistični režim- bo že poskrbel “Oče narodov”, Josip Visarijonovič Džugašvili. Tako se je tudi zgodilo. Zato so partizani “osvobajali” slovenska mesta 9. maja, šele potem, ko je bilo vojne že konec in niso našli nobenega okupatorja več, da bi se z njim borili. Vsekakor so pa iz previdnosti počakali, da je, na primer, v Ljubljano prvi vkorakal (po Strelski ulici) hercegovski muslimanski partizanski oddelek.
7. maja 1945 so zapadni zavezniki –Eisenhower- zahtevali od Nemcev, da odlože orožje, a so ugodili njihovi prošnji, (Alfred Jodl), da so ga čete, ki se umikajo iz že po Sovjetih zajetih krajev, lahko obdržale še 8. maja, da bodo tako prišle do Zapadnih zaveznikov in se njim predali… (v Sloveniji je Rdeča Armada napredovala do Murske Sobote in tam obstala) Nemci so se pa umikali proti Zapadu, kar se je le dalo.
8. maja so dokončno kapitulacijo Nemčije podpisali za Zaveznike general Eisenhower in gen. Ivan Susloparov, za Nemčijo pa gen. Alfred Jodl.
Sovjetska zveza tega dokumenta ni priznala, češ da njihov podpisnik ni bil za to pooblaščen in tudi zahtevala, da se mora Nemčija njim še posebej predati. Da podpiše to kapitulacijo je bil imenovan maršal Georgij Konstantinovič Žukov, poveljnik sovjetskih čet, ki so zavzele Berlin. Podpis se je vršil ob 23. uri ponoči. To uro je bil zaradi časovne razlike v Moskvi že 9. maj, zato se v Rusiji na ta datum proslavlja konec vojne in njihova zmaga.
Franci Markež
