1. NAGRADA | ODRASLI

LEPA SI, ZEMLJICA RODNA 

Lepa pozimi, ko pod belo odejo spokojno spiš,
lepa v nežni pomladi, ko v bujnem se cvetju zbudiš.
Lepa poleti, ko s soncem ožarjena vsa se blestiš,
lepa, ko v zlati jeseni bogate sadove deliš. 

Ljubim te, zemljica rodna, kot materin sem ljubila smehljaj,
čutim te, kot sem čutila toplo očetovo dlan.
Zdaj sem oba položila, zemljica, tebi v objem,
v tvojem naročju naj čakata svoje vstajenje ob Njem.

Vrnila se bom v Argentino, kjer našla sem drugi svoj dom,
a v srcu nosila bom tebe, moja ljubezen, moj rodni krov.
Nasvidenje, zemlja slovenska, želim te še videti kdaj,
saj si, kot pisal je pesnik, res pravi zemeljski raj.

Anka Savelli Gaser
Napisala v Ljubljani januarja 2001

__________

2. NAGRADA | ODRASLI

Njej poklonitev

Hodil sem po zemlji naši 
videl goved in ovce na paši 
ogledal si vasice, gore in doline, 
ptičice pojoče, vse to me gine. 

Slovenija draga gruda moja 
bogata je zgodovina tvoja 
korenine tvoje so globoke 
to učimo naše otroke.

Harmonika in mandolina
naša pesem je vesela 
gane me, in hrani
Bog ima tebe na dlani.

Triglav na zastavi zate utripa,
Krpana in Brata Desetina 
bogato senči košata lipa 
trta vaščanom streže vina 

Slovenija zame si prava lepotica. 
Snežne gore… planinka,
Bled, reke in Savica. 
Ponosen sem svojega jezika, 

Gospodu našem se zahvalimo 
za prelepo našo domovino. 
Avbo, nagelj in rožmarin 
tebi zdaj iz srca posvetim.

Delia Savnik

__________

1. NAGRADA | MLADINA

Kaj mi pomeni Slovenija? 

Od vsega začetka je bila Slovenija samo kraj od koder so prišli stari starši. Slovenija je bila beseda daljnega kraja. Beseda, ki mi skozi življenje ni isto pomenila.

V osnovni šoli smo se učili o Sloveniji. Pri zemljepisu o različnih pokrajinah, Triglavu, Karavankah, o Savi, Dravi in Soči, o Ljubljani, Kopru, Mariboru. Tudi o zgodovini smo poslušali: pod katere dežele ali oblasti je spadala Slovenija, s čim so se ukvarjali, o fevdalizmu; o Francetu Prešernu, Primožu Trubarju, Antonu Martinu Slomšku. Zelo zanimivo, morda kdaj malo dolgočasno… a v tistem trenutku ni bilo več kot šola. V tistih letih nisem mogla doumeti, zakaj je bila spominska proslava pomembna za starejše. Nisem dobro razumela globokega smisla, zakaj smo se morali spominjati na domobrance. A s časom sem si sama odgovarjala na vprašanja. Ni samo spomin na žrtve vojne in revolucije, pomenilo je nekaj več. Je spomin na odnos, ki so ga imeli predniki do slovenstva, do njihovih korenin. A najpomembnejše je to, da tega niso skrivali. Bili so ponosni na svoj narod – slovenski narod. Tako je ta slovenska zgodovina počasi postala tudi del moje zgodovine.

Prišel je čas za moje prvo potovanje v Slovenijo. Vse je bilo tako kot v slikah, ki so nam jih kazali v šoli. Bilo je čudovito! Večkrat sem se spomnila na učne ure, ko so nam učitelji razlagali o stalagmitih in stalaktitih, o rekah ponikalnicah, o Bledu, ljubljanskem zmaju, o vsakem slovenskem kotičku. Tako po malem, skoraj potihoma, se je ta prvotni pomen Slovenije menjal v nekaj drugega.

