Pred 120 leti, 22. decembra 1902, se je na Petkovcu (župnija Rovte) rodil Janez Hladnik, neutrudljivi slovenski izseljenski duhovnik v Argentini, ki je pri argentinskih oblasteh pridobil dovoljenje, da se je v Argentino po drugi svetovni vojni lahko priselilo več kot 6.000 Slovencev. Mnogim je preskrbel tudi službo in nastanitev. Bil je tudi pobudnik ustanovitve »Slovenske vasi« v Lanusu – predmestju Buenos Airesa. Njegovo knjigo »Od Triglava do Andov« je komunistični režim uradno prepovedal.

Življenje Janeza Hladnika

Janez Hladnik se je rodil v številni kmečki družini 22. decembra 1902. Ljudsko šolo je obiskoval v domačem kraju, v nižjo gimnazijo je hodil v Škofjo Loko, višjo gimnazijo je pa obiskoval v škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi je vstopil v ljubljansko bogoslovje.

29. junija 1927 je bil posvečen v duhovnika. Njegovo prvo kaplansko mesto je bila Metlika, kjer je sto let prej (1828-1830) deloval kot kaplan svetniški Friderik Baraga, misijonar med ameriškimi indijanci. Iz Metlike je šel za nekaj časa kot dušni pastir Slovencev v Zagrebu, nato se je vrnil v Slovenijo, kjer je bil kaplan v Kostanjevici. Leta 1936 se je odločil za odhod v Argentino, kjer je bil v pomoč duhovniku Jožetu Kastelicu pri dušnem skrbstvu Slovencev ter pri izdajanju ter urejanju revije »Duhovno življenje«. Po Kastelčevi tragični smrti leta 1940 je breme vsega dela padlo na njega samega.

Po drugi svetovni vojni se je zavzel za sprejem in nastanitev slovenskih protikomunističnih beguncev. Poleg dušnega pastirstva se je med rojaki v Argentini ukvarjal tudi s kulturnim in narodnoprebudnim delom.

Ko je bilo delo za naselitev Slovencev v glavnem opravljeno, je Janez Hladnik sprejel imenovanje za župnika zapuščene župnije sv. Jožefa Pompejskega v delavskem naselju Lanusa. Za storjeno delo ga je pristojni škof v Lomas de Zamoran msgr, Shelln predložil v Vatikan za imenovanje papeževega komornika z naslovom »monsignor«, čast, ki jo je dosegel kot prvi slovenski duhovnik v Argentini.

Zaradi posledic mladostne poškodbe noge je sorazmerno mlad umrl 20. junija 1965.

Delo msgr. Janeza Hladnika

Delovanje msgr. Janeza Hladnika lahko razdelimo na štiri obdobja: 1. delovanje v Sloveniji in Zagrebu, 2. delo kot izseljenski duhovnik, 3. delo za nastavitev slovenskih beguncev in 4. delo med argentinskimi verniki v fari sv. Jožefa Pompejskega.

• Delovanje v Sloveniji in Zagrebu

Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1927, slovesno novo mašo pa je pel 17. julija v Rovtah.  Ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič je novomašnika poslal za kaplana v belokranjsko Metliko. Med dobrimi Belokranjci se je Janez zelo lepo počutil. V svojih spominih piše »Duhovnika morda nikjer niso tako cenili kakor v Beli Krajini. Organizirali smo misijon in cerkev je bila nabito polna pri vseh govorih. Dognali smo, da je bilo samo enajst oseb, ki se niso približale in samo 177 ljudi je ostalo brez spovedi in svetega obhajila«.

Proti koncu leta 1933 je Hladnik postal »duhovni oskrbnik« okoli 10.000 Slovencev, ki so živeli v Zagrebu. V Zagrebu je Hladnik organiziral slovensko službo božjo pri cerkvici sv. Roka, kjer je nedeljo za nedeljo zbiral na stotine slovenskih ljudi, ne le k molitvi, ampak tudi k razgovoru. Organiziral je akademike in kulturno delo. Ko je organizacija slovenskega dušnopastirstva v Zagrebu že dobro stekla, je prepustil to delo drugemu duhovniku in se za kratek čas vrnil v Slovenijo. Ljubljanski škof ga je namestil v Kostanjevico na Krki, da je bil blizu Zagreba in lahko svetoval in pomagal g. Jožetu Gregoriču, ki je v Zagrebu nasledil Hladnika.

