Tudi na Primorskem smo imeli revolucijo! Toda hkrati je potrebno poudariti, da se je revolucionarno nasilje zaradi posebnega mednarodno-pravnega položaja Primorske začelo kasneje, približno leto dni v primerjavi z Ljubljansko pokrajino. Tedanje italijanske oblasti so namreč Primorsko obravnavale kot sestavni del svoje države, v skladu z leta 1920 podpisano rapalsko pogodbo oz. razmejitvijo med Italijo in Jugoslavijo. Zato Italijani nikakor niso dovolili ustanovitve posebnih protikomunističnih enot, npr. vaških straž, kot se je to zgodilo na Dolenjskem in Notranjskem. Komunistična partija Slovenije se je zelo zavedala pomena tega področja, zato so že ob koncu poletja 1941 sem poslali svoje preverjene kadre. Na Primorskem so pod plaščem osvoboditve precej hitro našli sogovornike, saj so se Primorci predvsem želeli rešiti fašističnega jarma. Partijska navodila so prihajala iz Ljubljane. Zaostritev razmer je pomenil prihod Aleša Beblerja, sicer po rodu iz Idrije, ki je na Primorsko dospel novembra 1942 po nalogu centralnega komiteja slovenske komunistične partije (CK KPS) in izvršilnega odbora Osvobodilne fronte (IO OF). Bebler je torej prišel s partijskimi pooblastili, o razmerah je redno poročal v Ljubljano. Že poleti 1942 je predlagal CK KPS, da je treba spodbuditi partizansko gibanje tudi na Primorskem. Bebler se je tudi zavedal, da mu partijsko zaupanje daje veliko moč za ukrepanje na Primorskem in dejansko je iz svojega bunkerja na Vogrskem odločal tudi o življenju in smrti dejanskih in namišljenih nasprotnikov revolucije na Primorskem.

Na Vipavskem je poleti 1944 odmeval umor več članov ugledne Brecljeve družine, narodno in krščansko usmerjene. V Žapužah pri Ajdovščini je patrola Vojske državne varnosti (VDV), ki je štela 23 mož, 8. julija 1944 vdrla v hišo družine Brecelj. Odpeljali so očeta Jožefa, hčerki Angelo in Marico ter dvanajstletnega sina Martina. Člani družine naj bi se temu ostro uprli, skušali naj bi tudi priklicati Nemce iz sosednje postojanke. Odpeljali so jih na sedež okrožne izpostave, kjer so jih vsaj dva dni zasliševali. Nekaj dni so jih vlačili s seboj in 12. julija 1944 pobili v gozdu blizu Gornje Branice. Zanje se je dan pozneje pri »partizanskem sodišču« zavzel tudi črniški dekan Alojzij Novak, ki je »prosil, naj slučaj preiščejo ter krivico popravijo« in to zapisal v Črniško kroniko. Ni namreč vedel, da so že umorjeni. O svoji nameri je govoril z javnim tožilcem pri višjem vojaškem sodišču IX. korpusa. Sodeč po ohranjenih arhivskih dokumentih je ta zaradi protestov načrtoval, da bi proti umorjenim članom družine Brecelj organizirali naknaden sodni postopek.

V zvezi z aretacijo domačih je zanimivo pričevanje Bogomila Breclja (1925–2011), preživelega člana Brecljeve družine. Leta 1950 je bil posvečen v duhovnika, deloval je v slovenskih zamejskih župnijah. Pričevanje je zapisal pokojni duhovnik Jožko Kragelj (1919–2010), ki mi ga je izročil oktobra 2008:

»20. junija 1944 so partizani streljali z Zapuškega hriba na nemško kolono, ki se je pomikala po cesti. Enega vojaka so ubili, nekaj pa ranili. Že naslednjega dne, bil je praznik sv. Alojzija, so Nemci zažgali vas. Začeli so na zgornjem koncu, gorela je že dobra polovica hiš, okrog 30. Brat, ki je bil pri domobrancih, je preprečil, da bi zgorela tudi druga polovica vasi z našo hišo vred. Terence je jezilo, da je naša hiša ostala.