V srednji šoli smo se naprej učili o slovenski zgodovini. A tedaj sem tudi lahko primerjala s tem, kar sem videla na potovanju. Bilo je bolj realno. Ko smo začeli obravnavati leto 1945 smo se pogovarjali o begunstvu. Zakaj so bežali? Zakaj so prišli v Argentino? Tako sem vsakič, bolj natančno poslušala pričevanja starih staršev. Nikdar ni manjkal nedeljski pogovor z njimi o Sloveniji. Vedno so nam pripovedovali o svojem otroštvu, kako so preživeli drugo svetovno vojno in beg iz domačega raja.

Čustva in ponos do njihovih korenin so tista, ki so jih peljala iz Slovenije v svet. Že od vsega začetka, ko so še bili v taboriščih, so gojili slovenstvo: v šoli, v literaturi, z glasbo, z gledališkimi predstavami, z globoko vero. Z istim odnosom do domovine so zgradili slovenske domove in šole. Ni jim bilo lahko, vendar so imeli upanje, da vse njihovo delo ni zaman. In res ni bilo. Znali so nam vložiti v srce ljubezen do Slovenije – slovenske domovine. Sadili so semena, ki bi čez nekaj let obrodila bogate sadove. Imeli so močne vrednote: ljubezen do naroda, domovine in Boga. 

Včasih se vprašam, zakaj govorim slovensko? Zakaj sem obiskala sobotno šolo? Zakaj hodim in sodelujem v domu? Odgovor mi je enostaven: zato ker mi slovenstvo nekaj pomeni, ker ga čutim, ga doživljam dan za dnem. Ta občutek je sad ljubezni do domovine, ki so mi jo starši in stari starši položili na srce. 

To slovenstvo, ki ga danes ohranjam je tudi spomin na čustva mojih prednikov, ko so zapustili domovino. Ljubezen do domovine, ki jih je peljala daleč stran, jih je utrdila, da so imeli cilj pred seboj: ne pozabiti od kod prihajajo, da bi bodoče generacije ostale povezane s svojimi koreninami. 

Danes lahko odgovorim, da mi Slovenija pomeni da je to dom, kraj – košček srca. Da je zavetje za spomin zgodovine mojih prednikov, da lahko ohranjam slovensko besedo, glasbo in slovenske navade. Slovenija je dom, kajti dom je tam, kjer bije srce. 

S ponosom ponavljam, kot je napisal dr. Marko Kremžar: 

Slovenija, moj dom brez mej,
ker nosim te s seboj! 
Kjer rod je moj, kjer sin je tvoj,
tam si Slovenija!

Tatiana Sofía Brula

__________

2. NAGRADA | MLADINA

Slovenija zame pomeni družino.

Pogled nazaj in spomin na vas.
Slovenija, elegantna s svojo umetnostjo.
Neizbrisni spomini, ki se vtisnejo v spomin.
Kako se ji izogniti, če ljubezen traja večno ?

Najčistejši zrak. 
Vonj v kuhinji. 
Združena družina. 
Celotno življenje, ki ga ni mogoče pozabiti.

Paula Florencia Llerena Ríos

__________

1. NAGRADA | MLADCI IN MLADENKE

KAJ MI POMENI SLOVENIJA?  

Ko zjutraj sonce vzhaja in te prebudi tenak in sladek žarek…  

Mislim, da to sonce tudi osvetljuje gosto listnate bore in rdeče nageljne. Isto,  ki dozori grozdje in lipove cvetove.  

Če pomislim, da mogoče isti vetrček, ki me je nekoč božal, priganja valove Jadranskega morja in moči skale, kjer se ljudje zaljubijo. 

Če pomislim, da ko vsak Božič začutim aromo, ko babica vzame sladko potico iz pečice, je lahko ista kot v Sloveniji.  

In tisti dan, ko bom stopila na zelena mahova tla, bom doživela tisti mir, ki ga uživajo moji stari starši, ko govorijo o svoji domovini. Ko bom začutila pomladanske parfume, ko bom stopila na močno zasnežena tla in občudovala prelepe pokrajine, bom priča občutkom, po katerih hrepeni vsako slovensko srce!

Valentina Šmon

__________

2. NAGRADA | MLADCI IN MLADENKE

Kaj mi pomeni Slovenija?