Julija 1935 je Hladnik bil na duhovnih vajah in se mu je znova porodila misel na odhod v Argentino. Stopil je pred škofa Rožmana in mu rekel: »Prevzvišeni, ne bi hotel da postanem žrtev pustolovskih sanj, a tudi ne bi hotel, da mi ostane očitek, da sem se izmaknil rokam božje Previdnosti. Že dolgo se mi vsiljuje misel na Argentino. Zaradi bolezni sem jo enkrat že pokopal. Toda sedaj, na duhovnih vajah, je spet tako vsiljivo stopila predme, da ne morem mimo nje, ne da vas vprašam za svet. Kaj se vam zdi, ali naj grem ali naj te sanje dokončno pokopljem?« Škof Rožman mu je odgovoril: »Gospod Janez: pojdite! Bil sem v Severni Ameriki in videl, da je duhovnik našim ljudem v tujini nujno potreben. Doma ne bo nihče umrl brez Boga, če ne bo sam tako hotel; če pa vi greste med izseljence, boste tam marsikomu odprli vrata, ki bi mu jih drugače nihče drugi ne mogel. Kar pripravite se! Gospod Kastelic vedno priganja, naj še koga najdem. Vas je poslala božja Previdnost. Pojdite!«

• Delo kot izseljenski duhovnik

Hladnik je našel v Argentini dve skupini slovenskih ljudi. Prva skupina so bili tisti, ki so jih obupne gospodarske razmere v letih znane gospodarske krize pognale po svetu: nekatere v Francijo in Holandijo, nekatere v Kanado (ZDA niso sprejele nikogar več), nekateri pa so se napotili v neznano Argentino, ki pa je takrat tudi preživljala gospodarsko krizo, in kjer skoro ni bilo dobiti dela in je bilo tudi slabo plačano. Druga skupina pa so bili tisoči naših primorskih rojakov, ki jim je italijanski fašizem onemogočil življenje. Ti naši rojaki so morali prestati ves križev pot neorganizirane emigracije, iskati strehe in dela kjerkoli. Polagoma so se gospodarske razmere uredile, možnost dela in zaslužka je bila vedno ugodnejša in tako se je polagoma velika večina slovenskih naseljencev naselila v okolici Buenos Airesa, pa vendar dostikrat tako oddaljeni eden od drugega, da je bilo treba ure dolgo potovati, da so se kdaj sešli. Velik del primorskih naseljencev je bil versko mlačen. Deloma je bil vzrok tej mlačnosti okolje, v katerem so živeli, deloma pa neka zagrenjenost, ki so jo prinesli od doma. G. Kastelic je kmalu uvidel, da je najboljši stik s slovenskim življem tiskana beseda. Ustanovil je Duhovno življenje, od začetka zamišljeno kot revija, ki bo pomagala ohranjati slovensko narodno zavest in krščanske moralne vrednote. Pisal je veliko sam, prve čase je plačeval sam, iskal sodelavcev v domovini in denarnih podpor vsepovsod. Hladnik mu je pri delu za revijo pomagal, saj je brez dvoma znal ceniti veljavo tiskane besede. Zavedal pa se je tudi, da živa beseda še vedno več velja. In tako je začel pot osebnega stika. Obiskovati je začel družino za družino, v glavnem mestu, v okolici, v Rosariu, Cordobi, Mendozi, po Pampi. S skupino požrtvovalnih rojakov, ki mu je stala ob strani, je začel iskati naslove slovenskih rojakov. Začeli so obiski po krajih, ki so bili skoro nedostopni, po predmestjih, kjer je duhovska črna ,,sotana” (talar) sprožila plaz psovk in kamenja, ob urah, ko bodo ljudje doma, v skopem času, ko bo mogoče zapustiti uradno službeno mesto farnega kaplana. Gospod Janez je kmalu prišel na glas, da je „el cura que está siempre en la calle” (duhovnik, ki je vedno na cesti), da je „el cura con la cartera” (duhovnik z aktovko). Ta njegova aktovka je bila sestavni del njegove pojave, polna delovnega orodja: šop zadnje številke Duhovnega življenja, seznam dolžnikov za list, naslovi, kjer bi jo morda le naročili, debel zvezek stanovanjskih naslovov, vozni redi vlakov, omnibusov, tramvajev, kolektivov in vseh kombinacij za hitro in ceneno premikanje iz kraja v kraj. Njegovi obiski niso končali pri zadnji postaji kolektiva. Šel je za rojaki ven, širom te ogromne dežele, naredil, če treba, dan dolgo pot, da je lahko obiskal slovensko družino, ki je odtrgana od vsega domačega najbolj potrebovala prijateljske in odkrite besede. V glavnem mestu je organiziral slovensko službo božjo in popoldanske pobožnosti, kjer je vedno porabil priložnost, da je rekel pred cerkvijo dobro besedo, ki ni bila pridiga, ampak kramljanje o vsem, kar je ljudi zanimalo ali jih težilo. S posebno ljubeznijo se je zavzel za številno skupino prekmurskih rojakov, ki so se tu zaradi svojih posebnosti čutili najbolj osamljene. V Avellanedi, kjer je bilo Prekmurcev največ, jim je skozi dolga leta vsako nedeljo maševal in z njimi po maši ostal v ljubeznivem razgovoru.

