Pogovor s predsednikom Markom Selanom.

Slomškov dom vstopa v 60. leto življenja. Kako je nastala in se organizirala skupnost v Ramos Mejíi?

Prvi slovenski rojaki, ki so se naselili v okolici, so se začeli zbirati v ramoški farni cerkvi in poslopjih okoli cerkve, tam je že leta 1949 bila prva slovenska maša in začel je pouk v slovenski šoli. Skupnost je rasla in kmalu je nastala potreba, da bi imeli lastne prostore,da bi se v njih lahko naprej razvijale nove dejavnosti pa tudi organizacije, ki so nastale v njej. Počasi so prišli do lastnega zemljišča in začeli graditi lastni dom. 

Blagoslovitev Slomškovega doma je bila leta 1961. Takoj so vse organizacije stopile skupaj in prijele za delo. Sestavili so se razni odbori in skupine: Slomškova šola, Farni odbor, mladina, gradbeni odbor, in vsi so delali v prid ramoškim rojakom. Vsi so prijeli za delo, da so zgradili svoj skupni dom, v katerem je bil prostor za vse. Šola je dobila končno primerne prostore po selitvi iz Sanatorija, nedeljske svete maše in razne pobožnosti so se vršile v dvorani, mladina je začela redno zahajati v dom in tako je življenje v njem neprestano raslo.

Obletnica, še prav posebno okrogla, ki se bliža,  je gotovo primeren čas, da se spomnimo ustanoviteljev doma…

Veliko rojakov se je navdušilo in sodelovalo pri tem delu, med njimi so se seveda našle tudi vodilne osebe, ki so aktivno organizirale vse potrebno za nastanek društva. Ne bi zdaj vsakega imenoval, lahko bi na koga pozabil… zato vam pa priporočam, da pogledate, kar smo o tem zapisali v našem zborniku ob 50-letnici Slomškovega doma. (op.ur: omenjeni prispevek je v celoti objavljen v tej številki Svobodne Slovenije)

In še ogromno drugih je, ki so se tiho trudili in darovali svoj čas. Vsi so skrbno opravljali delo in darovali gmotna sredstva in čas, ki so ga večkrat morali krajšati svojim lastnim družinam. 

Vsem njim gre en velik Bog plačaj!! 

Na katerih stebrih je skozi desetletja slonelo življenje doma?

Skupnost je potrebo nastanka društva čutila predvsem za ohranjanje slovenskega jezika, navad in zavesti. Prvo za izseljence, nato pa tudi za njihove naslednike – to smo mi, ki prav tako želimo Slomškov dom predati naslednji generaciji.

Kot skupnost z močno krščansko zavestjo nam je vseskozi bil močni temelj naše versko življenje, zato so nedeljske svete maše in druge verske dejavnosti eden od teh stebrov. In z njimi seveda naši dušni pastirji. 

Ob tem pa seveda tudi šola Antona Martina Slomška, ki je bistvenega pomena za nadaljnji razvoj in ohranjanje jezika, kulture in drugih slovenskih dobrin, saj otroci v njej pridobijo ogromno znanja o domovini. Izjemnega pomena pa je tudi krog prijateljev, ki se ob tem ustvari in jih druži vnaprej v življenju.

Katere skupine in organizacije pa danes delujejo v Slomškovem domu?

Iz omenjenih temeljnih virov se nato življenje v domu razvija tudi po drugih organizacijah in odsekih. Danes v Slomškovem domu delujejo Slomškova šola, dekliška organizacija in fantovska zveza, organizacija mladcev in mladenk, pastoralni svet, mešani zbor Ex Corde, prisotna  je tudi Zveza mater in žena, pa gledališka skupina in še druge delovne skupine, ki se morda zavzamejo za kako konkretno akcijo in jo dobro izpeljejo.

Velika večina članov slovenske skupnosti je rojenih v Argentini, vse težje je novim generacijam ohranjati slovenščino in zavest o pripadnosti narodu. Kako se v ramoški skupnosti v današnjem času gojita slovenski jezik in kultura?

To je resna težava in tudi neizogibna realnost. Sicer je pa velik izziv naših organizacij  posodobiti vse potrebno, da ne izgubimo cilja.

Kot sem že omenil je šola bistveni steber naše skupnosti, gradivo za otroke učitelji prilagajajo sodobnemu času z namenom, da otroci obdržijo zanimanje za jezik.

Naše prireditve, sestanki in druženja še danes potekajo v slovenskem jeziku, trudimo  se za to, ker se zavedamo pomembnosti jezika pri ohranjanju slovenske zavesti. Pri tem so pomembne tudi gledališke dejavnosti, saj ob njih otroci, mladi in vsi sodelujoči izpopolnjujejo svoj jezikovni zaklad in bolje spoznavajo slovensko kulturo.

Skratka, pri našem rednem delu in vseh dejavnosti, ki jih načrtujemo v domu, imamo vedno pred seboj naše bistvene cilje: ohraniti jezik in kulturo.

Ko gledamo v bodočnost se vedno zazremo v mlade in najmlajše. Kakšna je v tem oziru slika Slomškovega doma?

Osebno imam optimistični pogled na mlajše in mladino. Vidim, da radi zahajajo v dom in se srečujejo s prijatelji. Vsekakor je zgled, ki ga lahko dajemo mi, ki imamo sedaj odgovornost vodenja organizaciji, najvažnejši dejavnik, da se to nadaljuje. Kar smo zmožni sedaj narediti za naš dragi Slomškov dom in za naše člane bo prav gotovo podlaga za nadaljnjo življenje v domu.

