Zakaj biti Slovenec v Argentini in se truditi, da bi znal in uporabljal slovenščino? To je zdaj in vedno je bilo »tisto« vprašanje. Vsaka generacija mora na to vprašanje odgovoriti, kar lahko naredi z zvestobo in delovanju v skupnosti ali pa tudi s premislekom, da utrdi razloge srca. Človek potrebuje smisel, da svoj obstoj. Enako pa potrebuje smisel vse, kar je človeškega. Če smisla, ki opravičuje žrtev in napor ni, človek opusti cilj za katerega si je do nedavnega še prizadeval. Smisel pa ni nekaj enkrat za vselej danega, enkrat za vselej utemeljenega, enkrat za vselej posedovano. Smisel je podvržen zakonom rasti, iskanja, osvežitve. Smisel je, skoraj bi rekel, nekaj živega in dinamičnega, zato od nas zahteva nenehen napor in delo, da ga ohranimo in predamo naprej.
Naša skupnost se je rodila tisti dan, ko je prva skupina naših starih staršev stopila dol z ladje in sklenila, da bo svojo izkušnjo boja za resnico in pravico, za svobodo in normalnost, svojo izkustvo trpljenja ob izdaji in poboju mož in fantov, slovenskih domobrancev, ter skupno bivanje v taborišču, spremenila v ohranjanje svoje narodne in verske identitete. Tako je nastal tisto, kar so v Sloveniji potem z občudovanjem poimenovali »slovenski čudež v Argentini«. Kdor je opazoval našo skupnost v njenih najboljših letih se je morda res čudil, da je bila tako slovenska. Občudoval je njeno vero, visoko kulturo, njeno človečnost in ob vsem sijaju njenega prekipevajočega življenja, morda pozabil, da ni bilo nobenega čudeža, ampak zvestoba zavezi pričevanja za resnico o komunističnih zločinih v Sloveniji in delo za osvoboditev našega naroda izpod te tiranije.
Ko so 1948 vstopali v svoje trajno izgnanstvo, so še živeli v prepričanju, da so oni predstavljali slovenski narod, saj so bili edini, ki so lahko svobodno mislili, govorili in delali. Obenem pa so med njimi živeli tisti, ki so bili dejanski politični, kulturni, verski in gospodarski voditelji v Sloveniji. Počasi so spoznavali, morda z enako močno bolečino kot takrat, ko so objokovali naše fante, ki so jih fanatični in krvoločni morilci zmetali v nešteta brezna domovine, ki so jo imeli tako radi, da vsega tega ni več. Ostala jim je oddaljenost Argentine, domotožje po lastni zemlji in naloga, da pričujejo za resnico z ljubeznijo.
Prvi dan, ko so stopili iz ladje pa je naša skupnost začela krvaveti. Zdaj je odšel ta, zdaj potihem oni. Tretji je užaljeno in ranjeno zaloputnil vrata. Četrtega, ki se ni pokoraval »javnemu mnenju v skupnosti«, so odslovili. Razlogi so mnogoteri. Med njimi najdemo vse mogoče zamere, užaljenosti in druge tako človeške reakcije, ki izvirajo iz naše nepopolnosti, grešnosti in tudi zlobe. Živeti skupaj je lepo, ni pa lahko. Vsak dan, vsako leto so Slovenci v Argentini postajali bolj Argentinski Slovenci. Vsaka generacija je postajala bolj argentinska in malo manj slovenska. Skupaj s tem procesom integracije se je začelo izgubljanje slovenščine, da danes že pošteno dvomim koliko je še mladih, ki so sposobni razumeti to razmišljanje.
Jezik je tisto orodje, ki nas Slovence izoblikuje v narod. Je pravzaprav edina stvar, ki nas povezuje od Porabja do Trsta, od Djekš do Osilnice, pa tudi od Buenos Airesa do Clevelanda in od Berlina do Sydneya. Če nam umanjka jezik, potem ni več povezave, ki bi nas resnično povezala. »Kri ni voda«, pravi pregovor, lahko bi pa rekel »kri je jezik«. Običajno je tako, da človek uporablja jezik kot orodje, ker mu koristi. Če mi jezik ne koristi, potem ga zamenjam za drugega (običajno za kakega imperialnega). Slovenci pa gradimo svoj odnos do jezika skozi ljubezen. To je resnično naša posebnost. Ljubimo naš jezik, ker skozi njega smo to, kar smo in nismo kaj drugega. Slovenci smo skozi zgodovino hoteli ostati zvesti samim sebi. Uprli smo se Nemcem, Italijanom in Madžarom tako, da smo gojili svoj jezik. In vsi naši sosedje so nas hoteli uničiti tako, da so zatirali prav naš jezik. Kulture niso mogli, ker se v ničemer ne razlikujemo od njih. Celo delimo si isto katoliško vero z vsemi njimi. Naš gospodarski prostor je bil vedno Srednja Evropa in celo nesrečna leta komunizma niso mogla tega povsem izbrisati. Ljubezen pa terja veliko več kakor korist. Ko Slovenci začnemo zanemarjati svoj jezik, kakor to delamo v Sloveniji ta čas, potem smo v hudi krizi in ne vemo ne kod ne kam. Še bolj pa se to pozna, če živiš v daljni Argentini in ti slovenščina nič ne koristi niti takrat, ko za nekaj dni potuješ po Evropi in se na kratko ustaviš v Sloveniji. Danes zadostuje znanje angleščine. Mlajši od 30 let znajo dovolj tekoče govoriti angleško, da sporazumevanje med njimi ne bi bil problem, ko se bodo srečevali s svojimi bližnjimi ali daljnimi sorodniki.
