Naj omenim najprej svoj osebni spomin na prihod v San Martín.
Kmalu po novem letu 1948 sem dobil sporočilo od dr. Mihe Kreka, da sem v nevarnosti in da naj se zatečem v Rim. Res sem takoj odšel v Rim, kjer so meni in nekaterim mojim prijateljem pripravili stanovanje v samostanu sv. Sebastjana, ko sem prišel v Rim, nisem prav ničesar vedel o usodi svoje družine. Nekako v začetku maja so mi prijatelji v Rimu povedali, da bom lahko iz Genove odpotoval v Argentino. Odšel sem v Genovo, kjer sem se vkrcal na panamsko ladjo z imenom »Argentina«. S to ladjo sem prišel konec maja v Argentino. Poti ne bom popisoval, ker je tako pot mojstrsko opisal gospod France Pernišek v Duhovnem Življenju.
.
.
Ko se je ladja približevala Buenos Airesu, sem občudoval to velikansko mesto in gledal kam bomo pristali. Ko gledam ljudi, ki so se zbrali k prihodu ladje, nenadoma zagledam in spoznam svojo družino, ki je že pred menoj prispela v Buenos Aires. To je bilo veliko veselje.
Dr. Tine Debeljak je v uvodu argentinske velepesnitve »Martín Fierro« popisal prihod prvih Slovencev v Argentino. Omenil je, da so prišli prvi Slovenci v Argentino sredi 19. stoletja. Prišli so kot avstrijski državljani in zato lahko samo iz priimkov sklepamo, kateri so bili Slovenci. O tem je v Svobodni Sloveniji pisala tu gospa Veronika Kremžar-Rožančeva.
Drugi prihod Slovencev v Argentino pa se je izvršil, ko je v Italiji zavladal fašistični režim.
Od obeh teh skupin je prišlo po nekaj Slovencev tudi v San Martín. Toda množični prihod Slovencev v San Martín se je izvršil leta 1947 in v nadaljnjih letih. Tedaj so se Slovenci naselili po vsem Velikem Buenos Airesu in tudi v notranjosti argentinske države. Toda glavnina Slovencev se je že tedaj naselila v San Martinu in njegovi okolici.
Rudolf Smersu
Sanmartinski glas – oktober 1990 – št.3
