Andrés Vombergar je v letu 2022 doživel svojo najboljšo športno sezono. Pri 28 letih je po karieri, v katero je vložil veliko truda, osvojil dva svetova. Kajti Andrés je Andrej. Tisti Andrej, ki ga v slovenski skupnosti poznamo že od rojstva, sin fotografa Marka in Andrejke Selan, dolgoletne dirigentke Mešanega pevskega zbora San Justo, ki ga je ustanovil in dirigiral njegov stari oče, Andrej Selan. Ki mu po žilah teče kri slovenskih pisateljev in umetnikov, starega očeta Jureta Vombergarja in pradedov Tineta Debeljaka in Joža Vombergarja, ki so prišli v Argentino kot begunci, da so ohranili življenje, svobodo in vero pred komunistično oblastjo. Andrej je kot toliko drugih otrok v naši skupnosti, poleg rednih šolskih obveznosti še sobote preživel v slovenski šoli Franceta Balantiča, pel v otroškem zboru in plesal v folklorni skupini Mladika. In se je navkljub svojemu genskemu kodu posvetil športu, z njim osvojil Argentino in Slovenijo ter postavil nove mostove, prek katerih je danes naša skupnost bolje poznana. 

Od srednješolske dobe dalje je svojim rednim šolskim obveznostim dodal še zahteven trening v nižjih divizijah kluba River Plate in se po dolgi poti okoli sveta spet vrnil v Argentino, obenem pa bil vpoklican tudi  v slovensko reprezentanco in navdušil navijače na obeh straneh oceana.

Potem, ko je poškodba na kolenu skoraj uničila njegovo kariero, je igral v klubih Ituzaingó, Fénix in Los Andes. Vsak prestop je bil tudi korak naprej, in tako je leta 2016 prišel klic iz ljubljanske Olimpije in z njim napredek v prvo ligo. Postal je ljubljenec navijačev, dal odločilen zadetek proti največjemu rivalu Mariboru in pripomogel v boju za naslov prvaka. Njegove fotografije so napolnile ljubljanske ulice. Iz Ljubljane je odšel v Rusijo in kot igralec Ufe tam preživel epidemijo, po kratki vrnitvi v Olimpijo je pa v 2021 odšel v mehiški Atlético San Luis. 

Sredi leta 2022 se je pojavila prilika za vrnitev v Argentino, brez pomislekov se je odločil za prestop v San Lorenzo, enega od velikanov argentinskega nogometa. Po zanimivem  naključju naj bi barve dresa, ki jih Andrej zdaj brani, izbral ustanovitelj kluba, v mestu Moron rojeni salezijanski duhovnik Lorenzo Massa zaradi tega, ker so to barve Marije Pomočnice kristjanov, ki je tudi zavetnica Slovenskega naroda in katere podoba krasi cerkev, v kateri je že kot otrok tolikokrat bil pri sveti maši. To je tudi klub, za katerega navija papež Frančišek.

V prvi tekmi za novi klub je dal odločilni gol po komaj nekaj minutah na igrišču, do konca leta je dal še drugih 5. San Lorenzu je uspelo kvalificirati za Copa Sudamericana 2023. Že po prvi tekmi so se navijači navdušili zanj in ga poimenovali Bomba, postal je njihov ljubljenec. Časopisi so pisali o njem, mu delali intervjuje in ga uvrstili na naslovnice  (La Nación, Clarín, Olé), pri vsem tem pa vedno posebno poudarili njegovo preprostost ob uspehih, vložen trud, predvsem pa hvaležnost družini in skupnosti. Danes v Argentini vsi vedo, da je Vombergar slovenskega izvora in posledično poznajo tudi Slovenijo. Pa tudi v Sloveniji je v raznih intervjujih sam poudaril svoj družinski izvor in športne začetke.  

Vrhunec je dosegel v mesecu novembru 2022, ko ga je selektor slovenske reprezentance vpoklical za dve prijateljski tekmi. Debitiral je 17. novembra proti Romuniji kot prvi reprezentant, ki igra v južnoameriški ekipi. Kot Slovenec, rojen v Argentini je bil sprejet tudi na Uradu za Slovence po svetu, pičica na i je pa gotovo bila izročitev dresa slovenske reprezentance z njegovim imenom papežu Frančišku ob priliki obiska predsednika vlade v Vatikanu. V tem dejanju je bilo prikazano vse, kar je Andrej kot argentinski vnuk slovenskih emigrantov, z močnimi katoliškimi in narodnimi koreninami, kar danes prizna tudi domovina njegovih dedov.

Ob koncu leta 2022, komaj nekaj dni po zmagi Argentine na Svetovnem prvenstvu, smo se pogovarjali z Andrejem. 