Po tragični smrti g. Kastelica na Aconcagui leta 1940 je vse dušnopastirsko delo padlo na Hladnikove rame. Kmalu nato je prišla tragedija nad našo domovino in z njo nova odgovornost zanj.

• Delo za sprejem in nastanitev slovenskih beguncev

Msgr. Hladnik je v  Koledarju Svobodne Slovenije leta 1949 svoje delo za nastavitev slovenskih beguncev tako opisal: 

» Že l. 1944 mi je pisal č. g. Gabrovšek, da moramo misliti na nekaj tisočev Slovencev, ki bodo v slučaju Titove zmage begunci, če se bodo mogli rešiti. Nisem si upal misliti na to, da bi jim iskal mesta v Argentini. Gospodarski pogoji niso bili ugodni. Pač pa sem po prevdarjanju in posvetu s č. g.  Mirkom Rijavcem, salezijancem v Ecuadorju iskal način, kako preskrbeti morebitnim beguncem dom v Ecuadorju. Iz tiste bežne misli je nastala bridka resnica. G. Gabrovšek mi je sporočil, da je za vsako ceno treba iskati beguncem novo domovino. Toda kje? Iskal sem stikov v Peruju, bil sem v Chile, poizvedoval v Paraguayu. Povsod je izzvenelo, da ta inmigracija ni zaželena. Edino Bolivija je kazala voljo, in pozneje tudi Ecuador, toda ko smo prišli na konkretne probleme se je vse razblinilo v nič. Pomagajte nam v Argentino! Tako se je glasila formalna prošnja dr. Kreka v marcu l. 1946. Tedaj so se začela moja pota na Dirección de Migraciones in Ministerio de Agricultura. Ljubeznivo me je sprejel generalni ravnatelj in prav po otroško smo snovali načrte za ustanavljanje kolonij z begunci. Toda vse je ostalo pri načrtih. Pač sem dobil nekaterim posameznikom pravico prihoda v Argentino, toda treba je bilo najti način, kako prepeljati vso begunsko družino v Argentino. Tako so minevali meseci. Naročili so mi, naj sestavim odbor, naj naredimo to, naj storimo ono. .. Našel sem šest zaupnih mož, ki so dali svoja imena in tako smo postavili nekaj formalne podlage za vse delo, toda bil je že zopet mesec oktober, ne da bi v resnici prišel en sam naš begunec in ne da bi bil načelno rešen en sam problem. Tedaj sem se zatekel do ministra de Salud Pública dr. Ramona Carillo-a, ki me je že ob drugi priliki prijazno sprejel. Tudi to pot je prisluhnil moji prošnji.

