Dijaki III. letnika SSTRMB so obiskali Cottolengo in svetišče Marije iz Schöenstatta

»Gospod, hočes moje roke,
da bi današnji dan
pomagal ubogim in bolnim,
ki so pomoči potrebni?
Gospod, danes ti dam svoje roke.

Gospod, hočeš moje noge,
da bi današnji dan
obiskal vse tiste,
ki potrebujejo prijatelja?
Gospod, danes ti dam svoje noge.

Gospod, hočeš moj glas,
da bi današnji dan
nagovoril tiste,
ki so potrebni besed ljubezni?
Gospod, danes ti dajem svoj glas.

Gospod, hočeš moje srce,
da bi današnji dan
ljubil vsakega osamljenega človeka ker je človek?
Gospod, danes ti dam svoje srce.«

«

Z besedami sv. Matere Terezije nas je nagovorila voditeljica ob začetku obiska našega III. letnika Slovenskega srednješolskega tečaja ravn. Marka Bajuka v ustanovo Pequeño Cottolengo »Don Orione« in v Svetišče Marije iz Shöenstatta v Florencio Varela.

V soboto, 17. novembra, smo se zgodaj zjutraj odpeljali izpred Slomškovega doma nato šli po ostale sošolce mimo Sanhuškega doma in vsi skupaj krenili proti našem prvem cilju: ustanova bolnih in prizadetih v Claypole.

Med potjo smo molili in prepevali, naša dušna pastirja g. Franci Cukjati in g. Robert Brest ter voditeljica prof. Mirjam Oblak so nas še posebno spodbudili k temu. Dolgoletni pomočnik in spremljevalec III. letnika v Cottolengo, Tomaž Godec, nam je postregel okusne »facture«, po katerih smo veselo planili.

Ko smo prišli v Cottolengo smo v hiši redovnic Donorionetovega reda oddali obleke, hrano in razne potrebščine, ki smo nabrali že med letom. Sprejela nas je ljubezniva sestra, ki nam je razložila o nastanku in delovanju te ustanove, govorila je nam tudi o bolnikih, njihovi negi, itd. Mladi smo jo pa tudi vprašali o njenem redovniškem življenju in kako je začutila svoj poklic. Nadaljevali smo dan z obiskom raznih hiš, katere imenujejo paviljoni. Tako smo obiskali ženske in moške oddelke, z bolnimi in z bolniškimi sestrami smo preživeli zelo lepe trenutke. Čutili smo, da smo jih razveselili z našim petjem in osebnim pogovorom. Njihovi obrazi so izžarevali veselje!

Ko je ura odbila poldne in smo že bili lačni, smo šli na kosilo v posebno dvorano kjer smo delili z drugimi tudi hrano, ki smo jo prinesli s seboj in se ob tej  razgovarjali.

Po kosilu smo obiskali tudi glavno cerkev, kjer je na posebnem oltarju relikvija, Don Orionovo nestrohnjeno srce. Zmolili smo in zapeli tudi pred Najsvetejšim, nakar smo obiskali še hišo slepih in slabovidnih redovnic, Sakramentink. Njihova kongregacija bo letos izpolnila 92 let, ustanovil jo je Don Orione v Italiji. Karizma teh nun je zelo posebna: z molitvijo in daritvijo vodijo »duhovno slepe« ljudi k Bogu, posvečajo se predvsem češčenju Najsvetejšega. Njihova kongregacija je prisotna poleg Argentine tudi v Italiji, Španiji, na Filipinih, v Keniji, Braziliji in Čilu.

Po tretji uri smo nadaljevali naš dan in obiskali Svetišče Marije iz Shöenstatta, ki je v Florencio Varela, približno 20 km. od Cottolenga. Tam smo najprej malicali in se nato srečali v obednici tudi z redovnico. Pogovorili smo se o pomenu naših korenin in o dragocenih vrednotah, ki smo prejeli od prednikov. Sestra je nam povedala tudi mnogo lepih misli za življenje.

Sledil je prosti čas, ki smo ga radi izkoristili, nekateri za krajši sprehod po čudovitem parku polnem rož, drugi za klepet in ogled kraja. Skupaj smo se usedli pod uto in navdušeno vadili pesmi za sv. mašo. Niko Goljevšček nas je spremljal s kitaro, Boris Čeč, Ivan Magister, Blaž Markež in Matija Zupanc pa so se vrstili pri igranju »cajón peruano«.

Sredi zelenega parka, v majhni prisrčno in lepo okrašeni kapelici, sta g. Franci in  g. Robert darovala sv. mašo za zaključek preživetega dne. Povezavo maše je brala Adrijana Pregelj, berilo Tatjana Brula, prošnje pa ostali udeleženci. Po sv. daritvi smo prejeli v spomin podobice z blagoslovljenim rožnim vencem. Potem smo se še fotografirali in se tudi zahvalili vsem voditeljem.

Hvaležni smo prof. Mirjam Oblak, dušnima pastirjema g. Franciju Cukjatiju in g. Robertu Brestu ter spremljevalcu Tomažu Godcu za vodstvo in celodnevno organizacijo. Hvala njim smo lahko doživeli tako lep in poseben dan z bolniki in prizadetimi. Z avtobusom smo se vrnili na naše domove z veseljem v srcu in z upanjem, da bi se lahko še kdaj vrnili.

III. letnik SSTRMB 2018