Dr. Ivan Kačar. Nekaj misli in zdravniških nasvetov slovenskim emigrantom v Argentini.
Po večletnem životarjenju po raznih begunskih taboriščih v Nemčiji, Avstriji, večinoma pa v Italiji, smo končno prispeli v Argentino. Edino, kar smo rešili in kar nam je ostalo, je naše življenje, in več ali manj zdravja. Naša sveta dolžnost je, da ta edini zaklad, ki nam je še ostal, ohranimo, da bodo vsaj naši otroci živeli boljše življenje, kakor je bilo dano živeti nam starejšim.
Pri razmotrivanju in presoji dejstev in vplivov na naš organizem, moramo v našem slučaju razlikovati v glavnem tri skupine: prvič, vplive in posledice prestanega trpljenja; drugič, vpliv duševnega razpoloženja na naš organizem; tretjič, spremembo okoliša in življenjskih pogojev v novi domovini.
Razmotrivajmo najprej posledice, ki jih je pustilo prestano trpljenje na naš organizem. Preživeli smo pet let vojne, pomanjkanje v prehrani, obleki, kurjavi, v večnem strahu pred smrtjo. V trenutku pa, ko smo mislili, da nam zasije zarja miru, ko so se drugi bojujoči se narodi vsaj do neke mere oddahnili od vojnih grozot, smo se mi morali podati na pot novega trpljenja v različna begunska taborišča, bodisi v Avstrijo, Nemčijo, največ pa v Italijo. Čeprav je v begunskih taboriščih minil neposredni strah pred smrtjo, vendar pa je bil način, kako so postopali z begunci glede prehrane, stanovanj, obleke in moralnega poniževanja pod vsako kritiko. Sicer so bile prilike v nekaterih taboriščih boljše, v drugih slabše, vendar velja v glavnem za cel sistem prehrane, da je bila hrana enolična do skrajnih meja, v kotlih kuhana, več ali manj užitna, tudi glede kalorične vrednosti pod normalno. Pomanjkanje zelenjave, svežega mesa, beljakovin, vitaminov, konzervirano meso, konzervirano mleko, konzervirana zelenjava, suh krompir, beli in črni makaroni, kruh čestokrat neslan, slabo pečen, včasih bel, večinoma pa črn iz nepresejane moke, zelo redko kako sadje, je postavilo begunce v stadij kroničnega podhranjenja. Skupno stanovanje v barakah je mnogim razjedalo živce in jemalo spanje in še tisti počitek in pomirjenje, ki so ga bili potrebni. Nekateri so se rešili napol nagi, drugi so bili toliko srečnejši, da so prinesli nekaj obleke s seboj, prav vsi pa premalo za kulturnega človeka. Strah pred nasilno vrnitvijo, različne zasliševalne komisije in klasifikacija beguncev v črne, sive in bele niso rano pospeševale našega zdravja in krepile naših živcev.
Posledice takega stanja niso izostale. Ljudje so hujšali in tudi shujšali do skrajne meje možnosti. Gnili in izpadli so jim zobje, krvaveli so iz dlesen. Vid je pešal. Lasje so mnogim predčasno osiveli, drugim pa izpadali. Ljudje so trpeli na želodčnih bolečinah, krčih, nepravilni prebavi. Postajali so bledični, slabokrvni, odpornost proti boleznim se je zmanjšala, mnoge je mučil revmatizem, glavobol, nekateri so postali živčno razdraženi, drugi otopeli. Največji sovražnik človeka je brezdelje. In tega je bilo na pretek.
Drug mogočen faktor, ki vpliva na človekovo zdravje, je duševno razpoloženje. Mens sana in corpore sano – zdrav duh v zdravem telesu. Razmerje je obojestransko. Kakor bolan človek trpi duševno, tako trpi tudi telo, če je duša bolna, žalostna, potrta, polna skrbi. In kako je v tem oziru z nami? Reakcija na prestano trpljenje, domotožje, skrb za domače, skrb za bodočnost, to so dejstva, ki se združijo v gotov kompleks, ki je duševnega značaja. Ta podtalno grize in izpodjeda človeku notranje zadovoljstvo in kali še tisto malo sreče, ki bi jo sicer mogel uživati vsakdo od nas in ki je v gotovi meri podlaga zdravju.
