Naši Športniki
Odbojkar Kristjan Poglajen “Polaco”
______
Star je 29 let in meri 1,95 m.
Rojen je v družini Lojzeta in Irene Urbančič. Hodil je v slovensko Balantičevo šolo v okraju San Justo, ter na Slovenski srednješolski tečaj ravn. Marka Bajuka (SSTRMB), ki ga je zaključil v skupini RAST XXXVI.
Pred nekaj dnevi smo imeli priložnost uživati njegovo navdušeno in pogumno nastopanje v argentinski reprezentanci, saj se je pred kratkim v Italiji in Bolgariji vršilo Svetovno prvenstvo v odbojki. Mesto v ekipi mu zaradi njegove odlične performance po različnih klubih in turnirjih po svetu pripada že kar 10 let. Trenutno igra v močni seriji A1 pri Ravenni, v Italiji. V zadnji sezoni je bil z ekipo prvak pokala Challenge: to je najpomembnejši turnir, »NBA odbojke«.
Slovenski športni portal je ta teden o njem pisal takole: »Za slovenski blok in obrambo bo največjo nevarnost predstavljal sprejemalec Kristjan Poglajen, odbojkar slovenskih korenin, ki je trenutno najboljši posameznik Argentinec. Na tekmi proti Italiji je nanizal kar 18 točk«. »…igralec hitrih nog v obrambi v polju, visokega odriva pri mreži in peklenskega servisa, ki bi ga bržkone prav rad imel v svoji vrsti naš selektor Slobodan Kovač. S servisom je v četrtem nizu začel drugi argentinski preobrat, v petem pa je tekmo za Argentince zmagovito zaključil.«
______
Prejšen teden sta se pomerili reprezentanci Argentine in Slovenije, v tekmi je argentinsko moštvo premagalo slovenskega. Vsi smo navdušeno spremljali tekmo. Kaj si občutil, ko si igral proti slovenski ekipi? Kako bi opisal to doživetje?
Zame je bilo to posebno doživetje, saj je bilo prvič, da sem igral proti državi svojih korenin. Na začetku se mi je res zdelo malo čudno, a potem sem se sprostil in sem izredno užival, saj sem se zavedal, da se kaj takega ne dogaja pogosto. Slišati slovensko himno me je zelo pretreslo, prav tako tudi to, da sem razumel vse, kar je vpila publika in kar so se slovenski igralci med seboj pogovarjali. Izredna izkušnja zame.
Kdaj in kako si se navdušil za odbojko? Vemo, da ste v družini prijatelji športa in še posebno močno povezani z odbojko. Je tudi to vplivalo na tvojo izbiro?
Brez dvoma se je moje navdušenje pričelo doma, ko smo se skupaj s starejšimi brati in sestrami igrali na domačem vrtu, ko sem jih hodil gledat tekme v Naš dom San Justo, ali v različne klube pa tudi v šolo, kamor so oni hodili. Ko sem zrasel sem tudi jaz začel igrati, saj mi je odbojka bila vedno bolj všeč.
V katerih klubih si igral? Od kdaj poklicno igraš?
Odbojko sem pričel igrati najprej v Colegio Monseñor Solari, kamor sem hodil v šolo, kasneje pa v klubu Vélez Sarsfield, kjer se je začela zame bolj kompetitivna doba. Profesionalno pa sem začel ko sem bil star 18 let in sicer v nacionalni ligi A2, kot del mlajše argentinske reprezentance, potem sem pa že prestopil v ligo A1, ki je najvažnejši nacionalni turnir. V tej ligi sem igral dve leti v klubu Villa Maria, v Cordobi in eno leto v Belgrano, prav tako v Cordobi. Takrat sem se odločil, da se bom potrudil, da bi prišel najvišje, kar je v tem športnem svetu tako v argentinskih kot v evropskih ligah mogoče. Tako sem nadaljeval v klubu Sarmiento v Chaco, kasneje pa v Lomas Voley. Potem sem igral v Evropi v Belgiji, kasneje na Poljskem, dve leti v Braziliji, v klubih Sao Jose in Montes Claros, zadnjo sezono pa v klubu Ravenna v Italiji.
Hodil si na naš Slovenski srednješolski tečaj in bil član skupine RAST XXXVI. Kako si uskladil toliko sobotnih športnih urnikov s tečajem? Si tečaj lahko dokončal ?
Najbolj se mi je zakompliciralo v zadnjem letniku, ko sem vstopil v Vélez Sarsfield. Prosil sem trenerja, naj mi dovoli oditi bolj zgodaj, pa sem vseeno večkrat pritekel uro ali dve prepozno. Moj ata mi je vedno pomagal in me vozil, da sem to lahko izpolnil ter končno uspešno končal srednješolski tečaj.