Gospod minister mi je obljubil, da mi bo preskrbel avdienco pri predsedniku republike generalu Peronu. In res! 20. novembra 1946 me je sprejel predsednik republike general Juan D. Perón.

Ni bil najin razgovor dolg. Saj je bil o vsem že obveščen. V kratkih besedah sem mu povedal še sam, za kaj gre, mu izročil pripravljeno spomenico, nato pa je on spregovoril: “Jaz hočem, da ti ljudje pridejo v Argentino. Povejte jim pa, naj svoje stare prepire puste v Evropi.”

Nato me je predstavil edekanu in mi naročil, naj nadaljne stvari uredim kar z njim.

Kmalu nato me je minister dr. Carillo spremil v Dirección de Migraciones, kjer smo formalno uveljavili predloženi “Socialni Odbor” in sem dobil naročilo, naj predložim prvo listo. Enak odbor pa mora biti ustanovljen tudi v Rimu, ki ga pa mora odobriti tukajšnja Direkcija za immigracijo. Ta odbor bo nosil odgovornost za slehernega prijavljenca. Dal mi je tudi navodila, kako naj se liste prijavljencev sestavljajo. Toda vedno so se pojavljale zapreke. Izgubila se je pošta, oglašali so se pomisleki, tako, da je prišlo do končnega rezultata šele tedaj, ko sta prišla prva slovenska begunca čč. Gg. Košiček in Grčman v Argentino. Tedaj je prišla tudi prva lista s 500 imeni, katere sem po danih navodilih vložil in v treh dneh dobil že tudi rešitev. Upanje je začelo postajati resničnost. Toda kako dolga pot je še bila! Z velikim zadoščenjem sem prejemal iz Rima vesti, da Slovenci dobivajo vizume, toda kaj jim je to hasnilo, ko pa nihče ni imel plačane vožnje.

A v isti meri, kot je beguncem rastlo upanje, je nama s Košičkom, ki sva odtlej skupno nosila skrb zanje, rastla zadrega. Začeli so po malem prihajati, toda kam z njimi. Prišel je g. Tone Skubic. Kam naj ga denemo. Poiskali smo mu mesto v nekem zahodu. Spet je prišlo nekaj novih. Spet so morali po enakem delu. Kaj bo, kadar pridejo stotine? Če bi od vsega začetka ne čutil, da Bog naše delo blagoslavlja, bi bilo res brezupno. Tako polni nade so prihajali naši odlični fantje, pa smo jih morali poriniti na neprimerna mesta, čeprav so bili profesorji, glavarji, advokati, inženirji ali karkoli že. Kar bal sem se ladij “Philipa” in “Argentina”, ki sta nam nosili prve begunce.

Tedaj dobim glas: jutri pride inženir Brodnik z družino. Kam boš z njim? Zares! Kam? Poklical sem zvečer prijatelja in mu potožil svojo skrb. Pa mi je ljubeznivo omenil: “Morda Vam morem biti v pomoč! Slučajno imam prazno hišo, ki jo prodajam. Če se obvežete, da mi jo izročijo prazno tisti dan, ko jo prodam, Vam dam ključe od nje.” Arhitekt Aurelio Vargas je bil ta dobri mož, ki mi je nato poslal ključ in naslednje dopoldne, ko sem šel sprejet novodošle, sem kar inženirju Brodniku izročil ključ, vzeli smo taksi in zapeljali smo se kar naravnost v hišo na Austriji 2703, kjer je od tistega dne nastal slovenski begunski dom v Buenos Airesu. (Danes tiste hiše ni več. So jo že podrli.) Kdo bi mogel reči, da to ni bil očitno prst božji. Prav tisti hip, ko je bilo treba, je bila hiša na razpolago. Prej sem mesece in mesece stikal, kje bi kaj primernega našel, pa je bilo vse zaman. Tedaj mi je pa kar iz nebes samo padlo. Pač očitno, da je moralo biti med begunci mnogo dobrih duš, katerih molitev je predirala oblake. Meseca junija 1947 smo dobili prvo kompaktno skupino. Prišlo je enajst fantov. Hiša na Avstriji je postala mravljišče. Upeljati smo morali hišni red.

