Ustave ne spreminjamo kar tako. Argentinska, za primer, je doživela v prejšnjem stoletju tri spremembe, zadnjo leta 1994, ne glede na to, da so jo razne vlade “de facto” pustile ob strani in nad njo postavile lastne pravilnike.
Ustava Republike Slovenije je seveda novejša in je stopila v veljavo po ratifikaciji Državnega zbora 23. decembra 1991. Spremembo ustave lahko uveljavi Državni zbor s sprejetjem ustavnega zakona, za katerega je podpisana podpora dvotretjinske večine. V primeru reforme se ne spreminja izvirnega besedila ustave ampak se poleg nje postavi nov posamičen ustavni akt. Od leta 1991 je bila slovenska ustava spremenjena kar šestkrat.
Ustavo načelno spreminjamo le takrat, ko gre za pomembne zadeve. In v torek 21. novembra je slovenski Državni zbor s 60 glasovi za in 22 sproti sprejel sklep, s katerim je začel postopek za novo dopolnitev ustave: namen je spremeniti ustavno določbo o financiranju osnovnega šolstva.
Za kaj pravzaprav gre?
Sporna točka je 57. člen ustave (izobrazba in šolanje), ki se glasi: “Izobraževanje je svobodno. Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev. Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo”.
Ustava skratka določa, da država Slovenija financira osnovno šolstvo iz javnih sredstev.
Od leta 1996 dalje se ta določba izvaja na podlagi Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki v poglavju o zasebnih šolah določa takole:
86. člen (pogoji za financiranje). …. Zasebni šoli, ki izvaja programe iz prvega odstavka tega člena, se za izvedbo programa zagotavlja 85% sredstev, ki jih država oziroma lokalna skupnost zagotavlja za izvajanje programa javne šole. …
Do nastopa tega zakona so vse slovenske osnovne šole prejemale enako državno financiranje, do 100 % potrebnih sredstev. Omenjeni zakon je med njimi ustvaril razliko (v financiranju) in odtlej so novoustanovljene zasebne osnovne šole začele prejemati 85 % financiranje, že obstoječe so pa obdržale 100 %.
To je povzročilo, da so leta 2014 starši 2 učencev zasebne šole Alojzij Šuštar in Zavod svetega Stanislava na Ustavnem sodišču RS vložili zahtevek za presojo ustavnosti tega dela 86. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Ustavno sodišče je odločilo, da norma ni v skladu z ustavo in je Državnemu zboru naložila, da mora v roku enega leta to protiustavnost odpraviti. To pomeni, da mora zakon prilagoditi ustavi.
Enoletni rok je zapadel januarja 2016, a do danes Državni zbor dane naloge ni izpolnil. Novembra 2017 se je končno nekaj premaknilo, a namesto načrta za izpolnitev naloge Ustavnega Sodišča se je pojavil predlog, s katerim naj bi se Ustava RS prilagodila protiustavnemu zakonu.
Namen sedajšnih pobudnikov spremembe je drugemu stavku ustave dodati, da se osnovnošolsko izobraževanje v zasebnih šolah sofinancira iz javnih sredstev “pod pogoji in na način, kot to določa zakon”.
Reformo so podprle stranke SMC, SD, DeSUS in Levici ter dve poslanki iz stranke Alenke Bratušek, nasprotujeta pa ji SDS in NSi; ostali poslanci so se pri glasovanju vzdržali.
Predlog je v slovenski družbi doletel na velik odmev, glasovi za in proti reformi so kmalu napolnili medije.
Ostro so se odzvali trije ustavni pravniki Andraž Teršek, Matej Avbelj in Jurij Toplak, pa tudi nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice Boštjan M. Zupančič. “Spreminjati ustavo za to, da se ne bi izvršila odločba ustavnega sodišča, je pravno nesprejemljivo,” je zapisal.
Po drugi strani je pa po besedah Primoža Hainza (DeSUS) sprememba potrebna, ker je treba potegniti jasno ločnico med javnim in zasebnim izobraževanjem. Zavrnil je očitke, da želijo s spremembo zaobiti odločbo ustavnega sodišča: “Mi na to ne gledamo tako. Želimo le, da je ustava povsem jasna in nedvoumna, saj zdajšnja dikcija omogoča različne razlage,” je dejal.
A v zadnjih dneh prejšnjega tedna je poslanec madžarske manjšine v Sloveniji in član ustavne komisije izjavil, da reforme ne bo podpiral. Brez njegovega glasu pa predlagana reforma ne bo dosegla potrebne večine in bo sprememba ustave padla.
Zato so pobudniki reforme že pripravili nov projekt, po katerem naj bi država obvezni del javnega programa v zasebnih šolah sicer financirala 100 %, odvzela bi pa dosedanjo denarno podporo razširjenemu delu javnega programa. Skratka: zmanjšala bi podporo zasebnim šolam. Ta pobuda je bila sprejeta in zdaj bo o njej odločal Državni zbor na plenarni seji.
Zadeve še daleč ni konec. Vzbudila je v politiki in med prebivalstvom veliko zanimanja in debat.
Z argentinsko logiko mislimo, da gre tu za problematiko, ki zadeva visoko število šol, morda kakih 20 %, kot je pri nas zasebnih. A v Sloveniji je realnost drugačna. V evidenci Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport je danes v Sloveniji 454 osnovnih šol. Med njimi je 6 zasebnih: Waldorfska šola Ljubljana je bila ustanovljena pred letom 1996 in je zato omejitev financiranja na 85 % ne dosega, po tem letu so pa nastale še Waldorfska šola Maribor, Osnovna šola Alojzija Šuštarja Ljubljana, Montessori inštitut v Ljubljani, osnovna šola Montessori v Mariboru ter najnovejši med njimi, Inštitut za celostno vzgojo in izobraževanje otrok LILA v Ljubljani. Te šole obiskuje 1200 otrok. Letna proračunska sredstva, okoli katerih se debata vrti, pa znašajo skupno nekako 350.000 evrov.
Jedra razprave torej verjetno ni v proračunskih težavah. Razloge je treba iskati drugod.
Mariana Poznič