Prišli smo v Argentino, da bomo začeli novo življenje. Večina emigrantov je morala prijeti za popolnoma drugo delo, kakor so ga vršili doma. Prav vsi smo se znašli v spremenjenih razmerah glede podnebja in strukture zemlje. Mi, sinovi planin in prijaznih dolin, polnih gozdov, gričev in vinskih goric, smo prišli na brezmejno planjavo, kjer po mili volji gospodari veter. V drugih predelih pa žge sonce, kjer dostikrat mesece in mesece ne pade kaplja dežja.
Nekaj novega so za naš organizem hitre in silne vremenske spremembe. Dostikrat v nekaj urah pade temperatura za 10 in več stopinj. Silno vročim dnem slede naravnost mrzli. Pri nas je bila 40 % vlaga zraka nekaj redkega, tu je vsakdanji pojav, čestokrat doseže 100 %, t. j. skrajna meja možnosti. Tudi močne nenadne spremembe zračnega pritiska močno vplivajo na nevajen organizem. Človek čuti kot bi ga nekaj nevidnega tlačilo k zemlji, postane otožen, apatičen, ne ljubi se mu ne delati ne misliti.Kakšna razlika od našega podnebja s suhimi in ostrimi, mirnimi, enakomerno toplimi poletji. V teh naglih in velikih vremenskih spremembah tiči nevarnost za zdravje. Ne veš, kako bi se oblekel. Trenutno sije sonce, močna vročina te prisili, da se lahno poletno oblečeš. Zaradi vlage in vročine se močno potiš, pa pride hitra sprememba, zaloti te močan prepih ali celo naliv, pa jo iztakneš. Obišče te vsaj nahod, morda celo angina, lahko pa tudi poštena pljučnica ali vnetje rebrne mrene.
Tudi pitna voda je zelo različna od naše. Naša voda je trda, talna voda. Vsebuje mnogo kalcija in drugih mineralnih snovi, ki človeka osvežijo in pogase žejo. Tukajšnja voda pa je mehka, brez rudninskih snovi, umetno filtrirana iz reke La Plate. Ta voda je toplejša od naše, ima v ustih plehek okus, ne pogasi žeje in ne osveži človeka ter tudi ni posebno priporočljiva za naše črevesje.
Tudi način prehrane je zelo različen od našega. Tu je glavno hranivo meso, ki ga uživajo napol pečeno, krvavo. Teletine sploh ne poznajo. Zelenjave je tu malo in kar je je, je draga. Predvsem bi bilo svetovati, da človek ne je neprekuhane šunke ali neprekuhanih suhih klobas in salam zaradi nevarnosti svinjske trakulje. Jejte te vrste meso dobro prekuhano, da se uniči zalega trakulje. Safalad in hrenovk tudi ne priporočam preveč, ker v to vrsto klobas mešajo ponavadi prav vse ostanke mesa, poleg tega pa tudi nimajo skoro nobene hranilne vrednosti. Zelenjavo je treba z vodo dobro oprati zaradi nevarnosti črevesnih bolezni, kot na pr. driske, griže, paratifusa, tifusa, kolere, predvsem pa glist. Isto velja za sadje. Najbolje je jesti sadje olupljeno. Mišljenje, da so ravno lupine prav zdrave in da vsebujejo ne vem kakšne sestavine, ne drži. Sadje, ki se ne da olupiti, kot na pr. češnje, slive, itd., jej dobro oprano, ali še bolje – kuhano v obliki kompotov.