Meseca septembra 1947 dobimo obvestilo: Z ladjo Tucuman pride 33 naših. O, Ti moj Bog, kaj bo pa sedaj! Kam bomo z njimi, tako sva skrbela z g. Košičkom. Pa kot vselej v odločilnem trenutku, tako je božja Previdnost tudi tedaj poskrbela. Izgubil sem ves dan s praznimi poti. Iskal sem opore pri vseh znanih veljavnih možeh, toda nihče ni imel tiste veljave, da bi mi mogel zagotoviti prostor za 33 brezdomcev. Zadnje upanje je bil g. Ferrari  Zamudio, tajnik komiteja za sprejem inmigrantov. Ugodil je moji prošnji, da bi Slovenci smeli prve dni po prihodu v Argentino uživati ugodnosti inmigrantskega hotela. Čez to hišo nekateri radi pogodrnjajo, pa so vendar neprecenljive usluge, ki so jih doslej dobili tisoči slovenskih beguncev, ki so tam dobili za prve tedne stanovanje, hrano, dokumente in mnogi tudi delo.

Delo z begunci pa je vse bolj naraščalo. Poleg skrbi za tiste, ki imajo še priti, so bile vsak dan večje potrebe teh, ki so že bili tu in posebno skrb, kam z njimi. Problem stanovanj in namestitve je postal še bolj pereč, čeprav je postajala tudi pomoč starih Slovencev vsak dan izdatnejša. Med tem je pa tudi Peronova vlada od besed začela prehajati na dejanja. Oblast je sicer odklanjala prevzem prevoza naših beguncev, pač pa nam je nudila zaposlitev. Tako je od prve skupine, ki je bila znatnejša (ladja Tucuman), zaprosil minister de Obras Publicas nekaj delavcev za Ezeizo. Fantje so napravili odličen vtis, ker so bili disciplinirani in pridni za delo, kar je odprlo pot nadaljnim, tako da so naslednji prišleci našli že pripravljene službe, v kolikor so bili samci. Vse do novembra 1947 sva nosila odgovornost za vse z g. Košičkom.  Tedaj je začel delovati Klub slovenskih beguncev.”Janez Hladnik je bil tudi pobudnik ustanovitve »Slovenske vasi« v predmestju Buenos Airesa. V Knjigi »Od Triglava do Andov« lepo opiše svojo zamisel in delo: »Ljudje so dobili delo v Buenos Airesu in okolici. Treba je bilo torej misliti na lastne domove. Nekateri so se kar lotili tega in se začeli naseljevati zlasti okrog kraja San Justo. Imeli so pač denar. Toda kje naj ga vzame oče številne družine, ki je vse sproti porabila? Potrebno je bilo zato misliti na kako zemljo za skupno naselitev. Vedno sem imel v ta namen obrnjen pogled v Lanús, kjer je bila zemlja najcenejša. Gledal sem že malo dalje doli od tramvaja št. 53, a zemlja ni bila za to, ker ni imela užitne vode. Pa pride neki dan brat Nace k meni in pravi: »Janez, tista zemlja onstran ulice Guido Spano v Lanúsu je na prodaj. Bo dražba.« Takoj obvestim našo javnost. Naslednjo nedeljo popoldne gremo, kakih 20 mož, na ogled. Toda skrbelo nas je, odkod dobiti denar, potreben za dražbo. Zemlje je bilo namreč čez štiri hektarje, kar bi utegnilo znesti 400000 pesov. Desetino tega zneska je bilo treba spraviti skupaj že do četrtka. Pa gremo še enkrat do oglasne deske, na kateri je bila napovedana dražba in najdemo dopisano na svoje presenečenje, da je dražba preložena za štirinajst dni zaradi časnikarske stavke in nezadostne objave. Primanjkovalo mi je 10000 pesov, ki sem jih pa drugi dan že imel in tako je bila sklenjena kupčija za prvi del Slovenske vasi. Prav tisti dan, 30. marca 1949 je bil pokopan moj bratranec Jože Hladnik. Nisem mu mogel izkazati zadnje ljubezni, ker sem moral iti na dražbo. Prejšnje popoldne ga pa nismo mogli pokopati, ker je tako strašno lilo, da ni bilo mogoče skopati groba v Lomas de Zamori, prav v bližini novo kupljene zemlje. Tako je bil prav tisti dan prvi Slovenec zakopan na pokopališču, kamor naj bi mu sledila nadaljnja vrsta odpoklicanih. Pol leta kasneje sem dokupil še osem hektarjev po ceni 8 pesov na kvadratni meter. Nato smo zemljo razdelili v gradbišča. Kmalu so začeli rasti slovenski domovi na tisti zemlji. Prenekatera družina, ki bi nemara nikdar ne prišla do lastnega doma, si ga je zgradila brez posebnih težav. Zemljo so dobili vsi petkrat ceneje kot so jo plačali drugi tam okoli. Nihče ni imel nobenih težav za lastninsko pravico in tudi ne z odplačevanjem. Takoj naslednjo nedeljo smo spet zbirali zainteresirane in že zložili tudi denar, ki je znesel 30.000 pesov. Napovedanega dne sem šel na dražbo. V mojem imenu je govoril argentinski prijatelj, ki se je na to razumel in je kupil zemljišče po 7,90 pesov kvadratni meter. Obenem pa je bila kupljena zemlja tudi za skupne javne potrebe v celoti čez 9000 kv. metrov za igrišče in bodoči slovenski dom. Najtežji problem pa je bila odobritev parcelacije, ki jo je po posredovanju tedanjega predsednika občinskega sveta Rufina Ponzanettija občina odobrila. Rešil nas je Ponzanetti velikih skrbi in nepotrebnih stroškov. 18. oktobra 1952 je bila razdelitev podpisana, nakar so vsi dobili lastninsko pismo.«

