V Argentini smo skoraj vajeni tega, da je december izreden mesec. V strahu pričakujemo, da se bo kaj pretresljivega zgodilo. In letošnji december se je že v prvih dneh izkazal za pristnega in nam postregel z neobičajnimi novicami.
V četrtek, 7. decembra, je zvezni sodnik Claudio Bonadio odredil kazenski pregon in preventivni zaporni nalog za bivšo predsednico države Cristino Fernández Kirchner zaradi domnevne izdaje in prikrivanja vpletenosti Irana v najhujši teroristični napad v državi leta 1994, ko je bilo v bombnem napadu na judovski center “AMIA” v argentinski prestolnici ubitih 85 ljudi.
Ti kaznivi dejanji naj bi bili storjeni s podpisom dogovora s predstavniki režima v Teheranu, po katerem naj bi Argentina v zameno za opustitev sojenja domnevnim napadalcem sklenila ugoden trgovinski posel z islamsko republiko. Sporazum je potrdil celo argentinski parlament, v katerem je tedanja vlada imela absolutno večino in je zato pridno potrjeval vse njene želje. Vendar nikoli ni stopil v veljavo, ker ga končno v Iranu niso potrdili, čeprav smo v zadnjih tednih izvedeli še to, da je bil enostransko sestavljen v Iranu že veliko časa pred podpisom.
Ker pa je bivša predsednica v tem tednu nastopila kot novoizvoljena senatorka, sodnik aretacije ne more izvesti brez predhodnega postopka odvzema imunitete. Bodočnost gospe Kirchner je tako v rokah kolegov v parlamentu, kjer je zaenkrat jasno, da odvzem imunitete ne bo uspel.
A pregon bivše predsednice je le najbolj aktualna in odmevna točka te zgodbe. Bonadio je po več kot dveh letih zavitih sodnih ovinkov zdaj prijel v roke obtožnico bivšega tožilca Nismana. Alberto Nisman je tik po vlogi obtožnice zoper takratno predsednico umrl v nejasnih okoliščinah. Vlada gospe Kirchner je smrt hitro označila za samomor, kar je takratno sodstvo tudi potrdilo in zatem zavrnilo njegovo obtožnico. V tistih časih je bilo nepojmljivo, da bi se sodniki zoperstavili volji predsednice, iz čigar ust smo že slišali, da “je treba sodnike pritisniti”. Pa zgleda, da so se zdaj isti sodniki zavedli svojih dolžnosti in prijeli za delo. Nismanova obtožba je bila sprejeta in Bonadio na njej gradi kazenski postopek, ki Cristino Kirchner močno skrbi – verjetno skoraj toliko, kot tisti zaradi domnevnega pranja denarja pod krinko turističnih in nepremičninskih dejavnosti zoper njo in celo njeno družino.
Mnogi mislijo, da se je tu sodnik prenaglil, da zoper Cristino (še) nima zadostnih dokazil. Je pa Bonadio istočasno močno udaril malo nižje: v četrtek so bili v omenjenem kazenskem postopku aretirani bivši predsedniški sekretar Carlos Zaninni, prijatelj Kirchnerjevih Luis D’Elia in Jorge Khalil, bivšega ministra za zunanje zadeve Timermana je pa zaradi starosti in bolezni doletel le hišni pripor. Oscar Parrilli in Andrés Larroque sta, med drugimi, zdaj tudi tarča kazenskega pregona.
Vsa ta dogajanja so zasenčila celo (ne)napredek v iskanju podmornice ARA San Juan, o kateri še danes ni sledu, pa čeprav jo še vedno iščejo prvovrstne ekipe večih držav. “To je tako, kot bi iskali cigareto na nogometnem igrišču”, so iz mornarice opisali iskanje. Ob tolikih dogajanjih je zanimanje za usodo podmornice in njene posadke upadlo in na zadnjih sestankih za medije skoraj ni bilo več prisotnih novinarjev.
Teden pa zaznamuje še seja ministrov iz vsega sveta v okviru Svetovne trgovske organizacije, ki poteka v Buenos Airesu med 10. in 13. decembrom. Vodi jo bivša ministrica Susana Malcorra, otvoril jo je predsednik Mauricio Macri. Med udeleženci je tudi slovenska delegacija, ki jo vodi minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek. Prisotnost ministrov in drugih pomembnih funkcionarjev iz 164 držav sicer v centru mesta povzroča velike prometne nevšečnosti, po drugi strani pa vzbuja upanje, da bo Argentina počasi spet pridobila mesto, ki ji med narodi pripada.
Mariana Poznič
