NOGOMETAŠ
Andrej Vombergar
Star je 24 let in že več kot leto dni živi v Ljubljani, kjer igra v prvoligaški ekipi NK Olimpija, enemu izmed najboljših nogometnih klubov v Sloveniji.
Rojen je v družini Marka in Andrejke Selan. Hodil je v slovensko Balantičevo šolo v okraju San Justo ter na SSTRMB in pripadal Rast-i XLI.
»Vombergoool« vpijejo (ali morda »pojejo«, saj so v družini dobri pevci) plakati po ljubljanskih ulicah, ki med drugimi uporabljajo tudi njegovo figuro kot reklamo za klub, saj je med pomembnimi strelci ekipe.
–Mami, kupi mi »figurite«nogometa, daj, prosim, kupi mi album in »figurite«…. se njegova mami spominja, kako je mali Andrejček vrtal glavo doma, kot vsak povprečni fantek njegove starosti… -Ne spominjam se, da bi mu jih kdaj sploh kupili… pravi.
In tukaj ga imamo!
Dosegel je postati eden izmed igralcev, ki so na slikah nogometnih »figurit« ali nalepk svetovno znane italijanske znamke Panini.
Te dni beremo na slovenskih nogometnih portalih, da si bil v Sloveniji izbran za »igralca meseca oktobra«. Vse, ki te poznamo že od malega in vemo o vsem tvojem trudu, talentu in potrpežljivosti, nas je novica prav prijetno presenetila in se s teboj in tvojo družino veselimo ob tem priznanju. Kako ti doživljaš to nagrado, kaj ti pomeni?
Zelo sem vesel in ponosen, še bolj pa zato, ker v prvi sezoni nisem imel toliko možnosti da bi igral, sedaj sem pa že dva meseca ali tri v prvi enajsterici. Dobiti to priznanje je zame zelo pomembno in mislim, da moram sedaj še bolj delati in se truditi kot preje.
Kdaj in kako se je vzbudilo v tebi veselje do nogometa?
Že kot dojenček imam slike z žogo. Ko sem bil mali otrok, 4 ali 5 let star, sem začel hoditi v nogometno šolo v bližnji klub v našem okraju, v Villa Luzuriaga.
V katerih klubih si igral? Kdaj si pričel igrati poklicno?
Začel sem pri mladincih v Club Atlético Ituzaingó, ki igra v argentinski 5. ligi. Ko sem imel 17 let sem imel priložnost, da bi igral za River Plate a sem si poškodoval nogo in sem moral nazaj v Ituzaingó. Celo leto sem delal na rehabilitaciji kolena. Kasneje sem igral v Club Fénix, 3. liga v Argenini, kjer sem bil eno leto in pol, potem sem pa napredoval v Club Atlético Los Andes, v 2. argentinski ligi. Sledila je Olimpija, 1. liga Slovenije, kjer sedaj igram.
Vemo, da so se zate začeli zanimati različni klubi, med njimi ekipe 1. argentinske lige, pa tudi nekateri iz 2. španske lige in Brazilije. Kako si se končno odločil in kaj ti je pomenilo pričeti igrati v ljubljanski Olimpiji?
Ja, res se je takrat zanimalo zame več klubov a sem mislil, da je lahko Slovenija, domovina mojih starih staršev, prvi korak v Evropi in da bom tako lahko tudi korak bližje reprezentanci, kar so moje sanje. To je bila zame prva in prava opcija. Tudi skupaj z družino smo dobro pomislili in je bila res najboljša izbira.
Kako preživljaš tvoje dneve v Ljubljani? Kakšen je običajno tvoj vsakdan?
Tukaj treniram zjutraj ali popoldan, kakor odločijo trenerji. Vsi skupaj kosimo v kaki gostilni, za katero nam klub da bone za hrano, imamo čas za počitek, popoldan gremo večkrat s fanti na kakšno kavico, včasih pa tudi obiščem sorodnike, strica, teto, male bratrančke. Začel sem študirati angleščino ter redno hodim v fitness. Tako mi dnevi kar hitro minevajo.