Sedaj prehajamo na poglavje o pijačah. Znano je, da smo ravno Slovenci v tem oziru na precej slabem glasu. Sicer tudi drugi narodi pijo in še prav pošteno, vendar delajo to bolj diskretno, za zaprtimi vrati. Pri nas Slovencih pa je bil nekak narodni običaj, da je treba vedno piti, pri krstu, birmi, poroki, pogrebu, ob vsaki večji ali manjši slovesnosti ali veselici. Saj nisem proti temu, da bi si človek ne privoščil ob veselih prilikah kozarec vina in bil dobre volje. Ne morem pa pohvaliti popivanja in čezmernega pitja, ki človeku v najboljšem slučaju naslednji dan povzroči poštenega “mačka”, ne glede na velike neumnosti, ki jih človek napravi v pijanem stanju. Koliko pobojev in smrti, pohabljencev, koliko nesreč uničenih družin in revščine, spolnih bolezni, koliko bede in žalosti ima na vesti alkohol, ne glede na to, da je strup, ki človeka stalno zastruplja. Koliko manj bolezni na jetrih, možganskih in srčnih kapi, obolenj ledvic, težkih živčnih bolezni, norcev, slaboumnih in degeneriranih otrok, božjasti itd. bi bilo, če bi ljudje manj pili. Pri vsem tem pa je treba vpoštevati, da so bila naša vina kolikor toliko še naravna, pristna, popravljena le od posameznih gostilničarjev. In kako je tu? Pristnih in naravnih vin ni; če pa so, so pa tako draga, da za nas ne pridejo v poštev. Isto je z različnimi likerji. Vse mogoče barve in okusi, dišave in dražila, namešani v koncentriranem alkoholu in sladkornem sirupu človeku sladijo zemeljsko trpljenje, pa mu obenem tudi kradejo dneve življenja in ga nevidno pa stalno približujejo večnosti. Zato po možnosti malo pij, če že moraš, tedaj pa zmerno in dobra vina. Bolje nič, kot piti strup! Pivo je tukaj dobro. Če ti diši nekoliko alkohola, spij en ali dva vrčka piva, pa ne več, kajti pivo ima to čudno lastnost, da napravi človeka tem bolj žejnega, čim več ga pije. Posebno poleti, ko si razgret in se močno potiš, ne pij ledenomrzlega piva, da se ne boš potem nekaj dni pokoril doma na stranišču. Najboljša pijača je v tukajšnjih razmerah z limono okisana voda brez sladkorja. Uteši žejo in tudi ni nevarnosti, da bi se je preveč napil. Poskusi; prvič se ti bo zdela nekako zoprna, toda kmalu se boš privadil. Ne samo, da je poceni, da ugasi žejo in človeka osveži, vsebuje tudi dosti C vitamina, ki je zelo potreben našemu organizmu. Priporočam tudi sadne sokove, lahek ruski čaj s citrono, tudi malo lahke prave kave človeka osveži in pokrepča. Marsikdo bo zmajal z glavo, češ kaj pa bo z našimi živci, če bomo pili pravo črno kavo. Vsako zdravilo je obenem strup in vsak strup je istočasno zdravilo, samo doze so različne. Voda, ki je zaužita v pravi množini, je najbolj zdrava pijača, je pa obenem najboljši strup, če je človek naenkrat spije preveč. Obratno pa je Cyan kislina, ki je eden najmočnejših strupov – njena sol je znani Cyankalij – v najmanjših množinah oživela že marsikaterega, ki je umiral vsled zadušitve (otrpnjenja dihalnega centra). Tudi kot zdravnik vem, da je kofein, ki se dobiva iz kave, rešil že marsikateremu bolniku življenje, ko so odpovedala že vsa druga srčna sredstva. In zakaj naj bi bila kava v majhni jakosti strup? V pravih množinah ni strup, ampak poživilo, ki človeka duševno osveži, prežene telesno utrujenost in tudi živčno pomiri.
