Prijazen obisk iz Trsta v Našem domu San Justo – urednica Mladike Nadia Roncelli in pisatelj ter vsestranski kulturni delavec Marij Čuk

Z zamejsko Primorsko nas Slovence v Argentini veže dolgoletna povezanost, obojestransko sočutje in naklonjenost. Na neki način imamo skupni imenovalec, čeprav vsak na svoj način in sredstvi doživlja svoj biti Slovenec izven Slovenije. Eni se borijo z afirmacijo identitete na lastnem avtohtonem ozemlju, kjer se dostikrat ukvarjaš z zaprekami namesto konstruiranjem močnih institucij in krepitve istovetnosti. Drugi, v geografsko oddaljeni Argentini, se pa borimo za obstoj ne le proti zunanjim dejavnikom pač pa z notranjimi parametri, ki bi nam omogočali ohranitev korenin ter obstoj .

Izmenjava na kulturnem področju med Trstom in Buenos Airesom pozna že dolgo vrsto uspešnih podvigov, med katere smemo uvrstiti tudi obisk tržaških rojakov: Nadie Roncelli, urednice založbe Mladike ter pisatelja Marija Čuka, ki sta v Našem domu San Justo v nedeljo, 28. aprila, predstavila sedanjo podobo slovenske skupnosti v Trstu. Prikazala sta Trst z vsem svojim žarenjem in zasenčenjem.

Najprej je Ivana Tekavec v imenu Našega doma pozdravila gosta in navzoče. Gostoma je strnjeno opisala sestavo Doma z odseki in delujočimi skupinami ter poudarila, da je vse to možno, ker ima vsak oddelek odgovorno osebo, ki projekte načrtuje in udejanji, začenši z glavnim odborom, ki nosi največjo težo organizacije in usklajevanja. Podala je besedo tržaškima rojakoma in prisluhnili smo najprej ge. Nadii Roncelli.

Založba Mladika deluje v Trstu od leta 1957, štiri leta kasneje je že izšla prva knjiga. Delovanje založbe se je znatno okrepilo, danes izdaja in promovira od 15 do 20 knjig na leto. Program zajema leposlovna dela, otroško literaturo, zgodovinske študije, spominsko in pričevanjsko literaturo, slovarje, priročnike, predvsem pa so jim pri srcu domači, v zamejstvu živeči avtorji. Tiskali so dela Alojza Rebule, Borisa Pahorja, Miroslava Košute, Eveline Umek, Vilme Purič, Borisa Pangerca, Marije Pirjevec kakor tudi našega gosta Marija Čuka.

Mladiki predseduje že desetletja Sergij Pahor ter glavni urednik Marij Maver, ki sta dobila odlično sodelavko v urednici založbe, Nadii Roncelli. Urednica Nadia se ukvarja z revijo »Mladika«, predvsem pa s knjižnim programom. Ga. Roncelli sledi knjigi od trenutka, ko prejme rokopis, do njenega izida, ko je treba knjigo promovirati.  

Orisala nam je poleg njenega dotičnega dela v založbi, tudi sliko slovenskih organizacij, ustanov in organov, ki delujejo v Trstu in okolici. Prav zanimiva točka je bila omemba šolstva, ko se v slovenske šole -ne dvojezične, pač pa slovenske šole- vpisujejo otroci iz italijanskih družin, kjer je znanje slovenskega jezika (skoraj) nično. To predstavlja pravi izziv, kajti po eni strani je to hvalevredna poteza, po drugi plati pa starši otrok katerim je slovenščina materin jezik, občutijo upad rabe, širjenja in poglabljanja slovenščine zaradi prevelikih razlik znanja. Druga skrb, ki jo je izrazila je nam Slovencem pod Južnim križem še kako znana. Težava s katero se soočajo v Mladiki pri nadomestitvi glavnih funkcij, najti kompetentno osebo, ki bi sledila uspešnemu delovanju je izredno težavna zadeva, je pa dodala da so sedaj na pravi poti!

Po predstavitvi ge. Roncellijeve, je sledila predstavitev g. Čuka.

Marij Čuk se je rodil v Trstu leta 1952. Pesnik, pisatelj, dramatik in komediograf, gledališki kritik, kolumnist v različnih slovenskih medijih.

Po diplomi na tržaškem učiteljišču je na Filozofski fakulteti v Ljubljani končal slavistiko in romanistiko. Šestnajst let je bil časnikar pri Primorskem dnevniku in urednik kulturne strani ter strani Alpe Jadran, nakar so ga na Prešernov dan leta 1992 odpustili zaradi politične normalizacije. Tri leta se je preživljal s suplencami na tržaških višjih srednjih šolah, kot učitelj in kot voditelj tedenske televizijske oddaje »Kje so tiste stezice« na TV Koper-Capodistria. Potem je bil novinar, urednik in nato deset let direktor slovenskega informativnega sporeda vsedržavne italijanske radiotelevizijske ustanove RAI.

Dve mandatni dobi je bil član upravnega odbora Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Bil je v Upravnem odboru Prešernovega sklada in tudi član strokovne komisije za literaturo.

Pisal je gledališke kritike v Delo, Dnevnik, Slovenca in Primorski dnevnik ter bil član žirije Borštnikovega srečanja v Mariboru. Piše otroške pesmi, objavljene v reviji Galeb, in songe za gledališke predstave. Več let je imel tedensko esejistično-satirično rubriko v športni prilogi Primorskega dnevnika.

Redno piše gledališke kritike v Primorski dnevnik in s komentarji sodeluje s Prvim in Tretjim programom Radia Slovenije.

Je član Društva slovenskih pisateljev in Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije. Je tudi član umetniške tričlanske komisije za podelitev primorskih gledaliških nagrad Tantadruj.

V Našem domu je predstavil svojo najnovejšo knjigo, ki je izšla v založbi Mladika, roman po imenu »Prah«. Po njegovih besedah, smo takoj ugotovili kako se prepletata vsakdanja realnost slovenske manjšine na Tržaskem ter razvoj dogodivščin literarnih likov v romanu, ko opisuje kako se eni in drugi zavzemajo za narodno identiteto, za katero Čuk meni, da znatno upada in pojema. Že v razgovoru po predavanju je Čuk, ob vprašanju kako naj torej slovenska manjšina v zamejstvu preživi in si zagotovi obstoj, nanizal zanimivo potezo. Njegova pobuda je bila zelo konkretna, predlagal je naj slovenski politični dejavniki v Trstu sedejo za isto mizo, da bi se otresli ideoloških nazorov ter bi jasno zarisali pet točk, ki bi omogočile subsistenco Slovencev. Čeprav je istočasno priznal, da danes ne vidi nobene možnosti za udejanjenje predloga, se bo naprej trudil, da bi slovenska manjšina ne bila zgolj obrobni opazovalec dogodkov, pač pa faktor, ki kuje lastno identiteto.

Izredno se veselimo obiskov in izmenjave izkušenj, ki nas tako bogatijo. V zahvalo na srečanje je tajnica glavnega odbora, ga. Metka Malovrh Scopel, izročila spominsko darilo z zagotovitvijo, da se bodo taki shodi nadaljevali in pomnožili.

Za Naš dom San Justo, Ivana Tekavec