NAGRADNI NATEČAJ: “KAJ MI POMENI SLOVENIJA”

V prejšnjih številkah Svobodne Slovenije smo vam že prestavili vse likovne prispevke in nagrajene prispevke v kategorijah slovenske besede.

V tej številki pa nadaljujemo z objavo prispevkov v slovenski besedi. Z veseljem bi nagradili vse prejete prispevke, saj vemo, s kakšnim trudom in vnemo ste jih pripravili.

Vsem, ki ste poslali svoja dela, uglednim članom žirije in pokroviteljici natečaja, ministrici za Slovence v zamejstvu in po svetu, dr. Heleni Jaklitsch, znova HVALA LEPA!

.

Hvala, deželica zelena

Deželica zelena, zibelka mojih korenin,

hvaležni smo ti, 

ker zazibala si vsakega, 

ki tam se je rodil. 

Božja je usoda določila, 

da so morali od tebe mnogi se oddaljit. 

Odšli so daleč proč, 

da tebi, Bog, bi zvesti ostali, te spoštovali 

in tako smo se tukaj, onkraj sveta, mi rodili. 

Hvala, deželica zelena, 

ker z odprtimi rokami 

sprejmeš vsakogar izmed nas. 

Hvala Ti, za vse vrednote tvoje,

ker lahko se vrnemo k našim koreninam, 

kjer naš drugi dom je. 

In smo deležni tvoje dobrote.

Hvala, ljubljena deželica zelena, 

ker lahko naši potomci razširijo svoje sanje 

preko tebe, če tako si zaželijo.

Avtor: Daniela Liliana Javoršek

***

SLOVENIJA ME OSREČUJE – SLOVENIJA ME BOLI! Zgodba ljubezni

Ko se je Maribor pripravljal na vonj pomladanskega cvetja, sem prišel na svet  zavednim slovenskim staršem. Spominjam se, kako je življenje potekalo med drugo  svetovno vojno in po njej, skoraj samo v družinski intimnosti. Seme pa je pričelo svoj razvoj  v rodovitni zemlji. Zanetil se je plamenček ljubezni! 

Novice in spremembe so nas vsak trenutek presenečale. Bila je nedelja, mamica se  je poslovila od sosede z besedami »Čez štirinajst dni se bomo gotovo vrnili«. Zaupala ji je  ključ stanovanja. Življenje je sledilo svojo pot. Vetrinje. Prvi tedni begunstva so me seznanili  z nepričakovanimi doživljaji. Skrb, žalost, molitev in zatajen jok staršev dolgo v noč, »Kaj nas  še čaka?« Spoznal sem vzrok pričetega begunstva in poleg družinske povezanosti spoznal  tudi zavest ter skrb staršev za naš slovenski narod. Odkril sem ljubezen do naroda!  Plamenček je bil že skoraj grmada! 

Družina je morala trikrat menjati begunska taborišča. Slovenska komunistična nasilna  vlada je iskala nekatere družine. Odkril sem tudi različne, nejasne, nasprotne si načine vladanja. Nisem jih razumel, nisem jih mogel sprejeti. Globoko v srcu in v osebni tišini sem  sledil spremembam in svoji osebni rasti. 

Življenje je nadaljevalo svojo nesluteno pot. Starši  so dočakali žalostno dejstvo, da morajo zapustiti razburkano Evropo. Star sem bil osem let.  Potovanje z ladjo je bilo zame zelo zanimivo in nepozabno. Pluli smo v neznani svet.  Opazoval sem trdno in neusahljivo upanje staršev in sopotnikov. Istočasno sem tudi opazil  zaskrbljeno razmišljanje. Slišal sem jih govoriti o organizaciji skupnosti. Narodna zavest se  je ojačevala, doživljal sem novo ljubezen, novo zaljubljenost! Toplina grmade se je  večala. 

Srečno smo se izkrcali v nepoznanem svetu. 

Zavedam se, moja ljubezen do domovine Slovenije se je poglabljala in osvetljevala. Porajalo se mi je upanje, upanje v  bodočnost. Pogosto smo v družini molili za domovino. Pričel srednjo šolanje, sodeloval pri  mladinskih organizacijah in pri slovenskem pevskem zboru. Nato sem se preselil v druge kraje in pričel svojo akademsko pot, si ustvaril svojo družinico in pričel poklicno delo. 

Po tridesetih letih sva se z ženo odločila potovati v Slovenijo. Z veliko srečo sva odkrila in  potrdila vse prejete zaklade v družini in v slovenski skupnosti. Proti pričakovanju, s sorodniki  nisva dosegla sproščenega razgovora. Občutila sva vzdušje nesvobodnega vladajočega  režima. Uživala sva lepoto naše domovine! Naša Slovenija je raj! A vrnil sem se z grenkobo  v srcu.  

Iskal sem čas za branje. Vzljubil sem slovensko besedo. Pričakovali smo, upali in  hrepeneli po slovenski zarji! Pomirjujoča želja in kal svobode sta tudi v meni gorela. Leta  1991 smo dočakali OSAMOSVOJITEV NAŠE DRAGE DOMOVINE SLOVENIJE!!!  Mogočen kres se je dvignil v nebo! 