Imaš kakšen prosti dan, si lahko privoščiš takrat tudi kakšen prekršek v dieti?
Tukaj nimam na razpolago nutricionista ali kake posebne diete, pač pa se pazim pri hrani, posebno pri sladkarijah. Po tekmi si pa večkrat privoščim kak hamburger, pizzo ali posebno sladico.
Ali pogrešaš Argentino?
Brez dvoma pogrešam Argentino, posebno prijatelje, vikende, ko smo kam skupaj šli, ali asados v družini.
Kako se razumeš z drugimi igralci v ekipi, si dobil nove prijatelje v Sloveniji?
S fanti se dobro razumemo. So zelo dobri. Med njimi je več tujcev, tako, da se največ pogovarjamo po angleško, srbsko, hrvaško in mešamo tudi slovensko. Tudi druge prijatelje sem pridobil potom mojega bratranca Pepija. Večkrat gremo skupaj kaj popit v Ljubljano in se dobro imamo.
Pripadal si Rast-i XLI, kako si lahko uskladil toliko sobotnih športnih urnikov s Sloveskim srednješolskim Tečajem (SSTRMB)? Si tečaj lahko dokončal ?
Tečaj sem lahko končal, čeprav je bilo težko zaradi urnikov tekem in treningov. Včasih sem zamudil prve ure, a ni bilo hujšega.
Kateri so tvoji športni vzorniki in zakaj?
Moj vzorni športnik je Lucas Alario, ker jaz sem fan kluba River Plate in on igra tudi na isti poziciji kot jaz; in tudi Luis Suarez, ki je sedaj najboljša špica na svetu, pa seveda tudi Leo Messi, ki je tudi Argentinec in je zame najboljši igralec na svetu in verjetno tudi vseh časov.
Bi lahko povedal kakšno zanimivo anekdoto, ki si jo doživel v teh letih igranja nogometa?
Spominjam se, da smo v lanski sezoni igrali z Olimpijo v Mariboru, in sem naredil v zadnji minuti gol za zmago. Potem smo bili vsi tako živahni v garderobi, da smo skakali od veselja, tudi naš trener je skakal tako močno in visoko, da se je sam strop poškodoval, ki je bil samo malo nad našimi glavami. Potem smo morali poškodbe plačati. A bilo je zabavno doživetje.
Katere so tvoje sanje?
Moje sanje, pa mislim, da tudi od vsakega nogometaša in športnika na spošno, je postati član reprezentance. Upajmo, da bom kdaj imel to priložnost. Vem, da je treba za to veliko delati, čim več igrati in delati gole, saj sem na tisti poziciji.
Kaj bi povedal ali svetoval mlademu športniku, ki danes sanja, da bi šel po tvoji poti?
Povedal bi, da ni lahko biti daleč od družine. Treba je imeti veliko potrpljenja in trdno delati in se truditi. Ni druge. Še posebno takrat, ko stvari niso take, kot bi si jih želel. Uspehi se ne zgodijo kar takoj, zato bi rekel, da je potrpljenje in močno delo najboljša pot, da jih dosežemo!
Resilienca je tista sposobnost, ki jo imajo nekatere osebe, da se v težkih ali nesrečnih okoliščinah še bolj utrdijo in dajo od sebe najboljše. To je pokazal tudi Andrej Vombergar. Resna operacija na kolenu, ki jo je moral prestati, ni dosegla, da bi pustil nogomet, kakor so nekateri napovedovali. Pozdravil se je, naredil dobro in zavzeto rehabilitacijo in se z vso močjo potrudil, da je spet pridobil kondicijo za visoko zmogljivost. In še več: utrdil se je v volji, kar mu je bilo brez dvoma steber, da se ga danes šteje med najboljšimi strelci (goleadores) v slovenski prvi ligi. Čestitamo ti, Andrej, in ti želimo še mnogo uspehov, vztrajnosti in veselih dni v tem športnem svetu.
Sonia & Gregor
