13. julij 2020: Narodni dom in “dvojna” Bazovica

Bazovica, drugi del

Tako mi je 13. julija nekje okoli poldne napisala na whatsapp kolegica na radiu, ko je v neposrednem prenosu po prvi italijanski državni mreži RAI – ki je bila dostopna 60 milijonom italijanskih državljanov – sledila dogajanju na bazovski gmajni. Predsednika Italije in Slovenije Sergio Mattarella in Borut Pahor sta se krepko prijela za roko pred vencem, ki sta ga položila k spomeniku štirim bazoviškim junakom.

Brez besed. Z vso sporočilnostjo, ki jo prinaša spoštljiva tišina. Nekaj globokega, slovesnega, zdravilnega je bilo v tem dejanju, ki je bilo pogumno dejanje. Priznanje, da pri uporu primorskih Slovencev proti nasilnemu raznorodovanju fašističnega režima ni šlo za terorizem.

6. septembra 1930 ob zori so pod vojaškimi streli padli štirje mladi primorski antifašisti, ki jih je posebno fašistično sodišče razglasilo za krive. Krivi so bili, da so se uprli poitalijančevanju, ki se je z nasiljem, a tudi z zakoni, začelo dobro desetletje prej. Za italijanski pravni sistem ostajajo še danes teroristi, poklon italijanskega predsednika pred spomenikom, ki nanje spominja, je zato bil nekaj izjemnega.

Za nas Slovence, kjerkoli že živimo, so Ferdinand Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič od tistega ranega septembrskega jutra leta 1930 junaki, bazoviški junaki. Po njih so poimenovane šole, ulice, dvorane, organizacije.

13. julija 2020 se je zgodilo prvič, da se je kak italijanski predsednik poklonil pred tem spomenikom, pred katerim se ves povojni čas v začetku septembra zbira množica naših ljudi na vsakoletni spominski svečanosti.

Pravijo, da je bila simbolna gesta Sergia Mattarelle pomembna tudi za pravno rehabilitacijo teh žrtev, za katero si neuspešno prizadevamo že desetletja.

Bazovica, prvi del

Poklon na bazovski gmajni je bila druga postaja zgodovinskega dne, ki se je za predsednika obeh držav začel na drugem simbolnem kraju, oddaljenem le lučaj od gmajne, pri bazovskem šohtu, ki ga je italijanski del tu živečega prebivalstva izbral za simbol trpljenja in žrtev povojnih pobojev. Tistih, ki so se v Trstu, Gorici in njuni okolici zgodili med 40-dnevno prisotnostjo jugoslovanske vojske od 1. maja do 12. junija 1945. 40 dni, ki so še dodatno otežili z zgodovino, bolečino in krivicami utrujeno zemljo in ljudi ter postavili na kocko mirno sobivanje prebivalstva ob meji za več desetletij.

Italijanska država jim je pred 15 leti posvetila dan, ki ga obeležujejo 10. februarja, ko se spominjajo žrtev kraških jam (fojb) in eksodusa Italijanov iz Istre. Osrednja državna slovesnost poteka pri bazovskem šohtu, vsako leto poslušamo, kako so bile to italijanske žrtve etničnega čiščenja Slovanov. V resnici je to bilo ideološko čiščenje revolucionarjev, ki se je sočasno dogajalo tudi doma, v kočevskih gozdovih, pri Hudi jami, pri Hrastniku. Med žrtvami fojb je bila sicer glavnina Italijanov, med njimi pa so bili tudi Slovenci. Tako kot med krvniki niso bili le Slovenci oz. Slovani.

Borut Pahor je prvi predsednik Republike Slovenije, ki se je poklonil pred tem spomenikom. Ni sicer prvi Slovenec, saj se vsakoletne svečanosti ob 10. februarju udeležujejo tudi nekateri župani slovenskih občin v Italiji oz. naši slovenski parlamentarci.

Predsednika Borut Pahor in Sergio Mattarella sta tudi na tem kraju bolečine postala pred vencem, z roko v roki.