Katere so značilnosti poklicnega športa in po čem se najbolj razlikuje od amaterskega športa?
Ko poklicno igraš se moraš temu posvetiti »full time«, ne samo pri tekmah in treningih, ki so redno po več ur na dan in na katerih moraš biti zelo zbran, temveč tudi skozi celi dan in v življenju na splošno. Pomembno je, da si zelo odgovoren in se paziš pri hrani, pa se tudi potrudiš, da dan za dnem izboljšuješ svojo kondicijo, za kar si moraš še nekaj ur treninga kar sam dodati. Samozavest je bistvena.
Amaterski šport pa lahko mirno vzameš kot drugo dejavnost, saj se lahko istočasno kaj učiš ali imaš službo. Lahko tudi igraš katerikoli drug šport s svojimi prijatelji, česar pa ne smeš, ko poklicno igraš. Po drugi strani je profesionalni športnik velikokrat na potovanju, daleč od družine in prijateljev. Tvoja glava in mentaliteta morata biti mrzli, da te nič ne odstrani ali raztrese od športa. Morda se lahko kaj učiš na daljavo, a moraš vedeti, da ima prednost vedno šport, zmagati tekme in dati od sebe vse.
Ali se tudi ti kaj učiš?
Imel sem možnost narediti na daljavo en tečaj za finančne naložbe. Ni vedno lahko uskladiti datume izpitov s športnimi obveznostmi, ker moraš za izpite večinoma biti prisoten. Lani, ko sem prišel v Italijo, sem se učil italijanščine, kar mi pride prav in je vedno koristno. Drugače sem pa tudi zelo navdušen za branje, zato vedno, ko imam kaj prostega časa, rad vzamem knjigo v roke.
Lahko opišeš povprečni dan v tvojem življenju? Ali imaš kakšno posebno dieto?
Za športnike je zelo pomembno, da se dobro naspimo. Nekateri potrebujejo 7 ur spanja, drugi 8 ali 9. Jaz potrebujem vsaj 8 ur. Potem močno in zdravo zajtrkujem, kavo, pražen kruh z marmelado, zrna, suho in sveže sadje. Potem treniramo kakšno uro in pol ali dve, v glavnem za fizično kondicijo, komplemente, včasih tudi vadimo kakšno posebno tehniko z žogo, sprejem, napad, itd. Pri kosilu vključim veliko zelenjave, lečo ali podobno, solate, kakšne vrste meso, tuno ali piščanca. Pazim, da je hrana čim bolj raznolika. Po kosilu mi zelo ugaja vsaj eno uro počivati, da se malo sprostim. Popoldan imamo približno dve uri in pol dolg trening, ki je zelo intenziven, s splošnimi vajami v igri, 6 proti 6, s točkovanjem ali brez. Potem malicamo, gremo na tekmo -če jo tisti dan imamo- zvečer pa delamo kakšno kineziologijo za okrevanje, morda na kolenih, ramah, ali krioterapijo (mrzloto), včasih pa tudi kompresivno terapijo za pospešitev odtoka nog ali rok.
Imaš kdaj tudi prosti dan, si takrat lahko privoščiš kakšen prekršek v dieti?
Ko igram pri argentinski reprezentanci imam prosti dan v nedeljo, pri italijanski Ravenni, kjer igram skozi 8 mesecev, pa ob ponedeljkih, saj imamo vedno tekme ob četrtkih in nedeljah. Vedno se moramo nekako paziti pri hrani, da ni preveč ocvrtega ali moke. Redno nas kontrolirajo in nas merijo ter tehtajo. Jaz nimam preveč težav s tem, a drugi športniki včasih potrebujejo več nadzorovanja.
Alkohola nimamo direktno prepovedanega, včasih lahko malo poskusimo kakšen kozarec piva ali vina, a vemo, da ni priporočljivo za regeneracijo telesa po tekmah in treningih. Zato moramo biti pazljivi tudi pri tem.
Kateri so tvoji športni vzorniki in zakaj?
Imam več vzornikov med športniki. V glavnem občudujem take, ki so ne le dobri igralci temveč tudi dobre osebe zunaj igrišča. Na primer Emanuel Ginobili, svetovni prvak v košarki, ki je vsem priljubljen, znan kot izredno človeška ter inteligentna oseba, ki polaga veliko važnosti na družino, poleg tega pa tudi pomaga pri dobrodelnih ustanovah, itd.
Bi nam lahko povedal kakšno zanimivo anekdoto, ki si jo doživel v teh letih igranja odbojke?
