Slomškova šola svojo 75-letnico obeležila z uprizoritvijo muzikala. O izkušnji, pri kateri je sodeloval ves Slomškov dom, ter delu na odru in v zakulisju smo se pogovarjali z režiserko Angeliko Smole Selan.
Angelika, režirala si muzikal Levji kralj ob 75. obletnici Slomškove šole. Zakaj si izbrala prav Levjega kralja?
Ta muzikal mi je bil vedno všeč. Vsebina je zelo lepa, še lepša je pa glasba. Pravzaprav je to najbolj obiskan muzikal v Broadwayu. Zato se mi je zdela dobra priložnost, da ga predstavimo na našem odru ob 75- letnici Slomškove šole. Lotili smo se dela in tako se je vse začelo. Pri režiji je pomagala Maja Podržaj, asistentka je bila Saši Selan.
Kako si pa prišla do glasbe in besedil za pesmi?
Muzikal “Levji kralj” v slovenskem jeziku ne obstaja. Zato nam ni preostalo drugega, kot da to naredimo sami. Za glasbo in prevod pesmi nam je priskočil na pomoč Jernej Rustja, član zbora Motiv iz Nove Gorice, in opravil to veliko delo. Velika zahvala naj gre njemu. Pri tem delu je sodelovala tudi Viki Kastelic, bivša učenka naše šole. Poleg pesmi smo poskrbeli tudi za prevod scenarija v slovenščino.
Kdo ti je pomagal pri glasbeni in vokalni pripravi igralcev? Pa tudi plesi so bili izjemno lepo pripravljeni!
Za to delo sta poskrbela Diego Pérez, zborovodja pevskega zbora Ex Corde in Viki Kastelic. Zbor, kateremu so se pridružili bivši učenci šole, je svoje prispevke že prej snemal in jih na predstavi tudi pel v živo. Viki je imela veliko odgovornost pri pripravi solistov. Čeprav, smo nekatere talente že poznali, jih je bilo tudi veliko takih, ki še nikoli niso sodelovali v muzikalu in so bili pravo razodetje.
Sol Roa Malovrh si je pa zamislila izvrstne plese. S svojim talentom in disciplino je znala iz vsakega mladega izvabiti najboljše.
Kakšen je bil proces oblikovanja kostumov? Kako ste izdelali kostume, maske in ostale rekvizite?
Oblikovanje kostumov so imeli na skrbi prave mojstrice. Vse kostume so izvrstno same izdelale. Za to delo so poskrbele Marjana Antonič, Veronika Grabnar, Alenka Smole, Monika Virtih, Mirjam Klemenc, Cvetka Pregelj in mamice šole. Upoštevale so podrobnosti vseh kostumov.
Maske je na 3D natisnil Andrej Zorko, pobarvala jih je Helena Klemenc.
Ekipo za izdelavo lutk je vodila Josefina Troha. Tudi to delo je bilo izvsrtno narejeno. Sodelovale so Magui Cordoba, Viki Pupek, Irena Zarnik, Lara Petkovšek, Angelika Smole in Oskar Pregelj. Za kovinske okvire lutk sta poskrbela Damijan in Pavli Malovrh.
Kaj pa maskiranje, ki je bilo prav umetniško, kako je bilo narejeno?
Maskiranje je zahtevalo ogromno dela in priprave, pred samo predstavo. Bilo je pravi umetniški dosežek, saj je bilo zelo zahtevno. Za to delo sta bili zadolženi Veronika in Danica Malovrh, z ekipo sodelavk. To nalogo sta prevzeli z veliko odgovornostjo.
Kako ste pa rešili pripravo scenskega prostora?
Pri pripravi scenografije smo združili realne elemente, – katere sta imela na skrbi Helena Klemenc in Karel Pregelj s pomočniki-, s projekcijami na velikem ekranu, ki je obsegal celotno ozadje. Bil je ključen za hitro spreminjanje scenografije, tako smo dosegli da je bila predstava bolj privlačna za gledalce. Oblikovalec teh projekcij je bil Jure Cestnik.
Videli smo, da je delalo veliko ljudi: otrok, mladih, staršev šolskih otrok… koliko ljudi je pravzaprav sodelovalo? Kakšna je bila tvoja izkušnja, ko si vodila tako odlično timsko delo?
Pri projektu je sodelovalo okoli 170 ljudi. Vsak je imel pomembno vlogo. Moja izkušnja pri vodenju tega čudovitega tima je bila navdihujoča in hkrati izziv. Bilo je neverjetno videti, kako so vsi uživali pri vajah. Želim poudariti, da je bilo zelo prijetno delati s tako navdušeno in talentirano mladino. Vodenje takega tima me je naučilo, kako pomembno je ustvariti okolje, kjer vsak čuti, da je njegov prispevek cenjen. Ponosna sem na vse, ki so omogočili da smo skupaj dosegli nekaj res posebnega. Ta projekt je dokazal, da skupno delo pripelje do izjemnih rezultatov, kar je bilo zame neprecenljiva izkušnja.
Kako si se počutila, ko si ob koncu predstave videla veselje cele ekipe, ti ki si bivša učenka, mama in tudi sedanja učiteljica Slomškove šole?
Občutki ob koncu predstave so bili nepopisni. Ta trenutek je bil zame poseben tudi zato, ker sem bila na tej šoli nekoč učenka, zdaj pa imam privilegij, da sem del njene zgodbe kot mama in učiteljica.
Ta trenutek me je spomnil, zakaj je Slomškova šola tako poseben kraj – ker spodbuja srčnost, ustvarjalnost in sodelovanje. To je bila ena tistih izkušenj, ki jih bom vedno nosila s seboj.
Kako ste pa po končanem nastopu praznovali?
Po končanem nastopu so nam Mari in Franci Miklavc in ekipa pripravili okusno zakusko, Magu Mazieres je spekla ogromno torto s 75 svečkami. Vzdušje je bilo polno veselja, ponosa in tudi malo olajšanja. Prijetna noč nas je vabila, da ostanemo in poklepetamo s prijatelji. Kaj več bi si lahko želeli?

Rada bi se zahvalila odboru staršev, ki ga vodita Andrejka Dobovšek in Dani Cestnik, ker so nam stali vedno ob strani, ter Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu za njihovo pomoč.
Pogovarjal se je Ariel Mazieres