Polona Majdič je obiskala Argentino, natančneje tukajšnje slovenske ustanove. Namen potovanja je bil zbiranje gradiva za magistrsko delo, za katerega je izbrala zanimivo temo, in sicer »Slovenske knjižnice v Argentini«.

Ni prišla sama, spremljal jo je njen partner Urh in skupaj sta obiskala številne slovenske domove in ustanove v Argentini, in sicer: Slovenski dom San Martin, Hladnikov dom (Društvo Slovenska vas), Društvo Slomškov dom, Društvo Slovenska pristava, Naš dom San Justo, Zedinjeno Slovenijo, Slovensko društvo Triglav, Slovensko društvo Triglav Entre Ríos, Fundación Eslovena »Slovenski Duh”, Slovensko podporno društvo v Cordobi, Društvo Slovencev v Mendozi, Slovensko-argentinsko šolo Colegio Esloveno Anton Martin Slomšek Mendoza, lektorata slovenščine v Argentini, Slovensko planinsko društvo Bariloche, Društvo Slovencev Triglav Rosario (kakor navedeno v delu in v istem vrstnem redu).

Vsebino dela je seveda možno spoznati v samem besedilu magistrske naloge, dostopno v Repozitoriju Univerze v Ljubljani.

Po izkušnjah in vtisih pa smo ju povprašali v sledečem pogovoru:

→ Kakšen je bil prvi vtis, ko sta prispela v velemesto?

Mene je presenetilo to, da se nisem počutila preveč tuje. Ne glede na to, da je Buenos Aires prestolnica in velemesto, so bili vsi ljudje, ki sem jih srečala v trgovinah, kavarnah … zelo prijazni in ustrežljivi. Verjetno je k temu občutku domačnosti prispevala tudi Veronika Lampret, ki nama je za pet tednov oddala stanovanje. Mislim, da sva imela velik privilegij, da sva lahko živela v stanovanju, ki ga ima Slovenka in to v centru mesta.

→ Prvi vtis je verjetno najmočnejši. Katero ustanovo pa sta najprej obiskala, s kom sta bila?

Prvi slovenski dom, ki sva ga obiskala, je bil dom v San Martinu. Tja nama je pomagala priti Luciana Jarc, ki je bila nekoč tam učiteljica. Sprejeli sta naju voditeljica šole Nina Pristovnik Diaz,Magda Zupanc Petkovšek, tudi druge učiteljice so naju pozdravljale z navdušenjem, ne glede na to, da sva zamudila skoraj eno uro, ker se še nisva v tem času seznanila z voznim redom po Buenos Airesu. Počutila sem se, kot da sem v Sloveniji, saj so me otroci pozdravljali v slovenščini, na koncu so nama zapeli še nekaj pesmic, ena o ekologiji mi je bila še posebej všeč: »Prijazni do okolja, eko to smo mi!«

→ Katera pa je bila najbogatejša knjižnica in katera morda najbolj zanimiva in zakaj?

Mislim, da je najbogatejša knjižnica v društvu Zedinjena Slovenija, glede na to, da se v društvu v različnih prostorih skriva še veliko knjig, ki jih je treba postaviti na police. Zdaj jo pridno ureja Klavdija Belič. Pri zanimivosti pa ne bi izpostavila nobene, saj je bila prav vsaka knjižnica zanimiva na svoj edinstven način.

→ In kako sta bila sprejeta? Bi kaj posebej izpostavila?

Vsa društva so naju izredno lepo sprejela in tudi pogostila. Zdi se mi, kot da sem živela v majhnem mehurčku Slovencev sredi Buenos Airesa, kar je bila izredno zanimiva izkušnja. Vsi so bili zelo prijazni, ustrežljivi in predvsem veseli, da je nekdo iz Slovenije prišel na obisk. Veseli me, da sem lahko spoznala tako zelo veliko slovensko skupnost in se pogovarjala v slovenščini, saj moja španščina res ni najboljša.

→ Seveda je potovanje polno tudi ogledov raznih krajev. Kateri kraji, mesta so vama bili najbolj všeč?

Moram reči, da ima Buenos Aires posebno mesto med mojimi spomini. Vzdušje mesta, prijazni ljudje, dobra hrana, polkilski sladoled in argentinska španščina in še ostale stvari so res nekaj posebnega. Poleg prestolnice sva obiskala še slapove Iguazu, ki so prekrasni. Tudi Mendoza – dežela malbeca je čudovita. Vsako mestece ima svoje – lahko so to ljudje, turistične znamenitosti ali hrana.

→ Bi še kaj dodala?

Mislim, da lahko to rečem v imenu obeh – še se bova vrnila v »najin« Buenos Aires. In Rok, hvala ti za lep sprejem na letališču, prevažanje po Buenos Airesu in poslušanje najinih zgodbic ob odlični argentinski govedini in malbecu.

Po knjižničarski strani pa … razveselilo me je število knjižnic, obilo knjig, bralci, predvsem pa srčnost skrbnic in skrbnikov teh knjižnic, ki se na vso moč trudijo, da bi čim bolje delovale. Kljub temu si želim, da bi se stanje še izboljšalo in morda bi lahko v naslednjih letih stekel kakšen projekt v tej smeri, morda s pomočjo institucij v Sloveniji.

Z raziskavo sem ugotovila, da bi bilo predvsem dobro vzpostaviti reden dotok novih knjig iz Slovenije. Z Urhom sva v Argentino pripeljala velik kovček novih slovenskih knjig, ki so jih darovale slovenske založbe.

Prav tako bi bilo dobro organizirati izobraževanje za skrbnice knjižnic in učiteljice, kako lahko še bolje izkoristijo potencial knjižnice, kako jih organizirati na način, da si bodo člani društev več izposojali, predvsem otroci. Menim, da je to eden od načinov, kako ohraniti slovenski jezik v Argentini na visokem nivoju, kot je zdaj, še v bodoče.

Tretja stvar, ki bi jo bilo smiselno izvesti, bi bila vključitev knjižnic v slovenski knjižnični sistem Cobiss. Ugotovila sem, da argentinski Slovenci tega v glavnem ne poznajo. Gre za sistem, v katerem je zavedena vsaka knjiga (oz. druga enota) v vsaki knjižnici v Sloveniji in nekaterih knjižnicah v zamejstvu in po svetu. V Argentini je v ta sistem vključena le knjižnica društva v Bariločah, nedavno je bila vključena na primer slovenska knjižnica v Clevelandu. Z vključitvijo v sistem knjižnice pridobijo evidenco vseh svojih knjig, ki je v bazi na internetu, beležijo lahko izposoje ipd. Vsi argentinski Slovenci in tisti v matici bi s tem imeli pregled nad vsem, kar te knjižnice imajo in kaj bi bilo dobro še pridobiti. Prav tako bi bilo za raziskovanje zgodovine argentinskih Slovencev (iz vseh treh valov) dobro vsaj popisati vse arhivsko gradivo, ki ga hranijo društva (delno se to že izvaja), a to je že zgodba za nov projekt.

→ Hvala lepa obema! In naj bo “na svidenje”!

Rok Fink
Lektorirala: Tjaša Lorbek