Od začetkov do danes… 

Prve korake  Slomškove šole beležimo v letu 1949. Takrat je začel delovati prvi tečaj v ramoškem okraju, ki  pa je bil precej različen od »slovenske šole« ki jo danes poznamo. Otroci so se sprva zbirali ob nedeljah popoldne, včasih samo za veroučno uro. Ta prvi tečaj je leta 1949  obiskovalo 41 otrok, ki so jih poučevale gdč. Mija Markež, Anica Šemrov in Cvetka Grmek, katekizem pa g. Janez Kalan, s pomočjo g. Janka Mernika. Lastnih prostorov za pouk niso imeli:  najprej je tečaj po naklonjenosti ramoškega župnika deloval kar v župnišču, nato v večji najeti hiši, kjer je stanovala skupina slovenskih družin, kasneje v majhni hiši, ki so jo kupili Slovenci ramoške srenje na ulici Castelli 28 in kjer danes stoji  Slomškov dom. V prvih časih je tečaj imel samo dve skupini otrok: prva skupina je obsegala otroke od 1. do 3. razreda, druga skupina pa otroke od 4. do 6. razreda. Tudi učbenike si je bilo treba priboriti: najmlajši so uporabljali razmnoženo dvojno izdajo »Moje prvo berilo«, ostali pa čitanko »Naša beseda« (M. Mizerit – A. Majhen), ki jo je leta 1951 izdala Svobodna Slovenija. V naslednjih letih je višja skupina začela uporabljati prilogo revije Duhovno Življenje »Božje stezice«, ki je pričela izhajati prav na pobudo g. Mizerita, kakor tudi občasnik »Pastirček«.

 Društvo Slovencev že v začetku leta 1949 začelo poudarjati potrebo ustanovitve lastne slovenske šole, z uvedbo  nedeljskih popoldanskih šol po krajih, kjer so takrat živele slovenske družine. To krajevno delovanje je bilo potrebno strniti in poenotiti, zato je msgr. Anton Orehar, kot odbornik Društva  Slovencev, sklical za 27. julija 1949 sestanek slovenskih šolskih nadzornikov in učiteljev. Namen sestanka je bil razgovor o pomenu slovenskih nedeljskih tečajev za ljudskošolsko mladino, ter temu primerno ureditev pouka. Otroci naj bi se poleg verouka učili tudi branja, pisanja,  domoznanstva in slovenskega petja.

 Prvi namen slovenskih duhovnikov je bil verski pouk v slovenščini. Zato je zmerom bila krščanska verska vzgoja osrednji del »nedeljskih popoldanskih tečajev«.  Martin Mizerit, šolski referent Društva Slovencev je dopolnil, da je namen tečajev »vzbujati in ohranjati v otrokih narodno zavest«. To je postala glavna skrb vseh učiteljev in staršev, ki pošiljajo otroke v slovenske šole.

 Prvotni tečaj je počasi rastel. Iz ohranjenih arhivov beremo,  da je bilo leta 1952 v Ramos Mejiji v višji skupini 8 dečkov in 12 deklic, v nižji pa 6 dečkov in 8 deklic, skupaj torej 34 učencev. Leta 1953 je delovalo v Buenos Airesu že 9 tečajev. Tega leta je tečaj v Ramos Mejia imel 28 otrok.  Leta 1954 je bilo v Ramos Mejia 32, leta 1955 51 otrok, leta 1956 pa 71. Do leta 1961 se je število otrok vrtelo okoli 100. Ves ta čas je šolo vodila gdč. Anica Šemrov, verouk sta pa otroke poučevala g. Janez Kalan in g. Matija Lamovšek.

 Leta 1958 si je vsaka od takratnih 24 slovenskih šol izbrala ime po kaki znameniti slovenski osebnosti:  pisatelju, pesniku ali škofu. Ramoška šola si je izbrala ime po škofu Antonu Martinu Slomšku, ki je prvi začel učiti otroke v slovenščini in jih navduševati za slovenstvo. On je bil najbolj primeren zgled za buditev slovenske zavednosti, tako v njegovih časih v Sloveniji, kjer je prevladoval nemški duh, kakor sedaj v tujem okolju, kjer prevladuje argentinska miselnost. Po Slomškovi šoli je dobil pozneje tudi ramoški slovenski dom ime »Slomškov dom«.

 Leta 1963 je šolski  referent Zedinjene Slovenije Aleksander Majhen začrtal namene tečajev:

·        Buditi pri otrocih slovensko zavest.

·        Naučiti otroke slovensko brati in govoriti.

·        Izoblikovati slovensko sestavino otrokove osebnosti.

·        Oploditi otrokovo kulturo s slovenskimi vrednotami.

·        Narediti most med starim in novim.

·        Seznaniti otroke z ustvaritvami slovenskega kulturnega genija.

 Število učencev Slomškove šole je počasi naraščalo. Leta 1964 je obiskovalo tečaj 106 otrok, njihov veroučitelj je bil dr. Alojzij Starc.  Leta 1965 je Zedinjena Slovenija preimenovala vse tečaje v slovenske osnovne šole in jim imenovala voditelje ter učitelje. Slomškovo šolo je takrat vodila  ga. Vera Holosan. Leta 1968 so začeli delovati krajevni šolski odbori.

 Leta 1971 je začel v Slomškovi šoli delovati prvi otroški vrtec.  Preuredili so se razredi po argentinskem šolskem sistemu: slovenske šole še danes obsegajo 10 let pouka (2 leti vrtca ter 8 razredov). Leta 1971 je prevzel vodstvo šole g. Marijan Schiffrer in kot katehet in dušni pastir ramoške skupnosti je pa takrat že deloval g. Jože Škrbec.

