V teh dneh praznuje svoj 99. rojstni dan gospa Zdenka Virant Jan. Številka je res častitljivo visoka, a naša današnja sogovornica ob njej ohranja svoj mladostni elan. Slovenija – Slovenska vas – Bariloche: v vsakem izmed krajev, v katerih je živela, delala in ustvarjala smo semalo pomudili.

→ Najprej lep pozdrav! Za uvod v pogovor vas prosimo, da nam v nekaj besedah predstavite svojo pot iz Slovenije v Argentino.

Rodila sem se 14. aprila 1924 na Račjem Selu pri Trebnjem. V osnovno šolo sem hodila v Mariboru, kamor je bil moj oče kot državni uslužbenec premeščen. Ker so ga potem premestili v Ljubljano sem tam leta 1943 končala gimnazijo na Poljanah. Nemci so med vojno zaprli univerzo, zato sem se pridružila katoliškim maturantkam, ki so po gimnazijah poučevale svetovne nazore proti komunizmu. Po vojni sem s starši 5. maja 1945 zapustila Slovenijo preko Ljubelja in se nastanila najprej na Vetrinjskem polju, kasneje v taborišču Kellerberg. Že v taborišču sem skupaj z g. Golobičem organizirala slovensko šolo za otroke. Odločili smo se za izseljenstvo v Argentino, kjer smo po kratkem bivanju v Inmigrantskem hotelu kmalu dobili službo, kjer je mama pospravljala, oče vrtnaril, jaz pa kuhala. Čez nekaj let smo se preselili v Slovensko vas in sem dobila službo v Shellu, kjer sem delala 25 let in se tudi upokojila.

→ Že skoraj od začetka slovenskih šol v Argentini ste bili povezani z delom za ohranjanje slovenstva med potomci slovenskih staršev. “Gospodična Zdenka” je v Slovenski vasi vodila Baragovo šolo, seveda smo jo poznali tudi otroci iz drugih slovenskih šol, kot smo poznali gospodično Anico Šemrov, pa Mijo Markež in Angelco Klanšek, in seveda gospoda nadzornika Vitriha… Kakšne spomine imate na tiste prve čase?

Spominov je kar precej! Ko sem se preselila v Slovensko vas je tam v slovenski šoli učil g. Martin Mizerit, g. Mirko Špacapan pa mi je prepustil vodstvo otroškega zbora. Slovensko šolo smo najprej imeli v prostorih župnije sv. Jožefa, kjer je bil župnik msgr. Hladnik. Za g. Mizerita je Slovenska vas bila predaleč in mi je leta 1956 zaupal vodstvo slovenske šole.

Ko smo v Slovenski vasi zgradili prvi dom, se je šola preselila vanj in uporabljala med drugimi tudi prostor pod odrom, kamor pa je rada vdirala voda… nekateri se morda še spominjate, kako ste sedeli na mizah in držeč noge na klopeh pazili, da niste čofnili v vodo. Leta 1969 se je šola vselila v sedanji Hladnikov dom.

Naj izkoristim priliko, da se zahvalim Zedinjeni Sloveniji za vso skrb in pomoč slovenskim šolam, saj nas je od vsega začetka zalagala s tako potrebnimi učnimi pripomočki, predvsem z učbeniki in knjigami (Moje prvo berilo, Slomškova čitanka, Moje veselje, Zdomski živžav in Slovenski svet).

→ Koliko let ste potem naprej učili in vodili Baragovo šolo?

Mislim, da je vsega skupaj bilo skoraj 30 let, V najboljših letih Baragove šole smo imeli več kot 100 učencev! Nisem natančno preštela, a je v teh 30 letih gotovo šolo končalo več kot 500 slovenskih otrok.

→ Prava posebnost je bil otroški pevski zbor v Slovenski vasi, ki ste ga ustanovili. Za druge slovenske šolske pevske kolege je bil pravi vzor že zato, ker ste posneli lastne plošče, kar je bilo za tiste čase nekaj povsem izrednega…

Otroški zbor je rad nastopal na koncertih, pel v Slovenski hiši pri mašah in na raznih šolskih prireditvah. Pravijo, da petje spremlja Slovenca od zibeli do groba. Veselje je bilo gledati in poslušati male pevčke, ki so nastopali na raznih odrih slovenske skupnosti.

