Prvič ste na obisku v Argentini, zato vas prosimo, da se našim bralcem na kratko predstavite. Kdo ste in kaj vas je pripeljalo sem k nam?

Vaše bralce najprej lepo pozdravljam. Moja osnovna zaposlitev je profesor računovodstva in revizije na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Poleg akademskega dela se ukvarjam tudi z neakademskimi dejavnostmi, kot so projekti za različne naročnike (predvsem podjetja), članstva v nadzornih svetih podjetij, delo v poravnalnem odboru (Ministrstvo za Gospodarstvo) ter delo v družinskem podjetju.

V Argentino sem prišel v okviru programa Erasmus+, to je program Evropske Unije za mednarodno izmenjavo študentov in akademikov, na vabilo Univerze UCEMA v Buenos Airesu, katere prorektor je Slovenec Tone Marin.

Vi ste že drugi obiskovalec, ki iz Ekonomske fakultete Ljubljanske univerze pridete v Buenos Aires na povabilo univerze UCEMA. Kako poteka in napreduje sodelovanje med obema univerzama? Kateri je namen tega sodelovanja?

Drži, letos sem drugi obiskovalec iz Ekonomske fakultete. Najina obiska sta bila predvidena že v preteklih letih, a so bili obiski v času COVID-19 ukrepov zamrznjeni, s sprostitvijo ukrepov pa sta obiska časovno sovpadla.

Prvi stik med Ekonomsko fakulteto in Univerzo UCEMA je navezal prorektor Tone Marin pred nekaj leti, ko je obiskal našo fakulteto. Zaradi že omenjenih COVID-19 ukrepov smo uspeli obisk »vrniti« šele letos. Obe organizaciji sta vodilni na svojem področju v svojih državah, iz česar izhaja naraven obojestranski interes po sodelovanju na vseh področjih akademskega dela.

Verjamem, da smo postavili dobre temelje, da bodo v bodoče podobne izmenjave akademikov in študentov postale stalna praksa. Za Ekonomsko fakulteto so tovrstna mednarodna sodelovanja nekaj povsem običajnega, saj smo močno vpeti v mednarodno okolje (tako s pedagoškim kot raziskovalnih delom). Upam, da bo čez nekaj let povsem običajno, da bodo študenti iz Argentine prihajali za semester ali dlje študirat v Slovenijo, in obratno.

Na UCEMI ste imeli tudi nekaj predavanj: v angleščini za študente in v slovenščini za Slovence. Kako ste doživeli sodelovanje prisotnih na teh predavanjih? Vas je morda kaj presenetilo?

Moje znanje španščine žal ne zadošča za predavanje v tem jeziku, zato sem študentom predaval v angleškem jeziku. Študenti na UCEMA angleški jezik dobro obvladajo. Kot zanimivost lahko povem, da sem se s študenti po predavanju pogovarjal tudi v nemščini. Sodelovanje študentov na predavanjih ocenjujem kot zelo zavzeto, bolj kot sem tega vajen iz matične fakultete.

Predavanje sem izvedel tudi za tukaj živeče slovenske gospodarstvenike in je potekalo v slovenskem jeziku. Pozitivno sem bil presenečen nad njihovem znanjem slovenskega jezika ter njihovo odprtostjo pri navezovanju novih stikov. Čeprav pred prihodom slušateljev nisem osebno poznal, smo se v nadaljevanju mojega bivanja v Buenos Airesu z nekaterimi izmed njih še večkrat srečali, med drugim tudi z vami .

V gospodarstvu in financah najdemo statistike o vseh mogočih različnih področjih. Naša Argentina običajno ni kaj posebno rangirana, ko gre za gospodarski uspeh. Na katerih lestvicah je pa Slovenija uvrščena blizu vrha?

Res je, obstaja nešteto lestvic, kjer se države razvrščajo po ekonomskih kazalnikih. Morda najpomembnejši ekonomski kazalnik je bruto domači proizvod na prebivalca, kjer Slovenija zaseda 50. mesto na svetu (29.000 USD), Argentina pa 90. mesto na svetu (11.000 USD); za primerjavo, Švica, ki jo v Sloveniji pogosto jemljemo za zgled, zaseda 6. mesto (92.000 USD), mesta na vrhu zasedajo žepne državice (Monaco, Liechtenstein). Ne Slovenija ne Argentina torej nista blizu vrha po ekonomski razvitosti.

