Prišel je dan! Dan praznovanja!
Tako so zvenele besede, ki so goste sprejele pred vrati in z veselim nasmehom v soboto, 5. oktobra.
Bilo je posebno zanimanje za to, kaj se bo dogajalo v Baragovi šoli tisti dan… Pri vratih je vsak otrok dobil trak z barvo skupine in srček. Takoj je vsak poiskal prostor pri mizi, na kateri je bil prt iste barve. Otroci so bili razdeljeni po različnih starostih in šolah in so skupaj zajtrkovali.
Nato je voditeljica Baragove šole pozdravila vse navzoče in pri tem obudila lepe spomine na šolska leta, ko je hodila v vrtec z gdč. Dano Zajc, ko je z gdč. Nežko Kalan začela pisati prve stavke in se truditi s prvimi skloni z go. Janjo Šusteršič. Kako je gospa Zdenka Jan vse otroke navduševala, da so korajžno nastopali in recitirali na odru in kako je gospa Marjeta Gerkman v učilnici spodbujala veselje do slovenske pesmi! Pa spomine, kako je gospa Marta Šmalc otroke vedno navduševala za pogovor in kako je gospa Mirjam Goljevšček učence razveselila z poezijami in branjem.
Voditeljica je prav tako izrazila hvaležnost vsem učiteljem, na prvem mestu gospodu Martinu Mizeritu – ustanovitelju šole, ki je leta 1949 začel učiti skoraj vse dedke in babice sedanjih učencev, z ljubeznijo do otrok in do slovenskega jezika. Prav tako sama zdaj uči otroke z ljubeznijo do slovenske besede in do otrok in si kar ne predstavlja življenja brez sobotne šole. Poudarila je svoje veselje do slovenske besede in hvaležnost očetu, ker je vedno podpiral in dovolil slovensko besedo doma. Veselje, ki ga čuti ob slovenski besedi, ob branju, poeziji, ker res »slovensko bije ji srce«.
Sledil je pozdrav g. Marcela Brule, referenta za slovenske osnovne šole v Argentini. Zahvalil se je za vabilo in zaželel obilo sreče in dovolj moči za nadaljevanje dela, ki so ga pred 70 leti začeli tisti, ki so prvi poučevali slovenski jezik v tujini. Končal pa je s prelepimi Slomškovimi besedami:
Oj, zlati čas!
Minuta ki minila,
ne bo se povrnila;
kar časa zamudiš,
ga vekomaj zgubiš.
Oj, zlati čas!
Je v mladih letih setev,
bo v starih dobra žetev;
če pridni bodemo,
nam nikdar žal ne bo.
Oj, zlati čas!
Vse žive dni se trudi
in časa ne zamudi;
počivati sladko
potem v nebesih bo!
Nato so otroci in učitelji pozorno poslušali go. Moniko Urbanija Koprivnikar, ki je razložila, kako se bo vršila vsaka dejavnost.
Pripravljenih je bilo sedem »postaj« ali učnih ur: petje, zemljepis, pravopis, slovnica, branje, verouk in besedni zaklad. Razložila je, da bomo vsi zmagovalci, ker se bomo veselili z igranjem, ne pa s tekmovanjem.
Blagoslovili smo jedi in dan in začeli z igranjem. Posamezne skupine so se pri vsaki dejavnosti ustavile za petnajst minut, nato pa stopile k naslednji.
Pred kosilom so bili zopet vsi zbrani v dvorani. Na oder so bili poklicani voditelji vseh šol in še dva otroka vsake skupine, ki sta v rokah nosila liste prav posebnega drevesa. Najprej sta g. Marcelo Brula in ga. Luciana Servin vsadila korenine našega drevesa in srca. Korenine, iz katerih je zraslo drevo naše skupnosti v novi zemlji, ki je zdaj tudi naša domovina.
Nato so voditelji slovenskih šol postavili grb vsake šole na sredino drevesa – to je bilo deblo. Zatem so otroci temu našemu drevesu dodali še liste, kot znak, da bomo s skupnimi močmi, delom, trudom, z združenjem znanja in misli zmožni zagotoviti rast skupnosti. »Vsak od nas je važen, vsak ima nekaj, s čimer lahko sodeluje. Brez nas bi bilo drevo nepopolno. Listi predstavljajo vsakega od nas in kako s pridobljenem znanjem o vsem, kar je slovenskega ter z ljubeznijo, ki jo to znanje prebuja v naših srcih, prispevamo k rasti tega drevesa. Spoznavanje krajev, kako ti izgledajo; spoznavanje besed in kako se pravilno izgovarjajo in pišejo; možnost spregovoriti in se pogovoriti v matičnem jeziku, svobodno, verno… Vse to priča o ljubezni, s katero so se naši predniki borili za svoj Dom in za ohranitev vere. Žrtve niso bile zaman« – je dodala ga. Monika. Končno je tudi dodala poseben pogled na drevo slovenske skupnosti: lipa, ki se počasi prilagaja ombuju a pri tem ne izgubi slovenskega srca; to dejstvo šolam nalaga še večjo odgovornost in jih stalno postavlja pred nove izzive.
»Pazimo na naše šole! V šolah je srce skupnosti!« so bile njene sklepne besede.
Po kosilu je sledil odmor, med katerim so se fantje hitro podali za žogo, najmlajši so skočili na gugalnike ali tobogane, drugi pa so v senci pokramljali.
Na veliki mizi je čakala še torta in spet igranje na dvorišču.
Prav lep dan smo preživeli in se vsi skupaj veselili praznovanja.
Posebna zahvala gre odboru staršev in odboru Hladnikovega doma, ki so vedno pripravljeni na pomoč, sodelovanje in skupno delo!
LvS
.
.