Na Olimpijskih igrah 2016 v Rio – Brazil smo vsi športniki živeli v olimpijski vili, ki je kot malo mesto. Tam smo se srečavali po hodnikih, v jedilnici, itd. Opazil sem, da so me mnogi od njih pozdravljali. Šele potem sem se zavedel, da so mislili, da sem Andrés »Chapu« Nocioni, argentinski igralec košarke. Ko sva se pa vendar srečala oba, sva se nasmejala in potrdila, da sva si res podobna.
Kaj lahko še poveš o letošnjem Svetovnem prvenstvu? Proti katerim ekipam ste igrali in kako ste zadovoljni z rezultatom?
V prvem krogu smo igrali proti Belgiji (1-3), Dominikanski Republiki (3-0), Italiji (1-3), Sloveniji (3-2) in Japonski (2-3). V drugem krogu pa proti Poljski (3-2), ki je zadnji svetovni prvak, Srbiji (0-3) in Franciji (1-3). Rezultati niso bili tako pozitivni kot smo pričakovali. Izgubili smo odločilno tekmo proti Belgiji in zato nismo dosegli pričakovanih točk, kar nam ni pomagalo v drugi fazi. Zadovoljni smo bili s tekmo, ki smo jo odigrali z Italijo, bila je zelo močna in enakomerna. Premagali smo tudi Slovenijo in Dominikansko Republiko, to nista bili lahki tekmi. Tako smo končno ostali na 14. mestu.
Trener argentinskega moštva je že nekaj let Julio Velasco, znan po globoki osebnosti. Kako bi ga opisal, kaj si se od njega naučil?
Od njega sem se veliko naučil. Od vsakega igralca zahteva največ, kar lahko od sebe da, da doseže najvišji nivo, ki ga zmore in ni zadovoljen z manj. Vedno nas navdušuje, naj se zanimamo, naj gledamo tekme drugih ekip s tehničnega vidika in da naredimo vse, kar moremo, da se še kaj naučimo. Vedno išče popolnost, čeprav ta ne obstoja. Po drugi strani pa polaga veliko važnost na to, da smo urejeni, da pazimo na čistočo prostorov, kjer se nahajamo, da pospravimo za seboj prazne steklenice vode, povoje, ki jih uporabljamo, da ne mečemo papirjev na tla, da smo pazljivi in hvaležni z vsem materialom in prostorom, ki nam ga posojajo. Tako nas uči biti edini tudi v tem, ker vse pripomore k skupnemu cilju.
Kako se počutiš v argentinski reprezentanci?
Pripadati argentinski reprezentanci je zame nekaj zelo pomembnega. Nositi belomodro majico mi je v veliko čast a je tudi velika odgovornost, saj z njo na svetu predstavljamo vse Argentince, obenem pa tudi tiste mlade, ki bi radi bili na našem mestu. Zato vedno skušam dati od sebe čim več, da belomodre barve povzpnem najvišje, naj si bo z igro, kakor tudi z raznimi gestami, kot na primer, da se slikam z otroki ali mladimi, ki se mi približajo in podobnimi detajli, ki veliko pomenijo in dodajo plus. Nikoli ne pozabim na moje začetke v reprezentanci, kako sem bil živčen in neizkušen, saj je bilo zame vse novo. Danes, po desetih letih vse to že lahko bolj uživam, brez takšnega pritiska in z veseljem.
Kaj bi povedal ali svetoval mlademu športniku, ki danes sanja, da bi šel po tvoji poti?
Po svojih izkušnjah bi mu svetoval, naj uživa pri tem, kar bi rad dosegel. Včasih ni zadosti s tem, da želiš in želiš, to je res, a bistveno je, da vsak da od sebe vse, kar more in da padcev ali porazov ne doživi kot trenutke, ki ga definirajo. In to velja na vseh področjih življenja. Definira nas v glavnem to, kako reagiramo v tistih trenutkih. Zato je treba vedno pred seboj imeti visok cilj, kamor bi rad prišel, imeti motivacije, ambicije, biti vztrajen in vedno pripravljen narediti tudi kakšne »extra« napore in korake za dosego cilja. Če potem ne zadostuje, pač, bo treba poiskati nove poti. A le tako bo vsak lahko miren, da je dal od sebe vse kar je mogel.
Ves trud, vztrajnost, mnogo porazov in tudi uspehov skozi več kot 16 let je zasidralo v Kristjanu trpežno in samozavestno osebnost, ki danes predstavlja močan steber v argentinski reprezentanci. A to nikakor ni zasenčilo njegovega bistva: prijazna, dosegljiva oseba, vedno pripravljen za pogovor ter dobro gesto do vseh, je danes v ponos družini, sošolcem in prijateljem, pa tudi vsem argentinskim Slovencem, ki ga poznamo že od malega. Dragi Kristjan, želimo ti še mnogo uspehov in vztrajnosti!
-s &-g
