Mesec junij nas spominja na žalostne dogodke, ki so jih preživele žrtve druge svetovne vojne. Nekateri so izgubili starše, brate, sorodnike in veliko prijateljev, kateri so dali življenje za domovino Slovenijo. Ti dogodki so po tolikih letih še vedno nepozabni v naših srcih.
Tudi v Mendozi smo se jih v nedeljo, 12. junija, spomnili v naši skupnosti, v zvest spomin njim, ki so branili vero in narodne vrednote. Najpreje smo na dvorišču zmolili in položili venec pred spominsko ploščo z minuto molka. Nato je sledila sv. maša darovana njim, katero je daroval gospod Janez Cukjati in pri kateri je s petjem sodeloval slovenski pevski zbor. Po maši je sledil kulturni program, katerega je povezovala Miriam Šenk. Omenila je zadnja odkritja v Macesnovi Gorici, kjer so našli posmrtne ostanke 3.450 oseb, predvsem Slovencev. Bili so možje vere, žrtve državnega terorizma, ki je vladal po že končani vojni. Tam stoji križ na katerem piše “Sovraštvo naj ne sega prek pepela mrtvih”.
Zofija Štumberger je recitirala poezijo “Pismo v Vetrinj” (Jeremija Kalin); to je kratko pismo žene in malega sina svojemu možu in očetu, ko se vrne domov. To se ni nikdar zgodilo.
Nato je Avguštin Šmon recitiral “Živim mrtvim” (Karel Mauser), kar pomeni “Los muertos a los vivos”, z globokim stavkam “Kadar bomo eden v zemlji, mogoče nas boste dobili in tako z ljubeznijo pobrali in zakopali. Tako želimo počivati in spati večno življenje”.
Nadaljeval je Emiljan Nemanič, prebral je govor zgodovinarja Mitje Ferenca v spomin žrtvam komunističnega nasilja zadnjega 16. maja v Ljubljani.
Za zaključek so predstavili dokumentarec Jožeta Dežman, kateri opisuje zgodovino vrnitev slovenskih domobrancev.
Za konec smo vsi skupaj zapeli pesem “Moja domovina”.
Gizela Žumer