Obstajajo pa tudi kazalniki, kjer je Slovenija blizu vrha ali čisto na njem. En tak je enakost dohodkov oziroma tako imenovan Ginijev indeks, ki meri, kako so dohodki prebivalstva enakomerno razporejeni. Po podatkih svetovne banke je Slovenija trenutno na drugem mestu na svetu, za Slovaško. Velika enakost ima dobre in slabe plati. Dobra plat je, da ni prevelikih razlik med bogataši in reveži ter da lahko vsi vsaj približno dostojno preživijo. Slaba plat je, da prevelika enakost ne motivira k dobremu delu, zato mnogi sposobni in ambiciozni posamezniki odhajajo v tujino ali pa ne uresničijo svojega potenciala, ki ga imajo. Posledica je žal ta, da Slovenija kljub nedvomnemu potencialu ne zmanjšuje zaostanka za najbolj razvitimi državami, ampak se ta celo povečuje. Ocenjujem, da se tudi v bližnji prihodnosti trend žal ne bo obrnil.

Med statistikami o Sloveniji nam je posebno zanimiva tudi ta o brezposelnosti, za katero smo brali, da je na najnižji ravni v zadnjih letih ali celo desetletjih … Mnogo se bere tudi o pomanjkanju kadra v Sloveniji. V katerih področjih je največji primanjkljaj?

Drži, brezposelnost v Sloveniji je na zgodovinsko najnižji ravni, enako velja za celotno Evropsko Unijo. Tako Slovenija kot Evropska Unija primanjkljaj rešujeta z uvozom delovne sile, med drugim tudi iz Argentine. Doseljevanje omogoča, da nam število prebivalcev ne upada, saj je naravni prirastek v večini evropskih držav negativen (število rojstev je manjše od števila smrti), poraja pa druge izzive.

Primanjkljaj kadra je praktično povsod, težko bi izpostavil področja, ki bi še posebej izstopala, morda zdravstvo in zdravstvena nega, kar je sicer skupna značilnost vseh razvitih držav. Lahko pa povem anekdoto s svojega strokovnega področja. Ker na trgu močno primanjkuje računovodsko revizijskega kadra, se podjetja pogosto obrnejo name kot vodjo magistrskega programa računovodstva in revizija, če bi delo zanimalo študente. Realnost je taka, da vsi študenti, in to brez izjeme, že delajo, in torej tudi med študenti ni moč najti razpoložljivih kandidatov. Poudarjam, da navedeno velja za študente programa računovodstvo in revizija, za ostale programe tega podatka nimam.

Omenili ste, da vas je v Argentini marsikaj spomnilo na staro Jugoslavijo. Lahko našim bralcem to bolj konkretno obrazložite in nam tudi poveste, kam nas lahko to vodi?

Res sem opazil nekaj podobnosti med bivšo Jugoslavijo in današnjo Argentino. Prva je inflacija. Medtem ko se v Evropi sprašujemo, ali bo inflacija 8 ali 9% na letni ravni, se v Argentini sprašujete, ali bo 8 ali 9% na mesečni ravni (kar pomeni krepko čez 100% na letni ravni). Močno upam, da inflacija v Argentini ni že preveč ušla z vajeti in prehaja v hiperinflacijo.

Druga podobnost je razhajanje uradnega in realnega deviznega tečaja. Medtem ko je uradni tečaj pesa okrog 230 pesov za dolar, sem dolarje menjal po tečaju 470 pesov za dolar. In ker je najvišji bankovec v Argentini nominiran na 1000 pesov (dobra dva dolarja), sem za 100 USD dobil cel šop argentinskih bankovcev. S tem povezan je tudi črni trg deviz. Na ulicah v centru mesta mrgoli (sumljivih) posameznikov, ki kličejo »Cambio, Cambio«, kot smo bili tega vajeni v bivši Jugoslaviji.