 Leta 1972  je nastopila vodstvo ga. Lenča Zupan Malovrh, ki je šolo vodila skozi 24 let, do leta 1995.  

Po letu 1970 je obisk Slomškove šole dosegel najvišja števila v svoji zgodovini. Leta 1971 je šolo obiskovalo 159 učencev, leta 1972 je število naraslo do 161, leta 1974 pa do  160.

 Leta 1996 je prevzela vodstvo šole ga. Alenka Prijatelj Schiffrer, za njo pa leta 1997  Saša Zupan Omahna. Sledile so ji ga. Meta Debeljak Vombergar, Helena Rode in današnja voditeljica Mateja Hribar Šmalc. Leta 2001 je odšel po božje plačilo prelat g. Jože Škerbec. Skozi 32 let je otroke vzgajal v krščanstvu in jih pripravljal na prejem zakramentov. Na njegovo mesto je kot katehet stopil g. Franci Cukjati.   

Skrb za otroke se skozi vsa ta leta  ni omejevala le na pouk raznih predmetov v slovenščini. Šola je otrokom nudila priložnost za razvoj  svojih talentov na raznih področjih. Učenci Slomškove šole so svoj igralski talent lahko pokazali pri  šolskih igrah in nastopih: skoraj vsako leto smo na ramoškem odru lahko uživali ob otroških igrah in prizorih,  v samostojni izvedbi ali pa v sodelovanje pri krajevnih prireditvah. Težko je prešteti, koliko igric je otroke naučila gdč. Anica Šemrov, po njenem odhodu tudi ni manjkalo požrtvovalnih režiserjev.

Pevski talent so otroci razvijali v zborčku Slomškove šole. Dolgo let je gdč. Anica v otroška srca vsajala ljubezen do slovenske pesmi, otroci so nastopali pri otroških sv. mašah, šolskih nastopih in drugih prireditvah v Slomškovem domu.

 Tudi za vzgojo telesa je skrbela Slomškova šola. Po končanih učnih urah so otroci imeli še športne in telovadne ure: veliko dvorišče in vrt sta bila kraj, kjer so skozi vsa ta desetletja učenci sledili pravilu: »Zdrav duh v zdravem telesu«. Žoga je bila vedno najljubša spremljevalka šolskega odmora: fantje pri nogometu, deklice pa pri igri »med dvema ognjema«, to je slika odmora v Slomškovi šoli.

 V šolski knjižnici so se otroci lahko približali  bogastvu slovenske besede. V zadnjem desetletju se je ta zaklad pomnožil še s filmi in zgoščenkami v slovenščini.

Poleg šolskih dejavnosti so otroci v Slomškovi šoli našli tudi razvedrilo. Vsakoletni šolski izlet je bil prilika, da se srečajo in spoznajo otroke iz drugih slovenskih šol, s katerimi bodo v bodočnosti delili klopi Srednješolskega tečaja. Veliko število učencev naše šole se je vsako leto udeleževalo otroške kolonije v Hanželičevem domu, za vse so to bila nepozabna doživetja. Bivši učenci so  kasneje kot voditelji spremljali mlajše. Osmošolci so pa večkrat organizirali še posebno potovanje, kot zaključek skupaj preživetih let.

Šola je za učence večkrat pripravila tudi počitniške dneve: z igrami, ročnimi deli, petjem in športom so otroci v slovenskem okolju preživeli lepe ure tudi izven šolskega leta.

 Vsakega decembra je otroke obiskal sv. Miklavž. S kakšnim veseljem so otroci vedno pričakovali ta dan!

 Skrb šole je bila tudi duhovna rast otrok in njihovih družin. Poleg verouka in priprave na zakramente sv. spovedi, sv. obhajila in sv. birme, je šola pripravljala razne vzgojno-duhovne sestanke za starše in  otroke. Mesečna otroška maša in vsakoletna družinska nedelja sta postali že prava tradicija v Slomškovem domu.

Delo učiteljev  že dolgo let spremlja odbor staršev: šoli je na razpolago za pomoč in organizacijo vsega potrebnega za dober potek pouka.

 Učitelji Slomškove šole so se vedno trudili, da bi se pri svojem delu izpopoljnjevali. Redno so se udeleževali sestankov in seminarjev, ki so se skozi leta vršili v Buenos Airesu. Od leta 1994 dalje se pa udeležujejo tudi seminarja za strokovno izpopoljnjevanje, ki ga prirejata Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije,  v sodelovanju z Zavodom Republike Slovenije za šolstvo. Veliko novih strategij in materiala za poučevanje so učitelji pridobili na teh tečajih, in s tem izboljšali kakovost svojega dela.

 Cilji prvih let so živi še danes:   »Skrbeti za ohranitev in okrepitev slovenske narodne zavesti, širiti prosveto in dvigati kulturno stopnjo, poglabljati duhovne vrednote v duhu slovenske krščanske tradicije.« Ponosni smo, da lahko našim otrokom, potomcev Slovencev, vsako soboto nudimo slovensko besedo, molitev in pesem. Starši so hvaležni učiteljem, da se brezplačno in neutrudno posvečajo otrokom. Ljubezen do slovenskih korenin, ki so jo sami spoznali v otroških letih, še naprej predajajo bodočim rodovom, da bodo še v bodoče živele besede zavetnika Slomškove šole: »Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne narodove omike«.

.

Iz brošure ob 60-letnici Slomškove šole