Čez dobra dva tedna, 8. julija 1944, so naši ves dan pospravljali seno na pobočju Angelske gore na Klopočišču nad Slekoti. Bil je že mrak, ko so pripeljali domov in seno zmetali na skedenj. Utrujeni so sedli za mizo. Niso še povečerjali, ko so se prikazali partizani. Prišli so s Planine čez Rusnje, ne po vasi, ampak pod Žapužami mimo naše brajde. Pot jim je moral kazati nekdo, ki je vas dobro poznal. Mama ni znala povedati, koliko jih je bilo. Morda dvajset, morda petdeset. Ko so vstopili, je bila hiša že obkoljena. Niso veliko govorili. Vse so preiskali, pobrali vso literaturo, ki je bila proti komunizmu. Drugi so šli v hlev in z živino v breg. Pobrali so vse: vola, kravi in junici. Do Gorenja so si za gonjača izposodili Ceneta, ki je pomagal pri košnji. Naši so se stisnili za mizo in čakali, da se bo razpletlo. Sledil je ukaz, da morajo z njimi na komando na zaslišanje ali nekaj takega. Uprli so se: mama naj ostane! Pomagalo je. Niso pa se dali pregovoriti za Martina, čeprav še ni imel štirinajst let. Rekli so, da jim bo kazal pot. Morda so se bali, da bo tekel po pomoč. Na lepem so postali živčni in nevarni. Druga skupina se je namreč napotila k našemu stricu Venclju Breclju spodaj pri cerkvi. Tam ni šlo tako gladko. Naleteli so samo na ženske in te so začele kričati. Stana se je celo izmuznila iz kuhinje, stekla po stopnicah in skozi štalo na plano. Začela je na ves glas klicati na pomoč. Eden izmed partizanov, ki so stražili zunaj, jo je s prvim strelom smrtno zadel. Drugi so se ustrašili, da je strel opozoril Nemce v trgu, in so se umaknili. Mama je gledala za našimi, kako so odhajali po vasi navzgor proti cesti, ki pelje na Col. Ni vedela, kako naj si pomaga. Na Nemce ni mogla računati, domobrancev takrat še ni bilo v Ajdovščini. Obsedela je v hiši in molila. Hlev je bil izpraznjen, hiša zapuščena.

Po petdesetih letih je spregovoril domačin Bruno Samec. Veliko ni povedal. Z očetom sta se takrat skrivala na naši štali. Tam sta se zakopala v seno. Nista se umaknila pred Nemci, ampak pred partizani, čeprav sta bila njihova. Opazovala sta, kaj se dogaja, kolikor se je dalo videti. Partizanov nista prepoznala. Zunaj je bila tema, saj vas ni bila razsvetljena. Slišala pa sta mukanje živine, strel na vasi in osorna povelja nočnih obiskovalcev.«

Zasliševanje aretiranih Brecljevih je prevzela Narodna zaščita, nastal je tri strani dolg zapisnik, ki ga je podpisal Anton Semenič – Medved, »Načelnik Okrožne izpostave ONZ«. On je tudi izdal nalog za »justifikacijo« Brecljeve družine.

Zasliševalec je očitno imel največ opravka z »obdolžencem« Jožefom Brecljem, ki se je moral zagovarjati predvsem zaradi svojega protikomunizma. »Komunizem da jemlje lastnino tudi revežem, govoril sem nasplošno.« Nadalje so zasliševalca zanimale zveze Jožefa z Ljubljano in stiki s sokrajani. Razložil je tudi, zakaj je proti komunizmu: »Sem z idejnega stališča proti komunizmu, ker je komunizem proti viri.« Zasliševalec Medved se je na koncu podpisal pod zapisnik in pristavil, da je zaslišanec to odklonil, ne da bi navedel razlog za to.

