Spominske besede ob 50. obletnici smrti ramoškega dušnega pastirja Janeza Kalana
Nocoj je večer mehak kakor milost.
Čakam, da mi nekdo oči zapre
čakam, da mi nekdo sklene roké!
Karel Mauser
Zadnji sončni žarki so legli na Škofjeloško hribovje.
Molk je napolnil prostor, le zvon na Hribcu je budil domačine.
Naznanjal je žalostno vest, da je v daljni tujini prenehalo biti srce sinu tega kraja, dragega mu Puštala, katerega je brezmejno ljubil, zanj živel in zanj tudi ugasnil.
Od tega žalostnega trenutka, ki je močno prizadel vso slovensko skupnost v Argentini je preteklo že več desetletij – 50 let.
Naj bodo te besede in pesem skromen a spoštljiv in hvaležen spomin na našega prvega dušnega pastirja Janeza Kalana.
Pokojni gospod Janez Kalan se je rodil leta 1908 v Puštalu pri Škofji Loki. Ljudsko šolo je obiskoval v domačem mestu, gimnazijo pa v Št. Vidu. Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil posvečen v duhovnika leta 1932. Ko je kaplanoval v Zagorju ob Savi so ga nacisti leta 1941 odvedli v zapor, nato pa pregnali na Hrvatsko. Po vrnitvi je bil kaplan v Šmarju pri Grosupljem in v Cerknici. Ko je vihrala komunistična revolucija na slovenski zemlji se je skupaj s tisoči Slovenci podal na dolgo in trdo pot begunstva ter prišel v Argentino leta 1949 iz Spittalskega taborišča. Takoj po prihodu se je z vso očetovsko ljubeznijo posvetil rojakom in družinam, ki so iz begunskih taborišč prihajali v deželo ob Srebrni reki. Duhovnik Janez Kalan je bil na prošnjo gospoda Antona Oreharja nastavljen od laplaške škofije za kaplana v župnijsko cerkev Karmelske Matere božje v Ramos Mejii, kjer je imela častno mesto podoba Marije Pomagaj z Brezij, ki ima sedaj vidno mesto v dvorani Slomškovega doma. Gospod Kalan je imel v farni cerkvi mašo ob 7. zjutraj. Po maši, ko so argentinski verniki odšli je gospod Kalan začel s slovensko pridigo. K tej mašni daritvi so se zbirali rojaki iz okraja in okolice. Tako je bil gospod Kalan ustanovitelj in dosmrtni voditelj ramoške verske skupnosti.
Kdo je bil gospod Kalan?
Bil je goreč duhovnik, zvest cerkvi in narodu. Bil je voditelj, organizator. Bil je literat. Bil je dober človek!
Bil je z ljudstvom, z njim je šel v izgnanstvo, z njim delil isto usodo.
Bil je brezdomec.
Takole je zapisal o njem sorojak škofjeločan, pisatelj dr. Tine Debeljak:
»Nisem poznal človeka, ki bi bil toliko navezan na svoj rojstni kraj in svoje ljudi. Sledna novica od tam mu je hladila domotožje in ga razplamtela na novo. Branil se ga je, pa se mu vdajal. Odklanjal je vse prošnje na vrnitev, pa sanjal samo o njej. Nihal je med obema svetovoma, in ni bil nikjer…«
O njegovem duhovniškem poklicu pa je lic. Marjan Schiffrer zapisal:
»Gospod Kalan ni bil le velik Slovenec, bil je predvsem duhovnik. Pečat premišljenega, izbojevanega, izmoljenega duhovništva je nosil do svoje smrti, kot dober pastir ga je skrbelo za vsako ovco. Kolikokrat smo čutili, kako globoko je doživljal odgovornost za ramoško čredico. Ni bilo skoraj slovenske hiše v ramoški in sanjuški srenji, da je ne bi Kalan z neizbeženo pipo v ustih in usnjeno kapo na glavi vsaj nekajkrat na leto obiskal. Kako je tolažil, kako svetoval, kako reševal, prav duše reševal, kako je končno tudi gmotno pomagal! Samo on in Bog sta vedela, koliko družinskih domov je zraslo tudi z njegovo pomočjo.«
Z njegovo pomočjo pa je zrasel tudi Slomškov dom, saj je z vso vnemo in odločnostjo podprl pobudo gdč. Anice Šemrov, da je prišlo do odločitve, da se kupi zemljišče in postavi dom. Kako je bil vesel, da je slovenska verska in narodna skupnost v ramoškem okraju dobila skupen dom. Dom, ki je bil zgrajen z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo, je postal dom za vse dejavnosti, srečanja in prireditve.
Sredi plodovitega dela v vinogradu Gospodovem pa je v četrtek 10. avgusta 1967 Vsemogočni poklical k sebi blago dušo dobrega pastirja.
In končno je našel svoj pravi dom. Tam, kamor smo namenjeni vsi – domov, k svojemu Bogu. Ni več brezdomec, saj je tam, kjer je dobro počivati, v naročju samega Boga, kateremu zvesti služabnik je bil vse življenje.
Ko se danes klanjamo spominu dragega dušnega pastirja gospoda Janeza Kalana ob 50. obletnici njegove smrti ga prosimo, naj pri Vsemogočnemu izprosi milost, da bi tudi mi ostali zvesti narodnim vrednotam, to je krščanstvu in slovenstvu. Spomin nanj pa naj bo trajen.
prof. Neda Vesel Dolenc