Zelo pereče vprašanje so stanovanja. Prvič so draga, polet tega se težko dobijo. Malokateri izmed nas si more privoščiti stanovanje v našem smislu. V tukajšnjih stanovanjskih razmerah je silno važno. Zato vzdržujte čistočo! Tu je zelo veliko miši in podgan. Te živali so znani prenašalci kužnih bolezni, med drugim tudi prave kuge. In moramo pomisliti, da je v tem velikem obmorskem mestu, kamor prihajajo ladje iz celega sveta, tako tudi iz Indije in Kitajske, kjer je kuga doma, nevarnost velika. Zato pobijajte to svojat. Zamašite luknje v stenah in vratih, če pa vidite, da je kako hranilo obžrto od miši ali podgan, vrzite ga proč. Poleti je tu mnogo muh. Ker te oblezejo vse in prenašajo na nožicah kali različnih bolezni, boj muham. Dobro pokrivajte in varujte jedila, da muhe ne pridejo do njih.
Velika mesta so bila vedno in bodo leglo spolnih bolezni. Različna zabavišča, kabareti in drugi lokali so posebno za mladega, neizkušenega, velikomestnega življenja nevajenega človeka bila in bodo predmet velikih izkušnjav. Žene ga radovednost, videti nekaj novega. In tudi vidi res nekaj čisto novega, kar draži njegovo fantazijo in vzbuja slo. Povrhu pije še dražeče, omamljive pijače, pa sam ne ve, kdaj pade. Lepo namazana, v dražeče obleke oblečena, napol naga telesa v večini slučajev niso tako zdrava, kot izgledajo na videz. Potem pa pridejo posledice, ki se vlečejo do popolne, sigurne ozdravitve 4 do 6 let. Zato je bolje izogniti se v velikem loku takih mest, ki človeku izpijajo njegovo moško moč in pošteno osuše njegov žep težko prisluženih pesov. Tudi pozor pred dražestno oblečenimi, nedolžno gledajočimi, s prijetnim smehljajem in globokim pogledom vabečimi deklicami po parkih in predmestnih ulicah. Že marsikdo je klel tisto uro, ko se je pustil premamiti od takega neznanega, navidezno nedolžnega bitja. Če pa ga kdo kljub temu polomi, saj človek je samo človek, naj ne čaka in se sam packa, misleč, da se zdravi; naj se takoj, ko je opazi, da je nekaj narobe, obrne do zdravnika, kajti ravno v takih slučajih je važno, da se zdravljenje pravilno in ob pravem času začne.
Poleti ne bodi preveč na soncu, posebno ne razoglav, zaradi nevarnosti sončarice. Tukajšnje sonce ima večjo moč kot pri nas. Tudi pretirano sončenje ni na mestu in tudi ni zdravstveno utemeljeno, ampak več ali manj moda. Poglejmo naravo: vse kar narava dela, dela nujno nagonsko smotrno in tudi pravilno. In kaj napravijo bitja narave v veliki vročini? Rastline povesijo liste, da ne upijajo preveč sončnih žarkov, živali se skrivajo po grmovju, ptice sede v senci dreves in niti ne pojejo; torej vse, kar živi v naravi, beži pred žgočimi sončnimi žarki. Le človek, ki trdi, da je pametno bitje, gre in se pali na soncu, zato da bo lepo črn, si ožge kožo, da dobi mehurje in dostikrat pade celo v nezavest. Celo kap je marsikaterega zadela od prehudega sončenja. Če se sončiš, se sonči previdno, stopnjevaje od dneva do dneva. Prični s 15 minutami, nato dnevno več, ali ne dalj od dveh ur. V poletnih dneh nosi pokrivalo, da zaščitiš glavo.