Istočasno in že šestinsedemdeset let me skrbi pomanjkanje iskrene svobode in prikaz  zgodovinske resnice v naši domovini. Živeči in več tisoč naših mučencev, čakamo zaželeno  obsodbo krivic, iščemo nove poti do luči, do iskrene sprave. 

Zato me SLOVENIJA OSREČUJE, zato me tudi SLOVENIJA BOLI

Avtor: Božidar Bajuk

***

EJ, ZATO JE V SLOVENIJI LEPO!

Kamor se ozre oko, vse zeleno, vse zlato, je prepevalo moje srce, ko sem po petdesetih letih spet stala ob oknu dolenjskega vlaka, ki je s svojim ritmom spremljal mojo pesem, medtem  ko  je po železni cesti drdral proti Mokronogu, kjer so me pričakovali moji dragi sorodniki.

Kakor pisan prt so bežala mimo mene zlata polja in zeleni travniki, žuboreči potočki, prijazne vasice in temni gozdovi. Z bližnjih in daljnih gričev so me pozdravljale bele cerkvice ln mi klicale: »Bog te živi!« Kako si lepa, domovina! Čestitam ti, Ivan Cankar, ker si povzdignil slovensko deželo v Nebesa pod Triglavom.

A onkraj morja me je čakala druga dežela. Tista, ki me je sprejela, begunko, mi dala delo in kos kruha. In svobodo, da smo si lahko ustvarili Slovenijo v malem. Okrog velemesta smo si postavili domove. In v vsakem okraju z združenimi močmi zgradili skupni Dom. Tam se zbiramo ob praznikih in obletnicah, na predavanjih, pevskih vajah in igrah.

V vseh Domovih je še prav posebna skrb posvečena slovenski sobotni šoli.Tako je tudi v Slovenski vasi že dolgo vrsto let.

Bilo je pred mnogimi leti, ko do naše vasi še ni bilo tlakovane ceste.Tisto nedeljo smo morali priti do Slovenske hiše v Buenos Airesu, ker…

Pred Domom se nas je zbralo kar lepo število: nekaj odraslih in veliko otrok. Mahnili smo jo peš do avtobusa, ki smo ga kar napolnili. Otroci so med seboj čebljali po slovensko.

Gospodu, ki stoji poleg njih, se zbudi radovednost in izve:

»Smo otroci slovenskih staršev. Doma govorimo slovensko in hodimo v sobotno šolo.«

»Kaj se učimo? Pišemo, beremo zgodbe in pesmi, ki so jih napisali slovenski pesniki in pisatelji. «Imamo verouk, pa zemljepis in zgodovino. In slovnico.«

«Tudi pevski zbor imamo. In večkrat se naučimo kakšno igro. Ravno zdaj se peljemo v Slovensko hišo, kjer bomo za vse  slovenske otroke igrali igro «Čudežna srajca dopetajca.«

 Eden od otrok se domisli, pokaže name in reče:»Tole je pa naša učiteljica.« Gospod se obrne do mene in reče:« Če bi vsi priseljenci tako delali, koliko bogatejša bi bila Argentina!«

Kapela Marije  Pomagaj je bila polna slovenskih otrok, ki so molili in prepevali pri sveti maši. Nato pa brž v veliko dvorano. Še zadnja navodila našim igralcem in zastor se je odprl. Vse je lepo potekalo in korajžni Matjaž je premagal krvoločnega zmaja. Nič čudnega, če je od utrujenosti zaspal. A že so tukaj zvijačni ministri, da mu ugrabijo srajco.

Takrat je pa  cela dvorana zaklicala: »Matjaž, Matjaž, srajco ti bodo ukradli!«

No, res so mu jo ukradli. A končno je zmagal junaški  Matjaž v veselje vseh mladih gledalcev.

In v veselje vseh mladih igralcev, ki daleč od slovenske domovine gojijo in ohranjajo lepoto in bogastvo slovenske besede. Jo znamo ceniti vsi Slovenci v tujini in domovini?

Mesec junij je mesec obletnic. Najprej se spominjamo mučeniške smrti naših bratov in sestra.Tisoči in tisoči so pod roko  brata –  morilca napojili slovensko zemljo s svojo krvjo in darovali svoje življenje Bogu in domovini. Med njimi imam brata in dva strica. Vsa ta množica mučencev pred Božjim prestolom prosi za našo domovino.

Se zavedamo veličine njihove žrtve? Jo znamo ceniti? Se jim v stiskah in težavah z zaupanjem priporočamo? Znamo izkoristiti bogastvo, ki ga imamo v nebeški zakladnici?

Ali niso morda ravno naši mučenci izprosili pri Vladarju sveta, da letos že tridesetič obhajamo obletnico samostojnosti Slovenije? Prosimo jih, naj posredujejo pri Bogu, da bi po tolikih krivicah in trpljenju v Sloveniji končno zavladala mir in bratska ljubezen. Da bi si podali roke in iz vsega srca zapeli:

Slovenija, moj dom brez mej, ker nosim te s seboj,

Kjer dom je moj, kjer sin je tvoj, tam si Slovenija!

Avtor: Zdenka Virant Jan

Please follow and like us: