Atentat v Sarajevu na habsburškega prestolonaslednika Franca Ferdinanda 28. junija 1914 je sprožil prvo svetovno vojno. Mladi srbski napadalec Gavrilo Princip se verjetno sploh ni zavedal, kako usodne bodo posledice njegovega dejanja ob reki Miljacki. Na god sv. Ane, 26. julija 1914, je Avstro-Ogrska objavila splošno mobilizacijo in čez dva dneva se je začel spopad svetovnih razsežnosti. Vojne napovedi med različnimi evropskimi državami so kar deževale in vojni stroj se je pognal. Končalo se je šele jeseni 1918, krvava kosa je do takrat terjala številna življenja mladih ljudi. S prvo svetovno vojno se je, zgodovinsko gledano, zaključilo »dolgo 19. stoletje«, če uporabimo posrečeno umestitev znanega britanskega marksističnega zgodovinarja Erica Hobsbawma.
Že pred vojno sta se izoblikovala dva sovražna tabora: centralne sile (Nemčija, Avstro-Ogrska in Italija) ter antanta (Velika Britanija, Francija in Rusija). Kraljevina Italija je ob začetku vojne razglasila nevtralnost. Začela so se skrivna pogajanja, ki naj bi Italijo spravila v vojno na eni od vojskujočih se strani. Tako je bil 26. aprila 1915 podpisan tajni Londonski sporazum, ki je ob ustrezni ozemeljski nagradi Italijo obvezoval, da v enem mesecu vstopi v vojno na strani antantnih sil. Navidezni mir, ki je do takrat obvaroval slovenske dežele Habsburške monarhije, se je zaključil, saj se je na jugozahodu monarhije vzpostavila soška fronta.
Prva svetovna vojna 1914–1918 je pomenila prvi globalni spopad v človeški zgodovini, ki je zaznamoval na milijone ljudi. Do konca vojne se je v boje vmešalo 28 tedanjih držav, posredno ali neposredno je vojna vihra zajela poldrugo milijardo ali tri četrtine svetovnega prebivalstva z bojišči na treh kontinentih: Evropi, Aziji in Afriki. V prvi svetovni vojni se je vojskovalo 60 milijonov vojakov, od katerih jih je umrlo okrog deset milijonov. Slabo polovico med njimi ni bilo nikoli identificiranih oziroma ne vemo, kje so padli. Šlo je za strahotne izgube, ki jih je povzročila tudi uporaba novih tehnologij v bojevanju (bojni plini, letala, podmornice, strojnice, tanki). Konec prve svetovne vojne je hkrati pomenil konec nekega obdobja, kajti v zgodovino so odšli štirje svetovni imperiji: Ruski, Avstro-Ogrski, Nemški in Osmanski.
Premirje, podpisano v železniškem vagonu v gozdu blizu francoskega kraja Compiegne, je začelo veljati natanko ob 11. uri 11. novembra 1918.
V prvem povojnem obdobju se je z mirovnimi pogodbami vzpostavila popolnoma nova ureditev Evrope. Dolgoročno so se nakazali mednarodni odnosi v svetu, kjer je Evropa izgubila primat. Hkrati je bilo posejano seme novega spopada ali dvajsetletno premirje do začetka druge svetovne vojne, kot ga je označil nemški zgodovinar Ernst Nolte.
Že oktobra 1918 je Avstro-Ogrska v zameno za premirje antanti ponudila avtonomijo za slovanske narode v državi, kar pa je takratni ameriški predsednik Woodrow Wilson zavrnil. Na tej podlagi je narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov zahteval brezpogojno samoodločbo. Tako so v Zagrebu in Ljubljani 29. oktobra 1918 razglasili ustanovitev nove državne skupnosti Južnih Slovanov iz razpadle Avstro-Ogrske. Nastala je Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, s sedežem v Zagrebu. Bila je zgolj kratkega veka, saj se je že 1. decembra 1918 združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Ob koncu spopadov na vseh frontah je sledil tudi razpad Avstro-Ogrske, v kateri so naši predniki živeli več stoletij. Tudi za Slovence se je začelo novo obdobje z novimi preizkušnjami. Večina naroda je bila vključena v novonastalo Kraljevino SHS, od leta 1929 naprej Kraljevino Jugoslavijo, slaba tretjina Slovencev na Primorskem pa je prišla pod oblast Kraljevine Italije. Sledila je druga svetovna vojna in spomine iz krvavega spopada ali Velike vojne so hitro prekrili krvavi in žalostni dogodki okupacije, osvobodilnega boja in komunistične revolucije med drugo svetovno vojno. Šele z demokratizacijo na Slovenskem ob koncu osemdesetih let je prišlo tudi do nekakšne renesanse pri zanimanju za prvo svetovno vojno in soško fronto. Prej so bile tovrstne teme potisnjene v pozabo, protagonisti dogodkov oziroma priče časa pa so odšli s tega sveta in priložnosti so bile za vedno izgubljene.
Renato Podbersič ml.