Narodni dom

13. julij je bil sicer izbran in nekaj mesecev prej napovedan za srečanje predsednikov obeh držav zaradi druge obletnice in tragičnega dogodka, ki se je zgodil v zgoščenem 20. stoletju. 13. julija 1920 – pred sto leti – je namreč gorel Narodni dom v Trstu, simbol najvišjega družbenega vzpona slovenskega človeka na našem koncu. Narodni dom je kraljeval v mestnem središču, bil večnamenska, večnadstropna in moderna stavba, ki si jo je zamislil sloviti arhitekt Max Fabiani, v njem so prirejali prireditve, kulturne in športne dogodke, domovale pa so tudi odvetniške pisarne in druge dejavnosti vključno s hotelom. Njegov požig simbolizira začetek fašističnega preganjanja, ki je na Primorskem trajalo dve desetletji. V sto letih je bilo več poskusov, da bi se vrnil v slovenske roke, vsi so bili neuspešni. Zaščitni zakon za slovensko manjšino, ki je bil odobren leta 2001 in na katerega smo Slovenci v Italiji čakali ves povojni čas, pa v svojem 19. členu prinaša določilo, ki pravi, da se slovenske organizacije v prostore obnovljene stavbe lahko vrnejo. Gre za prilagojeno formulacijo izvornega osnutka, saj v njem ni govor o slovenskem lastništvu, kot niti da to postane slovenski dom. Na njegovo uresničevanje smo morali po čakanju na odobritev čakati še dve desetletji, a začelo se je premikati.

In ravno ta bi moral biti osrednji dogodek dneva, ki ga je “dvojna” Bazovica s svojo močno sporočilnostjo zasenčila, in sicer podpis dogovora o vračanju Narodnega doma Slovencem.

Do slovesnega podpisa je prišlo na tržaški prefekturi, ki je izpostava rimske vlade na krajevni ravni, besedilo je podpisalo osem predstavnikov soudeleženih sredin, med katerimi sta bila dva italijanska ministra in predsednika slovenskih krovnih organizacij, v prvi vrsti pa sta nad dogajanjem bdela predsednika obeh držav. Šest strani in 13 členov: osrednji del dogovora prinaša postopke in časovnico, ki bo, če bo obveljala politična volja, v naslednjih letih omogočila prenos lastništva na slovensko fundacijo in vrnitev Slovencev v zgodovinsko stavbo, ki smo jo zgradili leta 1904. Glavno oviro predstavlja tržaška univerza, ki domuje v teh prostorih in za katero mora tržaška občina urediti nadomestne prostore, ki so bili že evidentirani, a je za selitev potrebnih več formalnih korakov.

Boris Pahor

V reprezentančnih prostorih tržaške prefekture se je zgodil tudi poseben poklon naši narodni skupnosti. Predsednika Italije in Slovenije Sergio Mattarella in Borut Pahor sta tržaškemu pisatelju in intelektualcu, 106-letnemu Borisu Pahorju, vročila najvišji odlikovanji obeh držav. Boris Pahor je še edina živa priča tistega tragičnega požiga, ki se je zgodil 13. julija 1920, kot deček je gledal, kako plameni požirajo ponosno slovensko stavbo. V zrelih letih je svoje občutke prelil v povest Grmada v pristanu. Je pričevalec tragedij “kratkega” stoletja, demokrat, ki brez zadržkov obsoja tri totalitarizme 20. stoletja, in to iz prve roke, saj je okusil vseh tri. Odlikovanji je posvetil žrtvam, o katerih je pisal in ki nasilja niso preživele.

Za konec

Te vrstice pišem teden dni po mejniku, ki se nam je zgodil 13. julija v Trstu. Komentarji v časopisih so se polegli in se lotevajo drugih tem, take in drugačne polemike tudi, edinole splet še vztraja s svojo neizprosno grobostjo. Nasprotovanj trem simbolnim gestam v prejšnjih tednih in na sam 13. julij ni manjkalo, a so, k sreči, ostale ob robu dogajanja, vlak zgodovine je bil močnejši in je vozil mimo njih.

Tu so bili italijanski radikalni nacionalistični krogi, ki so nasprotovali vračanju Narodnega doma Slovencem (nekateri celo trdijo, da smo si dom sami požgali) in poklonu italijanskega predsednika pred spomenikom bazoviškim junakom – teroristom.

Tu so bili levičarski krogi v Sloveniji, ki so si upali za italijanske pojme na pošastno žaljiv način napadati slovenskega predsednika zaradi simbolne geste pri bazovskem šohtu.

Tu so bili radikalni levičarski krogi v slovenski manjšini v Italiji, ki so skupaj z matičnimi napadali slovenskega predsednika Pahorja in naše manjšinske predstavnike.

Kot rečeno, obrobne in spolitizirane sredine, ki jim ni uspelo, da bi spremenile tok dogajanja.

Močni občutki tistih, ki smo bili prisotni na kateri od omenjenih postaj, ostajajo, kot tudi zavest, da bo od nas odvisno, ali bomo znali izkoristiti naboj izrednosti tega dne: bolj sproščeno sobivanje med tu živečima narodoma se bo uresničilo, če bomo znali nadgraditi simbolno dejanje obeh Bazovic, Narodni dom bo ponovno postal središče slovenskega dogajanja v mestnem jedru, če si bomo za to znali prizadevati.

Naj se torej začne 21. stoletje!