Dr. Tine Debeljak je nekoč Slomškov dom pesniško naslikal kot “slovenski grič sredi argentinske pampe”. A ta grič prav gotovo ne stoji sam, saj je Argentina še vedno lepo poraščena s podobnimi slovenskimi griči… Kako potekajo stiki med slovenskimi domovi? In s Slovenijo?

Slomškov dom ni neko samotno bitje, smo del slovenske skupnosti v Argentini, ki si stalno prizadeva za obstoj in rast. Tudi mi v Slomškovem domu čutimo dolžnost, da na vse načine prispevamo za ta skupni cilj in pri tem tudi dobivamo in črpamo navdušenje, sposobnosti, zglede, izkušnje in vse potrebno, da skupaj gradimo bodočnost.

Tudi naši stiki v Sloveniji so redni in rastejo, tako z osebami kot tudi z raznimi organizacijam. 

Izmenjava obiskov nam daje možnost, da navežemo nove stike in ti se pospešujejo iz leta v leto. To se dogaja na  različnih področjih: v kulturni, gospodarsku, glasbeni pa tudi na političnem in socialnem področju.

Zavedamo se, da potrebujemo pomoč in sredstva, saj so izzivi veliki. Smo Slovenci na tujem in to od nas zahteva večji trud. A nam slovenska zavest nam daje silo in moč, da to storimo z veseljem.

In končno se ne moremo izogniti komentarju o pandemiji, ki nam je postavila življenja in načrte na glavo. Kako se ramoška slovenska skupnost sooča s tem izzivom?

Pred letom si nihče ne bi mogel predstavljati, da je sedanja realnost sploh mogoča… sicer nas pa okoliščine primorajo, da se  prilagodimo. Dom je zaprt, a to še ne pomeni, da se življenje ramoške skupnosti ne razvija naprej.

Vsaka organizacija se je poslužila raznih sodobnih pripomočkov, da svoje delo vrši naprej. 

Odbor, kateremu predsedujem, je pozoren in skrbi za potrebe naših članov in organizacij. Skrbimo da se prireditve našega koledarja na prilagojen način izvršijo. 

Šola Antona Martina Slomška redno deluje ob sobotah in s poukom na daljavo izpolnjuje svoj program, mladinske organizacije skrbijo za potrebe mladih, za srečanja, za razvedrilo in tudi za naše starejše, da jih pokličejo in malo pokramljajo z njimi. Članice našega vrtnega kluba si še naprej delijo nasvete, izkušnje in tudi pridelke. Na naših socialnih mrežah objavljamo nasvete za zdravo življenje, dobro prehrano in gibanje. Tudi kuhati se učimo, saj nastaja virtualni tečaj kuhanja z nasveti in recepti za pripravo dobrih jedi. Odprli smo našo virtualno kinodvorano, kjer počasi objavljamo igre ki so skozi leta bile predstavljene na odru Slomškovega doma. Tudi naši umetniki in ustvarjalci so svojo vsakoletno razstavo posodobili tako, da je letos objavljena na spletu in tako omogočili, da se že 20. razstava ramoških umetnikov tudi letos izvrši.

Za našo dušo skrbita dušna pastirja, g. Robert Brest in g. Franci Cukjati in tako imamo možnost, da dnevno sodelujemo pri slovenskih svetih mašah in raznih drugih verskih dejavnostih.

September, mesec naše obletnice je tudi Slomškov mesec. Zato naša mladina na spletu objavlja “Slomškove drobtinice”, da bomo bolje spoznali življenje našega blaženega zavetnika in njegov zgled, ki  je tudi v tem času zelo primeren za naše potrebe.

Ta pogovor lahko zaključiva z mislijo ob začetku jubilejnega leta Slomškovega doma… 

Vstopamo v jubilejno leto, vstopamo v leto praznovanja  60. obletnice našega dragega Slomškovega doma.

Cilji, ki so vodili delo ustanoviteljev so tudi nam napotki ter smernice za delo in pot, po kateri naj se tudi naslednje generacije usmerjajo, saj je bistvo naše skupnosti, da ostanemo zavedni Slovenci in gojini v njej lepe človeške odnose.

Ponosno gledam na našo mladino, na otroke, ko vidim kako z velikim veseljem ter navdušenjem sodelujejo in se zavzemajo za delo v domu. Čutijo in živijo pripadnost slovenski skupnosti in Slomškovem domu.

Jabolko ne pade daleč od drevesa…, nedvomno nova generacija dobiva dobre zglede, kot smo jih mi od naših prednikov. Zgled ljubezni do skupnega, zgled pridnega dela, zgled vztrajnosti, zgled lepih medsebojnih odnosov.

Vsi člani smo del Slomškovega doma, vsi imamo enako dolžnost, da pazimo nanj in gledamo ter se trudimo za obstoj, izboljšanje in si prizadevamo za bodočnost. Zelo sem ponosen na vse, ki sestavljamo odbor Slomškovega doma, njihovo navdušenje, pridnost, zavzetost in delavnost je enkratna.

Hvala vsem, ki se trudite za ta naš dragi slovenski grič. Vse najboljše, Slomškov dom!!!

Pogovarjala se je Mariana Poznič