Obisk III. letnika v Cottolengo in k Mariji iz Schönstatta

V soboto, 21. septembra, na spomladanski in tudi študentski dan, smo se dijaki bodoče RASTi 50 zbrali, da bi obiskali ustanovo Pequeño Cottolengo »Don Orione« v Claypolah. To je zavetišče za onemogle in prizadete ljudi.

Zgodaj zjutraj smo se zbrali pred Sanhuškim domom od koder smo se s skupnim avtobusom in v spremstvu prof. Mirjam Oblak, g. Francija Cukjatija, g. Roberta Bresta in Tomaža Godca, podali na pot.

Po jutranji molitvi in uvodu zakaj in kaj bomo delali v Cottolengu, smo začeli peti. Mika je na kitari spremljala naš repertoar angleških pesmi, slovenskih narodnih, verskih, Rock & Rolla, in drugih.

Dospeli smo na naš cilj polni energije. V petih minutah smo izpraznili avtobus in oddali redovnicam Donorionejevega reda vse darove, ki smo zbrali za bolnike.

Obiskali smo najprej ženske oddelke, potem pa moške. Med obiskom smo jim zapeli in razveselili še posebno tiste, ki so praznovali svoj rojstni dan. Seveda, navdušili smo se in sledile so druge pesmi, bolj moderne, kajti  opazili smo, da poslušajo prav tako glasbo kot mi. Tudi osebni pogovor z bolniki in igre so prišli na dan. Lepo je bilo videti veselje in zadovoljstvo na obrazih ljudi. 

Po obisku ženskih in moških paviljonov smo šli tudi k slepim in slabovidnim redovnicam, Sakramentinkam, ki stanujejo v ločeni hiši. Njihova karizma je, da z molitvijo in daritvijo vodijo »duhovno slepe« ljudi k Bogu. Posvečajo se še posebno češčenju Najsvetejšega. Njihov red je ustanovil Don Orione pred 93. leti. Sprejele so nas v njihovi kapelici.

Pred kosilom sta g. Franci in g. Robert darovala sv. mašo; pri kateri smo sodelovali z ministriranjem in s petjem. Po sv. daritvi je sledil blagoslov spominskih podob in rožnih vencev, ki smo jih prejeli v dar od voditeljev.

Proti opoldnevu smo obiskali lep in obširen park, si izbrali prostor in kosili, kar smo prinesli s seboj. 

Po kosilu in krajšem prostem času nas je g. Robert povabil k ogledu glavne cerkve, kjer je relikvija Don Orioneja – njegovo nestrohnjeno srce. Pravijo, da je Don Orione sam rekel: “Jaz se bom vrnil v Italijo, a moje srce bo ostalo v Argentini.” Za slovo smo zmolili desetko rožnega venca in zapeli “Marija skoz’ življenje”. Obiskali smo tudi pokopališče ustanove, kjer počiva tudi nekaj slovenskih duhovnikov.

Po doživetem obisku smo se odpravili še v Svetišče Marije iz Schöenstatta v Florencio Varela. Čakala nas je redovnica, ki nam je razkazala kraj in nas nagovorila z globokimi besedami. Po razlagi smo imeli prosti čas. Ogledali smo si vrt. Takšnega vrta nisem še nikoli videl: ogromen in tako lepo negovan. Izkoristili smo priliko in se slikali. Da bi zaključili dan, nas je prof. Mirjam sklicala v kapelo, kjer smo se zahvalili za vse, kar smo preživeli. Na koncu pa znova “Marija skoz’ življenje”, pa hitro na avtobus, ker je bilo že pozno.

Rad bi ob koncu navedel tudi nekaj misli in občutkov mojih sošolcev:

»Počutila sem se srečno zaradi vsega, kar imam. Bila sem vesela, ko sem lahko pomagala in videla nasmeh na obrazih ljudi«

»Presenečena sem bila nad tolikim veseljem v Cottolengu, rada bi se vrnila.«

»Kljub vsem težavam, sem videl srečne ljudi«

»Všeč mi je bilo, ker sem spoznala koliko žrtvujejo ljudje, ki pomagajo najbolj potrebnim«

»Nisem pričakovala toliko veselja. Hvaležna sem, da sem lahko vse to preživela s tako lepo skupino.«

Utrujen sem res padel na posteljo a nadvse vesel, ker sem preživel dan v družbi prijateljev in razveselil ljudi. 

Aleks Zupanc

.