V mesecu maju se je med nami mudil mladi slovenski kitarist Izidor Erazem Grafenauer.
V nekaj tednih je svoj talent popeljal kar v pet argentinskih mest, ob koncu turneje pa smo ga lahko poslušali tudi v Slovenski hiši v Buenos Airesu, pod okriljem Slovenske kulturne akcije.
Iz njegovega življenjepisa izvemo, da je bil rojen l. 1991, da se je pri šestih letih začel učiti klavir, dve leti zatem pa še kitaro. Da je kitaro izbral kot glavni inštrument in l. 2008 diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Izpopolnil se je pri raznih znanih profesorjih in umetnikih.
Nastopa kot solist, pa tudi v komornih zasedbah. Za svoje številne glasbene dosežke je prejel vrsto nagrad.
→ Kar celi mesec ste bili na obisku v Argentini. Kako ste se odločili za to turnejo, tako dolgo po razdaljah in po času?
Od nekdaj sem želel obiskati Južno Ameriko, ker pa imam na srečo službo, ki mi omogoča potovanja, sem oboje združil. Ker je Argentina ogromna država, sem organiziral enomesečno turnejo, v kateri sem lahko obiskal več različnih mest, do neke mere spoznal kulturo in odigral 10 koncertov.
→ Kje vse ste gostovali in imeli koncerte? Kako vas je sprejela naša publika, kaj vas je med nami najbolj pozitivno in negativno presenetilo?
Pot sem začel v Buenos Airesu, kjer sem imel 2 koncerta, nato Mendoza, prav tako z dvema koncertoma. Sledili so Tucuman, Parana in Bariloche, kjer sem v vsakem mestu imel en koncert. Za konec sem še dvakrat igral v Buenos Airesu. Publika me je sprejela izjemno toplo, vidi se da imajo radi glasbo, sem pa tudi program sestavil tako, da sem izvajal tako slovensko kot argentinsko glasbo in nekaj svojih avtorskih skladb. Na srečo v enem mesecu nisem doživel niti ene negativne izkušnje.
→ Ali ste se v času, ki ste ga preživeli v Argentini, seznanili tudi z lokalno glasbo in glasbeniki?
Spoznal sem predvsem ogromno kitaristov, pa tudi nekaj drugih glasbenikov. Presenečen sem bil nad količino folklore, ki se izvaja, saj v Evropi večinoma poznamo samo tango, in še to le glasbo Astorja Piazzolle.
→ Med argentinsko turnejo ste gotovo spoznali tudi mnogo Slovencev. Koliko ste o slovenski skupnosti v Argentini vedeli pred obiskom? Imate kakšno zanimivo anekdoto?
Vedel sem, da je v Argentini ogromno Slovencev, tudi o treh različnih valih priseljevanja sem bil seznanjen. Občudujem domoljubje argentinskih Slovencev, saj tudi še tretje in kasnejše generacije na Slovenijo gledajo kot svojo domovino in jo želijo tudi obiskati.
→ Poleg koncertov ste bili povabljeni tudi na mojstrske tečaje. Kje ste vodili te tečaje, kakšni publiki so bili namenjeni in kakšen je bil odziv?
Mojstrke tečaje sem imel v Buenos Airesu, Mendozi, Tucumanu in Parana na tamkajšnih univerzah. Namenjeni so bili študentom in profesorjem kitare. Ker je Argentina v ekonomski krizi, imajo trenutno zelo malo gostujočih predavateljev, zato sem imel občutek, da so bili mojega prihoda zelo veseli, hkrati pa mislim, da so tudi odnesli nekaj znanja, ki sem ga imel ponuditi.
→ Pa še malo o vaši glasbeni karieri. Kako je v vas zrasla ta ljubezen do kitare? Veliko je mladih, ki ta instrument radi primejo v roke, si malo zaigrajo in zapojejo, a poklicni glasbenik potrebuje zahtevno izobrazbo. Kje vse ste vi študirali?
Izhajam iz glasbene družine, kjer se je že nekaj generacij nazaj glasbo izvajalo vsaj ljubiteljsko. Moj ded je bil profesionalni čelist, prav tako moja teta, moj oče pa je profesor kitare na ljubljanski Akademiji za glasbo. Vsi štirje otroci iz naše družine smo se glasbeno izobraževali, profesionalno se z glasbo ukvarjam samo jaz, vendar mislim, da ti že osnovna glasbena izobrazba da ogromno. Pri nas kitare nikoli nismo obravnavali kot spremljevalni inštrument, ampak zmeraj kot izjemno zahteven inštrument, ki zahteva ogromno posvečenosti, da lahko na njem izvajaš kvalitetno klasično glasbo. Do neke mere drži rek, da je morda kitara najlažji inštrument za igrati, vendar najtežji za igrati dobro.
→ Nedvomno ste izjemno uspešen glasbenik, zanima nas vaše mnenje o tem, koliko k uspehu pripomore talent in koliko študij?
Mislim, da je za uspeh potreben predvsem študij, menim, da imamo določeno mero talenta v sebi vsi.
→ Prejeli ste več nagrad, med njimi tudi dvakrat Prešernovo nagrado Akademije za glasbo. Kaj vam pomenijo nagrade?
Nagrade v glasbi mi ne pomenijo veliko, so sicer potrdilo o pravi smeri, vendar niso bistvo glasbe. Zavedam se, da se imam o glasbi še ogromno za naučiti, in ne počivam na lovorikah.
→ V Argentini ste v nastopih izvajali številne lastne skladbe španske flamenko glasbe. Kdaj in kako ste začeli komponirati te skladbe, kaj vas v tej glasbi posebno privlači?
Svoje flamenko kompozicije sem začel skladati med obdobjem korona virusa. Vedno sem imel strahospoštovanje do skladateljev, odkar komponiram sam, ga imam le še več. Flamenko je izjemno privlačna umetnost, kitara v flamenko pa je najpomembnejši inštrument. Tudi tehnika v flamenko kitari je izjemno razvita, mislim da mi to znanje daje širino in večje možnosti tudi pri igranju klasične kitare.
→ Najlepša hvala za ta pogovor, želimo vam veliko uspeha v vaši glasbeni karieri, pa seveda upamo, da vas bomo še kdaj lahko slišali tu v Argentini!
Mariana Poznič – Jože Jan
Povezava na Izidor Erazem Grafenauer