Leto 2022 je pri koncu, ali bi lahko rekel, da je bilo to najboljše leto tvojega življenja?

Dobro vprašanje! Iz športnega vidika bi rekel, da je. Začetek ni bil posebno dober, prvih pet ali šest mesecev sem v Mehiki bolj malo igral, ker me trener ni upošteval in tako smo prišli do sporazuma, da sem pogodbo z Atleticom San Luis prekinil in julija odšel v San Lorenzo. Nedvomno pa bi lahko rekli, da je zadnjih štiri ali pet mesecev bilo najboljših v moji karieri.

V zadnjem letu si postal igralec San Lorenza in tudi ljubljenec navijačev, obenem so te pa vpoklicali v slovensko reprezentanco. Kakšni so tvoji občutki, ko stopiš na igrišče v teh dveh dresih?

Prvo, kar ob tem čutim je ponos. Ko sem prišel v San Lorenzo sem čutil veliko odgovornost, saj je to eden od lokalnih velikanov in sploh zelo vpliven klub, in to sem res skušal maksimalno uživati. Spremljala me je tudi sreča in dobri rezultati in tako je prišel še vpoklic v reprezentanco. Debitiral sem kot gost proti Romuniji, tisti teden sem resnično užival pri treningih, ko sem spoznaval soigralce in ko sem stopil na igrišče. Bil sem zelo skoncentriran v igro, vendar sem ob koncu čutil močno ganjenost, kot nikoli prej. Čutil sem ponos in srečo, kot ob izpolnjenih sanjah. Med slovenskimi navijači je bil tudi moj bratranec Martin Rezelj in dva prijatelja, Santiago in Nacho Princic iz mesta Parana, ki sem jih spoznal v času, ko sem igral v Sloveniji pri Olimpiji. Ko sem prejel vpoklic v reprezentanco sem jih takoj obvestil, da bom igral proti Romuniji in oni so hitro kupili vozovnice za tekmo.  Na igrišču se je slišalo edino njih, slovenske navijače z argentinskim navdušenjem!

Predsednik slovenske vlade je papežu Frančišku izročil dres slovenske reprezentance s tvojim imenom, kar združuje tvoje obe narodnosti. Se zavedaš, da si postal ambasador? Most med obema kulturama. V Argentini vsi navijači San Lorenza vedo, da si slovenskega porekla, v Sloveniji pa vsi vedo, da si Argentinec. 

Res, na začetku se morda tega nisem niti zavedal, ko pa vidim pomen, ki ga ima šport in kakšen je njegov družbeni vpliv, kako druži ljudi, bo to verjetno kar res, čeprav je beseda ambasador skoraj malo prevelika. Bilo mi je v ponos, ko je papež prejel dres z mojim imenom, predvsem zato, ker sem obenem Slovenec in Argentinec, papež je pa poleg tega javno izpovedal, da je navijač San Lorenza. Na to sem zelo ponosen.   

Tvoji dosežki so posledica dolgih let truda. Povej nam, kakšni so bili tvoji začetki v nižji diviziji v Riverju, ko je bilo treba uskladiti trening s šolanjem. 

To je bilo delno res moja zasluga, pa tudi zasluga cele družine, predvsem staršev, ki sta mene in brata vozila na treninge in zaradi tega zamudila ure dela ali počitka. Ob koncih tedna je bilo treba uskladiti treninge s sobotno slovensko šolo. Zadnji dve leti srednje šole sem treniral zjutraj in zaradi tega moral menjati šolo. To je bil velik zalogaj za mamo in očeta, ki sta morala iskati novo šolo zame. Vse družinske načrte je bilo treba prilagoditi mojemu projektu in tekmam, pri vsem tem pa niti nisem vedel, če bom kdaj postal profesionalni igralec. Podpirali so moje sanje in počasi, s trudom, so prišli uspehi. Zaključil sem srednjo šolo brez popravnih izpitov in to je bil ogromen napor. Zadnji dve leti šolanja in treningov sta bili izredno zahtevni, a vredni vsega truda.   

Povej nam, kakšen napor je pomenilo okrevanje po resni poškodbi na kolenu. 

