Po dolgih letih sva z ženo zopet potovala v Argentino, deželo, kjer se je rodila, doraščala in dobila svojo argentinsko, slovensko in pevsko izobrazbo. Obiskala sva Buenos Aires, Bariloche in Mendozo in sva v teh mestih srečala kar lepo število Slovencev.
Dom pri Slovencih v San Justu, Slomškov dom v Ramos Mejía, ter dom Društva Slovencev v Mendozi so bili v zadnjih letih vsi prenovljeni in so zelo prikupni in vabljivi. Skratka, ko stopiš noter, se počutiš kakor doma. Šank, slovenski kotiček, slike iz Slovenije, spominske plošče za umrle ali pobite, Balantičeva šola, zastave, itd. Povsod so tudi razredi za sobotno šolo, tudi v najmanjšem domu. Saj vemo po Lipušu: z jezikom smo ali nismo! In seveda nikjer ne manjka pravi oltar, tabernakelj, ali pa Brezjanska Marija.
Pravo posebnost sem pa doživel v Slomškovem domu, kjer me je predsednik peljal do same Marijine podobe. Ko sem prebral podpis kar nisem mogel verjeti. Podpisan je bil gospod Jerina, ki je živel dolga leta kot sosed Kernjakovih v Trebinji pri Šentilju ob Dravi. Sin gospoda Jerine je umrl šele pred kratkim. Njegov oče pa je postal znan po tem, da ustvaril ogromen del znamenitega celovškega Minimundusa, nekateri ga imenujejo tudi očeta Minimundusa. In ta Friderik Jerina je bil avtor Brezjanske matere božje v Slomškovem domu v daljnem Buenos Airesu. V vsej skromnosti se je podpisal takole: Kop. Jerina (verjetno kopiral). Zanimivo pa je, kje je kopiral mater božjo. Namreč leta 1945 v Lienzu. V taborišču, potem, ko se je umaknilo tisoče Slovencev iz komunistične Jugoslavije na Koroško. Kako je ta Brezjanska Marija prispela v Buenos Aires, nisem mogel ugotoviti, verjetno je nekdo veliko sliko kar zavil in jo vzel s sabo v Argentino. V zvezi s to sliko lahko trdimo, da sta vera in narodna zavest izredno povezani. Pogosto je tako, da se tisti, ki se oddalji od vere, oddalji tudi od narodnosti. Seveda pa ni vedno tako, predvsem v zadnjih časih.
Profesionalno renovirani slovenski centri so bili prijetno presenečenje, ravno tako pa domovi slovenskih družin.
Skoraj povsod visi Trubarjev »Hishni shegen«, povsod sem videl publikacije imenitne Slovenske kulturne akcije (SKA), ki je izdala v daljni Južni Ameriki okoli 300 knjig, večkrat sem našel kako knjigo profesorja Trstenjaka (»Dobro je biti človek«), »Tristo narodnih« Cankarjeve založbe ali »Slovenske narodne pesmi« Franceta Cigana, ki sta jih izdala profesorja Zerzer in Kovačič. Prav ganljiva je bila v tej publikaciji beležka, da je Ciganovo zbirko podaril Mariji Grintal Fink kulturn garač, gospod Nužej Tolmaier in sicer ob turneji bratov Smrtnik, ter tria Korenika v spremstvu Nantija Olipa, novega predsednika Narodnega sveta, in to vse v oktobru leta 1996. Korošce je zastopala tudi gledališka legenda Poldi Zunder. Imenitna delegacija!
Polno je tudi Prešernovih poezij, Gregorčiča, Balantiča in drugih. Prevladujejo slovenski naslovi, verska literatura in glasba in ne samo narodno zabavna, ki je sicer izredno priljubljena.
Ob vsem tem bogastvu sem se zamislil, ali bo v duhu Smrtnikov naš vnuk še pel slovenske pesmi, ali se z knjigo, s kulturo in versko zavestjo pozicioniramo tako jasno in odločno tudi mi, kakor naši argentinski rojaki?
Ravno ta konec tedna pa je kulturno tako močan, da moraš biti srečen in ponosen. Naša društva so namreč naštudirala kar fenomenalnih 15 novih premijer, od Radiš, preko Šmihela in Šentprimoža do Železne Kaple in Dobrle vasi ter še kje. Vse skupine so inovativne, kreativne in kvalitetne, zato dovolite, da končam to današnje razmišljanje optimistično.
Valentin Inzko (za slovenski cerkveni tednik Nedelja – Celovec)