Privezujoč si stare in zdelane vezalke svojih superg, ki so naredile že premnogo korakov in so daleč prepotovale, se sprašujem, ali je mogoče, da so te superge stopile v čudovito Slovenijo? Ali je mogoče, da so imele čast hoditi po slovenskih tleh, polnih številnih naravnih lepot, edinstvenih pokrajin, veličastnih gora, globokih in čistih rek in jezer? Ogledale so si številne živahne slapove, jame, izvire in polja, se dotaknile bleščečega peska Koprske, Piranske in Portoroške plaže in se sprehodile po zeleni travi v mariborskem Mestnem parku in ljubljanskem Tivoliju? Čudovite zelenice, pri katerih narava ni skoparila s svojo radodarnostjo. 

Ko sem bila stara le 14 let, sem se odločila, da si zavežem superge in se odpravim v Slovenijo. Spomnim se občutka, ko sem prvič stopila na mariborski Glavni trg s temi supergami in bolečino, ki mi je prepolovila srce, ko sem zapustila svoj rodni kraj. Domotožje je vedno prisotno, a moje življenje se je v Sloveniji popolnoma spremenilo. Država mi je odprla vrata in pogled na uspeh, okusila sem drugo kulturo in način življenja, opazujem razlike, negujem svoje znanje. Naučila sem se biti pogumna, pokončna in ponosna, ob sebi sem čutila topel objem Slovenije s številnimi prebivalci, ki me zelo cenijo in mi pomagajo v vsaki situaciji. Ko hodim s svojimi supergami po njenih tleh, njenem soncu in pod njenim nebom, upam, da bo moja prihodnost svetla, naučila sem se, da s potrpljenjem in pogumom lahko dosežem vse, uspela sem tudi takrat, ko mi ni nihče verjel. Slovenija me je naučila, da lahko z znanjem in spretnostjo osvojim ves svet, občutim mir in spokojnost, ki ju ni mogoče kupiti z denarjem, srečala sem ljudi, ki bodo pustili velik pečat v mojem življenju, ko bodo naše superge ločevale ceste. 

Dolgo sem razmišljala, kaj mi v resnici pomeni Slovenija, a šele, ko sem to napisala, sem ugotovila, da ne glede na to, koliko pišem, ni dovolj besed, ki bi opisale lepoto in občutek, ki se prebuja v meni. Ni mogoče, da bi kdo stopil na slovenska tla s supergami, ne da bi bil navdušen in ne bi izgubil sape. Ko sem stopila v Slovenijo, sem imela v glavi misel, da je vsak začetek težaven in da ga lahko premagam. In ja, tu sem našla svoj dom, mir in kraj, ki me navdihuje. Tukaj, v Sloveniji, vsaka ulica skriva spomin. Če bi zavrtela čas nazaj, bi si znova zavezala superge in z njimi hodila po isti cesti. Superge se niso nikoli naveličale vsakega mojega koraka, ko sem spoznavala in odkrivala, kaj mi pomeni nova država, v katero sem prispela. Žal je življenje kratko. Preživljamo žalostne in vesele trenutke. Prepričana pa sem, da mi nikoli ne bo žal, da sem obula superge in se odločila živeti v Sloveniji.

Mila Ocepek

__________

1. NAGRADA | OTROCI

Slovenska zastava. 

Pozdravljena si Slovenska zastava! 
V mojem srcu si predraga. 
Najlepša si, najlepša boš, 
ker mi te imamo radi, 
tako, da bi te na Ande kar peljali! 

Anika Grilj

__________

2. NAGRADA | OTROCI

Zakaj imam rad Slovenijo? 

Mamini stari starši in atijevi starši so se rodili v prelepi Sloveniji. Čeprav sem bil tam samo enkrat, ko sem imel manj kot eno leto, so bile moje prve besede v slovenščini. Ko sem začel hoditi v argentinski vrtec, nisem znal niti besedice v španščini.

Od vsega začetka so mi doma prepevali slovenske pesmi in govorili, kako je Slovenija lepa. 

Če gledam nogometno tekmo ali katerikoli drugi šport v katerem igra Slovenija, čutim željo da bi navijal zanjo. Res ne vem kaj bi naredil, če bi igrala Argentina proti Sloveniji. Upam, da bom kmalu šel!

Tomaž Gaser