Ko sem dobil diagnozo so me v klubu River odpustili. Vrnil sem se v  Ituzaingó, ki je takrat igral v četrti ali peti diviziji. Pri treningu se je poškodba poslabšala in tisto leto resnično nisem vedel, kakšna bo moja bodočnost. Celo leto nisem mogel igrati. Vpisal sem se na študij fizioterapije. Potem sem bil operiran, prvi meseci so bili kar težki in nogomet je prešel v ozadje. Moja kariera je bila takrat resnično končana. Statistične možnosti, da bi lahko nadaljeval, so bile minimalne, star sem bil že 18 let in pri tej starosti bi moral že debitirati v prvi ligi, jaz pa še trenirati nisem mogel. A nikoli nisem izgubil upanja. Počasi in s pomočjo fizioterapevta sem začel spet trenirati. Eno leto nisem mogel igrati, vse je šlo zelo počasi. Zelo sem hvaležen klubu Ituzaingó, ki me je podpiral, nadaljeval sem s treningi in debitiral v prvi kategoriji C, padli smo celo na prvo D, potem sem pa prestopil v klub Fénix, ki je igral v tretji diviziji. Nato v Los Andes v drugo divizijo, od tam pa končno v  Olimpijo. Moja kariera je bila končana, a s fizioterapijo, plavanjem in treningom je koleno okrevalo in počasi se je stvar obrnila navzgor.

Tvoj debi v prvi ligi se je zgodil v Sloveniji, v prijaznem okolju, od tam si odšel v Rusijo. Kakšno je bilo življenje v  oddaljenem kraju s tako neugodnim podnebjem? 

V Sloveniji sem naredil svoje prve evropske korake. Bila je lepa izkušnja, v bližini družine in sorodnikov, tudi iz športnega vidika je bila uspešna. Potem je prišla Rusija. Prvo sem malo dvomil, ali naj sprejmem ali ne, a v tisti ekipi sta igrala še dva Slovenca. Ruska liga je močna, a nogomet ima lastna pravila. Mene je tja poklical trener, ki pa so ga po dveh ali treh tekmah odslovili; prišel je novi trener, Rus, z njim ni bilo komuniciranja, bil sem daleč od družine, zgodila se je epidemija, vse je bilo precej zapleteno, a vsekakor to jemljem kot pozitivno izkušnjo. Prepričan sem, da me je vsak korak, ki sem ga kdaj naredil pripeljal na mesto, kjer sem zdaj.  

Kako sta družina in vzgoja vplivali na tvojo kariero?

Morda kdo to vzame kot lepo zvenečo frazo, naučil sem se vztrajati in nikoli omagati, tudi če ni bilo videti uspeha; ko pomislim na svoje stare starše, kaj jim je pomenilo delo in kako so se morali truditi, na družinske vrednote; vse to mi je pomagalo, da sem skozi kariero vedno bil vztrajen. Da nisem izgubil upanja, ko nisem mogel igrati, ali pa v Rusiji in Mehiki, ko me trener ni upošteval in nisem igral. Vse to je pripomoglo, da sem zdaj močnejši.

Katere so glavne vrednote nogometa kot skupinska igra?

Na to vprašanje lahko odgovorim iz lastne izkušnje. Vsakič, ko sem bil uspešen sem imel tudi dobro povezavo s soigralci. Morda se kje najdejo zmagovalne ekipe, v katerih se igralci med seboj ne razumejo dobro, vendar je moja izkušnja ta, da je ekipa bila uspešna predvsem takrat, ko so njeni člani peljali v isto smer in postavili svojo individualnost ob stran, ko smo vsi imeli skupne in jasne cilje. Lahko se v marsičem razhajamo, a vsak mora svoj ego postaviti ob stran. Izrazit primer tega je argentinska reprezentanca, ki je osvojila svetovno prvenstvo. Tudi Messi tega ne bi zmogel brez ostalih članov ekipe. In vsak je lahko jasno videl, da so vsi delali za isti cilj, da so bili kot ena velika družina. Figura trenerja je ogromnega pomena za značaj skupine.  

Kakšni so bili tvoji občutki tisto nedeljo, ko je Argentina osvojila svetovno prvenstvo?

Med potekom tekme sem tudi jaz veliko trpel, a vendar sem bil miren, ker sem čutil, da je tekma naša. Gledali smo jo s prijatelji v Castelarju, bilo je noro, vsi skupaj smo skakali in se objemali, bili smo srečni, bili smo skupaj. Veselje je bilo veliko, bila je uresničitev naših sanj. Dolgo časa smo čakali na to, ko je pa prišel trenutek se pa kar nismo takoj zavedli, da se je resnično zgodilo. 

Messi je izjavil, da je od Boga prejel dar igre, potem je pa sam naredil vse, da se je izpopolnil; ali to velja tudi zate?

Da, prav gotovo. Prihajam iz katoliške družine in, morda je to težko razložiti, sem za vse hvaležen. V vseh različnih izkušnjah, ki sem jih doživel, bi mi brez te moči gotovo bilo težje doseči to, kar sem do sedaj dosegel. O tem ne dvomim. 

Hvala,  Andrej!

Pogovarjal se je Ariel Mazières