• Delo med argentinskimi verniki v fari sv. Jožefa Pompejskega

Ko je bilo delo za naselitev slovenskih ljudi po drugi svetovni vojni v glavnem opravljeno, je Hladnik zamenjal svoje kaplansko mesto v buenosaireški župniji svete Roze z imenovanjem za župnika zapuščene, prostrane župnije sv. Jožefa Pompejskega v delavskem naselju Lanusa. Ko je prevzel faro, je bila še tako raztegnjena v pampo in ponekod brez cest, da je mogel obiskovati svoje vernike po razkropljenih naseljih samo s konjem. Ljudje so ga vzljubili in ga imenovali »cura gaucho« — gavčevski župnik. Tudi v tej fari je začel s pionirskim delom. Najprej je uredil svetišče, zatem se pa ves posvetil mladini. V svojo faro je povabil slovenske šolske sestre ter jim zaupal vodstvo farne šole. Da je mladino pritegnil na farno življenje in jo odtegnil kvarnemu vplivu ulice, je preskrbel v farni dvorani tudi za kino predstave. Obisk vernikov pri mašah se je tako povečal, da je postala stara cerkev že premajhna. Zato je začel graditi novo, mnogo večjo. Da je ljudem omogočil obiskovanje službe božje v svoji prostrani fari, je ustanovil tudi podružnico Carazo, ki je potem postala samostojna fara. Prav tako podružnico Fiorito. Pa tudi vikarija slovenskih lazaristov v Slovenski vasi je bila njegovo delo.

Nedvomno je bil msgr. Janez Hladnik eden velikih stebrov slovenske skupnosti v Argentini. Slovenci mu moramo biti večno hvaležni.

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Zbornik Svobodne Slovenije, Ognjišče, Wikipedia, Obrazi slovenskih pokrajin, Slovenska biografija, Zupnija.rovte.eu