Po teh razmotrivanjih prehajam na praktične nasvete, v kolikor nisem to storil že zgoraj. Povdarjam, da je mogoče tu postaviti le glavna načela, kako naj živimo, da bomo čim bolj zdravi:
Glede prehrane: Jej in pij zmerno, toliko, da imaš, ko končaš z jedjo, občutek, da bi še nekaj malega pojedel. Hrana naj bo po možnosti kolikor mogoče preprosta, podobna ali enaka, kakor si je bil navajen doma. Ne jej preveč mesa in jajc, uživaj dosti zelenjave in svežega sadja. Tudi močno začinjena, pikantna jedila niso zdrava ne za želodec, ne za živce. Pazi na redno prebavo, navadi se, da se redno dnevno vsaj enkrat iztrebiš. Tudi ni važno, da se hitro in močno zrediš. Debelost ni vedno izraz zdravja. Obratno: ravno prevelika debelost človeka le ovira pri hoji, delu in prisili srce k nepotrebnemu večjemu naporu, ne glede na to, da se srce tudi zamašči, kar zmanjšuje njegovo moč. In srce je središče našega življenja. Tudi sladkorna bolezen, bolezni jeter, žolčni kamni, obolenja ledvic, so neprimerno pogostejši pojav pri izpitanih ljudeh, kakor pri pravilno rejenih, nezamaščenih. Kruh uživaj en dan star. Svež, topel kruh ni zdrav za želodec.
Glede obleke: Ne zaupaj preveč tukajšnji vročini. Bolje je, da si več oblečen kot premalo. Dobro in priporočljivo je, da imaš s seboj vedno kak zasilni del obleke, bodisi lahek površnik ali dežni plašč, da se v slučaju nagle spremembe pošteno ne prehladiš ali še kaj hujšega. Varuj se pretesnih in čez pas preveč stisnjenih oblek. Marsikateri lepi modni damici je postalo slabo, ker je bila čez želodec preveč stisnjena. Tudi čevlji naj bodo raje za številko večji kot premajhni, da ne boš imel otiščancev in kurjih očes in da se ti ne bodo noge preveč potile. Zelo nezdrava za naše noge so obuvala z gumijastimi podplati, posebno tu na poleti vročem uličnem tlaku.
Živi kolikor mogoče na svežem zraku. Posebno tisti, ki delajo v tovarnah kjer se razvijajo plini in se praši, naj porabijo prosti čas, da pljuča dobro prezračijo. Stanovanja dobro zračite, da preženete vlago in plesen. Posteljnino in opravo večkrat prezračite in izprašite. Pazite, da se ne zarede bolhe in stenice in prav posebno – uši. Uši prenašajo pegasti tifus. Če ti cigareta diši, kadi. Cigareta je pri kadilcu tako rekoč barometer zdravja. Če mu cigareta smrdi, je znak, da nekaj z njim ni v redu. Vendar bi opozoril, da je tukajšnji tobak precej močnejši od našega. Posebno priporočam, da ne kadite na tešč, na prazen želodec. Marsikaterim povzroča tukajšnji tobak močno utripanje srca. V tem primeru menjaj vrsto in znižaj število cigaret. Živi mirno, brez nepotrebnega razburjanja in jeze in dosti spi, da se ti živci, ki so dosti trpeli, pomirijo in ozdravijo.
Najboljše zdravilo za živce je mir in spanje. Ne razglabljaj preveč in ne žalosti se preveč. Zavedaj se, da ne pomagaš niti sebi niti svojim domačim, če brezupno razglabljaš in sebe duševno trpinčiš, pač pa samo škoduješ svojemu zdravju. Zavedaj se, da nisi samo ti, temveč večina nas vseh v enakem položaju. Razvedri se v pošteni družbi, beri, piši ali delaj kaj pametnega, da preženeš otožne misli. Če si mlad, izberi si deklico, v ljubezni do nje boš cel svet videl v rožnatih barvah, oženi se in izgradi si družinico, da bo tvoje življenje imelo vsebino in smisel. Pomagaj svojemu bližnjemu. Vsako dobro delo ti bo pustilo zadovoljstvo v srcu in večalo duševni mir. Besede sv. Pavla v pismu Korinčanom: “Zdaj pa ostane vera, upanje in ljubezen, to troje, največja med njimi pa je ljubezen”, naj bodo nam vsem vodnik.
Zbornik Svobodne Slovenije, 1949
