Iz časa taborišča se vrnemo v današnji čas, ko smo prispeli z avtobusoma do pokopališča v Gonarsu.
Sam sem vedno slišal govoriti o gónarsu, pa sta nam Erika in Ivo razložila, da smo na ozemlju furlanskega naroda in furlanščine, torej je pravilni naglas gonárs.
Pred spominskim obeležjem smo se s položitvijo venca poklonili vsem rajnim taboriščnikom in se spomnili vseh, ki so bili v taborišču zaprti, potem pa nas je v imenu občinskih oblasti pozdravila podžupanja občine Gonars Maria Cristina Stradolini. Med drugim je povedala, da so zbrali in v kar zajetni knjigi objavili spomine prebivalcev iz Gonarsa, v katerih so pripovedovali, kako so oni doživljali taborišče v bližini.
Gonars je poglavje zase, kot je pojasnil Ivo. V sklopu stotih italijanskih koncentracijskih taborišč (ki bi jih radi Italijani izbrisali iz svojega spomina in zgodovine) se v Gonarsu ne skriva pod preprogo, kaj vse se je dogajalo. Podžupanja je tudi učiteljica in je povedala, da otroke vsako leto pripeljejo na pokopališče in jih poučujejo o grozotah vojn.
Ves dan je viselo nad nami občutje groze nad rusko invazijo in vojnim napadom na Ukrajino. Podžupanja je navajala izjave otrok, ki so pravili: kako je mogoče, da nam pripovedujete, kako so bile vojne grozne in povzročajo žalost in smrt – pa se še vedno dogajajo, kakor zdaj v Ukrajini?
Druga postaja je bila na drugi strani vasi, kjer je najti nekaj ruševin barak. Ker jih takrat ni zanimalo ohranjati svoje sramote, so oblasti pustile, da so gradbeni material barak uporabili za gradnjo otroškega vrtca. Na nevelikem travniku moli iz trave le nekaj temeljev in ob njih so postavili obeležje, kot je videti na slikah. Še kratek premor s poslušanjem Balantičevega soneta, pa čas za razgled po hišah, ki se nevzdržno bližajo travniku. Ob njem teče državna cesta. Nekje sem bral, da je prav tu, kjer zdaj teče cesta, bilo taboriščno pokopališče.
Trenutno do tega kraja ni prave ceste; je kolovoz, ki bi se v deževnem času spremenil v blatno pot. Hvala Bogu, ni deževalo in tako smo se lahko z omnibusi odpeljali naprej proti Padovi.
____________
Pa še nekaj osebnih podatkov. Slavc Batagelj ni dosti pravil o svojih medvojnih doživetjih. Premlad je umrl, da bi govoril o svojih spominih, pa tudi sam sem bil premlad, da bi se kaj bolj zanimal zanje. Ne vem, kdaj so ga odpeljali Italijani iz Ljubljane, pa tudi ne, kdaj je bil izpuščen. Iz spleta vem, da je na spisku oseb, za katere je škof dr. Gregorij Rožman posredoval prošnjo za izpustitev pri italijanskih oblasteh; to je bilo v mesecu oktobru 1942. Od vseh svojih znancev sotrpinov (precej imen je najti na Rožmanovem seznamu), je rad navajal slikarja Marjana Tršarja, ki je bil tudi njegov sošolec-dijak na klasični gimnaziji.
Ne spomnim se, da bi se pritoževal zaradi lakote. Verjetno je dobival od doma pakete s hrano.
Omenil sem že, kako jih je šest ležalo v šotoru, kako so se morali vsi naenkrat obrniti in da so mu zaradi njegove visoke postave noge vedno gledale iz šotora. In v taborišču se je navadil kajenja, ki ga je opustil šele po enaintridesetih letih!
GB