Tretja podobnost je dejstvo, da domača valuta peso ni hranilec vrednosti, ampak jo vsi želijo čimprej zamenjati za tujo valuto. Če je bila v bivši Jugoslaviji kraljica nemška marka, je v Argentini kralj ameriški dolar.

Četrta podobnost je pomanjkanje določenih dobrin. Moram priznati, da sam tega nisem opazil, saj so trgovine dokaj dobro založene. Sem pa to spoznal ob pogovorih z argentinskimi Slovenci, ki so opisovali vsakdanje tegobe, ki jih imajo zaradi tega, ker je uvoz določenih dobrin precej omejen, tudi takih, ki so potrebne za človeka dostojno življenje (denimo zdravila).

V čem sta si naši državi podobni in v čem različni?

Eno podobnost sem že omenil, da državi nista prav pri vrhu po ekonomski razvitosti.

Če raje obrnem za pozitivno stran, obe državi razpolagata z izjemnimi naravnimi lepotami. Razlika je le v tem, da so v Argentini razpršene na ogromnem ozemlju, medtem ko so v Sloveniji koncentrirane na območju, ne dosti večjem od mesta Buenos Aires. Upam da bosta obe državi uspeli ohraniti to, kar imata, za naše zanamce. Obe državi sta tudi posejani s cerkvami, kar kaže na njuno katoliško tradicijo.

Tudi eno razliko sem že omenil. Visoka stopnja dohodkovne enakosti v Sloveniji se pozitivno odraža tako, da v Sloveniji skorajda ni brezdomcev. V Argentini, predvsem Buenos Airesu, je brezdomcev kar precej. V tem oziru je Argentina bolj podobna ZDA kot Evropi. Ekonomsko gledano se mi zdi povprečna raven kakovosti bivanja (torej hiše, stanovanja, infrastruktura, vozni park, avtomobili, urejenost itd) višja v Sloveniji. To pa ne pomeni nujno, da so ljudje v Sloveniji bolj srečni. Zdi se mi, da ljudje v Argentini kljub ekonomskih tegobam živijo zadovoljno.

Med podjetniki obeh držav narašča zanimanje, da bi se trgovska izmenjava med državama povečala. Kakšna je ta izmenjava danes in kakšne priložnosti vidite za bodočnost?

Mednarodna menjava med državami je zelo majhna. Slovenski izvoz je lani znašal 57 milijard EUR, od tega zgolj 16 milijonov (0,14%) v Argentino. Uvoz je znašal 53 milijard EUR, od tega zgolj 14 milijonov EUR (0,14%) iz Argentine. Za primerjavo, Argentina je lani izvozila za 88 milijard USD in uvozila za 81 milijard USD, torej absolutno ne dosti več kot Slovenija, čeprav ima trinajstkrat toliko prebivalcev kot Slovenija (!). Slovenija uvaža iz Argentine pretežno krmo za živali (10 mio EUR) in mehkužce (2 mio EUR), ostalo je drobiž. Izvoz v Argentino je bolj razpršen. Največje postavke so športna oprema (4 mio EUR), stroji in oprema (3 mio EUR) ter papir in les (2 mio EUR).

Majhna trenutna menjava seveda ne pomeni, da se ta ne bi mogla povečati. Pomembno vlogo tu bi lahko imela slovenska skupnost v Argentini, v kateri sem opazil nekaj iznajdljivih inj podjetnih posameznikov, ki že zdaj poslujejo mednarodno. Prepričan sem, da lahko Argentina Sloveniji ponudi marsikaj, in obratno. A dejstvo je, da vse države ne tem svetu največ trgujejo z bližnjimi državami, in torej realno ni moč pričakovati, da bosta Slovenija in Argentina postali ena drugi ključni gospodarski partnerici.

Velika priložnost za Argentino je dejstvo, da je Slovenija del ogromnega enotnega trga Evropske Unije, in torej vstop na slovenski trg pomeni tudi vstop na bogat evropski trg, ki ima 447 milijonov prebivalcev. Seveda je pogoj, da ima Argentina konkurenčne produkte ali storitve, ki jih temu trgu lahko ponudi.

Kaj ste pred obiskom vedeli o Argentini? Obisk je gotovo temu veliko dodal, morda pa tudi kaj spremenil?

Da se v Argentini igra dober nogomet in da imata Maradona in Messi skoraj božanski status, ve vsak. Večina tudi ve, da je aktualni papež iz Argentine (sploh prvi, ki ne prihaja iz Evrope). Poznal sem nekatere naravne lepote, predvsem Patagonija in Ognjena zemlja sta na spisku potovalnih želja večine Slovencev. Kot ekonomist sem vedel, da ima Argentina pogosto gospodarske težave in ji bankroti niso tuji. Sloves argentinske govedine prav tako seže do Slovenije.

Vedel sem tudi, da v Argentini obstaja velika slovenska skupnost. Nekateri posamezniki so pustili pečat tudi v Sloveniji, denimo Andrej Bajuk je bil predsednik vlade, kardinal Franc Rode ljubljanski nadškof, Andrej Vombergar pa igra za slovensko nogometno reprezentanco. Skoraj vsi v Sloveniji poznajo misijonarja Pedra (Petra) Opeko in veliko delo, ki ga opravlja na Madagaskarju.

Zasebno sem imel v Argentini prej samo dva stika. V Buenos Airesu (Ramos Mejia) živi bratranec moje mame Ivan Kadivec in njegovi potomci (Ivan je prav v času obiska praznoval 94 let). Drugi stik sta bila družinska prijatelja Paulino in Maja Diaz. Paulino, Argentinec po rodu, si je našel ljubezen v Sloveniji in se (pohvalno) naučil slovenskega jezika.

Obisk Argentine mi je omogočil, da sem slovensko skupnost pobliže spoznal. Pri tem mi je pomagal sodelavec in prijatelj s katedre Aleksander Igličar, ki ima v Argentini veliko prijateljev, ob tem pa sem imel še srečo, da je obisk časovno ravno sovpadal z romanjem v Lujan, ki predstavlja največje letno srečanje argentinskih Slovencev.

Prijetno sem presenečen, kako zvesto v Argentini ohranjate slovenski jezik, identiteto in tradicije, nekatere morda celo bolj, kot jih ohranjamo v Sloveniji. S prijateljem sem se pošalil, da se ne spomnim, da bi v Sloveniji kdaj videl toliko narodnih noš skupaj, kot sem jih videl v Lujanu.

Zadnjo besedo pa prepustimo vam, da z njo zaključimo ta pogovor!

Pogovor bi zaključil z zahvalo vsem, ki so s svojo srčnostjo in gostoljubnostjo moj obisk naredili nepozaben. Na obisku se počutim skoraj kot doma, saj večino časa lahko govorim po domače – slovensko.

Nekatere posameznike moram v zahvali izpostaviti osebno. Prvi je Tone Marin, prorektor Univerze UCEMA in duhovni vodja izmenjav med Univerzama, brez katerega obisk verjetno sploh ne bi bil mogoč, s svojo energijo in gostoljubnostjo. Veleposlanik Alain Brian Bergant me je prijazno sprejel na ambasadi in nas po predavanju za slovenske gospodarstvenike pogostil s potico. Paulino In Maja Diaz sta mi prisrčno pokazala argentinske navade in zanimive kraje. Marko Vombergar in Andrejka Selan sta mi dobrodušno omogočila obisk romanja v Lujan. Tone Malovrh mi je prijazno predstavil svoje podjetje Briganti ter slovenski dom San Justo. In nenazadnje, Lili Prima (pol-sestrična), Mariana Poznič, Jure Komar, Martin Križ, Marko Selan, Marjana Opeka in udeleženci petkove večerje v Slomškovem domu, ki so mi vsak na svoj način prisrčno omogočili neprecenljiv vpogled v vsakdanje življenje argentinskih Slovencev.

Naj zaključim z mislijo, da je velikega spoštovanja vredno, kako ste v daljni Argentini ohranili slovenski jezik in ljubezen do Slovenije ter srčno upam in vam želim, da boste to prenesli tudi na bodoče generacije.

Pogovarjala se je Mariana Poznič