Ob aretaciji članov družine Brecelj so se očitno oglasili tudi njihovi sorodniki v Ljubljani, ki so bili v tesni povezanosti z OF in partizanskim gibanjem. Prav oni so se verjetno obrnili na partizansko in partijsko vodstvo v Kočevskem Rogu, ki je očitno zamudilo z intervencijo na Primorsko, zato pa so uvedli sodno preiskavo. Dr. Božidar Kobe, javni tožilec pri Višjem vojaškem sodišču IX. korpusa NOV in POJ je tako že 19. julija 1944 poslal dopis dr. Mirku Šlibarju, javnemu tožilcu na Vipavskem področnem vojaškem sodišču, naj temeljito razišče okoliščine aretacije družine Brecelj in naj poroča o njej. Dr. Šlibarju je bil podrejen njegov namestnik, ing. Jože Gabrovšek – Svit, slednjemu pa zasliševalec in tudi morilec Anton Semenič – Medved. V poročilu z dne 27. julija 1944 je dr. Šlibar svojemu nadrejenemu poročal glede ugotovitev o tem primeru. Opravil je namreč zelo natančno preiskavo, zaslišal priče in samega Medveda. Hkrati je preveril situacijsko poročilo za 10. julij 1944, kjer so ohranjena poročila o razmerah na terenu. Izsledki so kazali, da naj bi se Medved nekoliko prenaglil v postopku, vendar naj bi tega ne storil namenoma. Javni tožilec je 30. julija 1944 prvič zaslišal tudi preiskovanega Medveda, ki je izvršil umor članov družine Brecelj. Omenjeni je med zaslišanjem zavračal svojo krivdo in jo prelagal na nadrejenega Svita, s katerim naj bi sicer bila dobra prijatelja. Slednji naj bi tudi zasliševal aretirane, o njih naj bi tudi izjavil, da so zakrknjeni belogardisti, ki naj bi jih bilo potrebno postreliti. Na zapisnik tega zaslišanja se sklicujeta tako Svit kot Medved sam v ohranjenem zapisniku z zaslišanja 8. avgusta 1944.

Očitno se je celotna preiskava osredotočila v dokazovanje, da so si Brecljevi smrt zaslužili ter da je šlo pri njihovem umoru za nujen ukrep, izpeljan v skladu z določili okrožnice IOOF, saj se je partizanska enota zaradi grozeče hajke znašla v zagati. Pri odločitvi za umor je bila očitno odločilna tudi beseda terencev, saj bi morali Brecljeve po njihovem odstraniti že pred sedmimi meseci. Dr. Šlibar je namreč zaslišal tudi nekatere člane organov OF za Vipavsko, ki so obremenili Brecljeve. Obtožbe so pavšalne in govorijo o sovražni literaturi, opozarjanju pred komunisti in komunističnim značajem partizanskega boja ter agitaciji za domobranstvo med vaščani.

Kakorkoli, šlo je za umor nedolžnih ljudi in krivci so lagali celo lastnemu vodstvu. Umorjene Brecljeve so v gozdu pri Kodretih našli šele 9. aprila 1945; četniki in primorski domobranci so njihova trupla prepeljali v domači kraj. Slovesno so jih pokopali 10. aprila ob veliki množici domačinov v Ajdovščini.

O prekopu je Bogomil Brecelj med drugim povedal:

»Po devetih mesecih neuspešnega iskanja in poizvedovanja smo zvedeli, da so naše pobili in da so zakopani v Gornji Branici. Imenovana je bila tudi ženska, ki ve za grob. Mislim, da je sporočilo posredoval šturski župnik Srečko Gregorec. Aprila 1945 sva šla z bratom Tonetom prosit domobrance za spremstvo. Major Janko Debeljak, ki je veljal za hrabrega vojaka, je odklonil pomoč z razlago, da je prenevarno, saj lahko padejo v nastavljeno past. Četniški oficirji, ki so takrat stanovali v Vipavskem Križu, pa so bili pripravljeni tvegati. Ob taki sili so pristali tudi domobranci, da gredo zraven. Bilo jih je pet pod vodstvom podporočnika Langusa.

Na pogreb smo prišli vsi, kar nas je ostalo. Pavle je čez nekaj dni padel na Otlici. Po desetih letih, ko sem bil že duhovnik, mi je mama neki večer zaupala skrivnost: ‘Veš, kaj so rekle tvoje sestre, ko si študiral v Ljubljani? Rade bi darovale tudi življenje, da bi se ti odločil za duhovniški poklic. Bog ju je uslišal. Obe sta umrli mučeniške smrti in ti si postal duhovnik. Sedaj veš, komu se moraš zahvaliti!’«

Renato Podbersič ml.

.

.