Zbor je izdal tri plošče. Prve dve smo snemali s pomočjo slovenskih lazaristov. Spomnim se, da so mi prvo ploščo dali kot poročno darilo. Čez nekaj let smo snemali še dve plošči. Snemanje je za nas, predvsem za otroke, bilo pravo doživetje.

→ Poleg otroškega zbora ste pa vodili tudi druge pevske zasedbe, kajne?

Kar nekaj let sem vodila tudi dekliški zbor Zarja.

→ Selitev v Bariloche za vas ni pomenila kakšnega odhoda v penzijo ampak nadaljevanje dela za slovenstvo v drugem koncu Argentine. Kako ste se uživeli v novo okolje?

V Bariloche smo z družino hodili skoraj vsako leto na počitnice. Gore in jezera so me spominjali na Slovenijo. Zaradi miru in udobnega podnebja sva se z možem odločila, da bova tam preživela “stara leta” in se res po upokojitvi tja preselila. Slovenska skupnost v Bariločah naju je z veseljem sprejela. Hitro sva se vživela. Kmalu po preselitvi mi je vodstvo osnovne šole prepustila gospa Milena Arko. Ker pa je osnovna šola imela veliko dobrih učiteljic, srednješolski tečaj pa ne, sem “presedlala” na tečaj, kjer sem dolga leta poučevala slovnico in slovstvo.

→ Posvetili ste se tudi gledališki dejavnosti, poleg same režije ste po potrebi poskrbeli tudi za priredbo scenarija in še marsikaj. Katerih se spominjate?

Poleg slovenske šole in petja pri ohranjanju slovenskega jezika zelo pomaga tudi gledališka dejavnost. Ne samo gledalcem, predvsem gledališkim skupinam samim!

Prvi večji nastop je bil leta 1957 ob obisku škofa Rožmana. Temu nastopu so sledile igre Čudežne gosli, Pavelčkova piščalka, Za srečo, Tinček v kraljestvu žuželk, Šola v nebesih, Sirota Jerica, Vesela zgodba o žalostni princesi, Škratec Rogatec, Krasen cirkus, Gorjančev Pavlek, Čudežna srajca dopetajca, Ostržek – upam, da nisem kakšne spregledala.

Tudi v Barilochah smo s šolo in igralsko skupino pripravili kar nekaj iger in nastopov na raznih prireditvah.

→ Kako gledate na prihodnost slovenskih osnovnih šol?

Mislim , da je skoraj čudež, da še sploh obstajajo slovenske šole. Ko je lansko leto prišel škof Jamnik, so ga sprejeli otroci in z njim čebljali po slovensko. Čudil se je, kako je to mogoče. Dokler se bodo starši zavedali slovenskega pokolenja in otroke učili slovensko, se ni bati za obstoj slovenskih šol.

Zelo pa je potrebno, da se ohranjajo in pospešujejo stiki s Slovenijo. Lep primer je potovanje abiturientov srednješolskega tečaja. Kako navdušeni se vrnejo!

Morda bi bilo pametno, da se na kak način tudi povežejo osnovnošolci, danes je za to na razpolago mnogo tehnoloških pripomočkov.

Veliko pa zavisi od staršev. Če starši gojijo slovensko kulturo, se bo to prijelo otrokom in bodo sledili staršem. V tem primeru imamo zagotovljeno lepo bodočnost.

→ Kmalu boste izpolnili 100 let, nabrali ste že kar nekaj življenjskih izkušenj. Kakšno sporočilo želite posredovati današnjim mladim?

Moli in delaj! In ne pozabi, da si slovenskega rodu. Če se bodo tega držali, bo tudi slovenstvo naprej živelo.

→ Hvala, gospa Zdenka, za te besede. Želimo vam veselo in aktivno jubilejno leto!

Pogovarjala se je: Mariana Poznič