Upad znanja in zahtevnosti slovenščine med Slovenci v Argentini je v zadnjem desetletju skokovito napredovalo. Ali je to zato, ker je umanjkal smisel obstoja slovenske skupnosti? Ali ostaja neizgovorjeno in nepretehtano vprašanje zakaj sploh še slovenska skupnost v Argentini in torej zakaj bi še imeli vse, kar smo imeli pred 40 leti? Kajti če ti jezik ne služi za nič, če ne izraža več nobene ljubezni, potem opustiš vsak napor, da bi ga govoril in gojil. Ostajala le druženje, ki sloni na daljnem spominu neke revolucije, slovenskega holokavsta in leta bede in duhovne rasti v taboriščih. Pa še ta kolektivni spomin se počasi a zanesljivo umika pozabi.
Ali torej še ima smisel slovenska skupnost v Argentini? Poleg naravnega odhajanja je naša skupnost v zadnjih desetletjih doživela tudi pravo re-migracijo. Mnogi so se preselili v Slovenijo, ker je v Buenos Airesu postalo neznosno živeti. Slovenija pa nam je še tako blizu, da ni čisto prava tujina. Varnost in majhnost Slovenije sta za vnuka političnega begunca, privlačna, čeprav je Slovenija duhovno in kulturno nekak majhen zatohel socialistični otok sredi Evrope. Redki so se preselili v Slovenijo, ker so hoteli ohraniti slovenski značaj svojih družin. V celoti gledano pa je to povzročilo skrčenje skupnosti in vprašanje je ali je še sposobna ohranjati privlačno življenje v tolikih središčih in če ni, kaj narediti z domovi ali pa še bolj težko vprašanje, kako se združevati in kje. V tolikih desetletjih smo se navadili na obseg in prisotnost v 5 večjih domovih in nekaj manjših, razvili v njih prijateljstva in poseben značaj, pa tudi hierarhične odnose in navade so železne srajce tudi takrat, ko so zarjavele in že delajo škodo. Železno srajco je težko odložiti.
Slovenska skupnost v Argentini ima toliko smisla kolikor je ljubezni do tega, kar smo. Takih, ki so se rodili v Sloveniji je z vsakim dnem manj. Ostareli so in so naša preteklost. Mi, ki smo bili »tretja generacija« in so uživali najboljša leta skupnosti, ko smo bili otroci in mladina, smo dozoreli in vstopamo v pokoj. Na vrsti so zdaj mlajši od Abrahama, da odgovorijo na ta vprašanja. Vprašanja so težka: ali sploh še hočemo govoriti slovensko? Če Da, potem je jasno, da je potrebno spremeniti način poučevanja v sobotnih šolah, ker ne prinašajo sadov. Po tolikih letih obiska in učenja, maturanti zelo slabo obvladujejo slovenščino. Sposobni so komaj najosnovnejše pogovore. Ni ga pa bolj nesmiselnega početja kakor tistega, ki zahteva veliko žrtev in discipline, pa ne prinaša sadov. Odprt in pošten pogovor o poučevanju jezika, z vsem prispevki pedagoških ved, je v tem primeru nujen. Če v še tako zanikrni šoli angleščine ne bodo dali skupaj človeka, ki ne zna besede angleščine z onim, ki je v tem jeziku že napredoval, pa je to vsem logično, zakaj bi v slovenskih šolah vztrajali v nedogled na principu generacije in v isti razred tlačili otroke, ki se močno razlikujejo po znanju slovenščine? Na koncu SSTRMB-ja ne znajo ne prvi ne drugi, kar bi bilo mogoče in potrebno. In ker ne znajo dovolj slovenščine, se niso sposobni pogovarjati o ničemer v njej. Tako je slovenščina med mladimi že davno izginila kot pogovorni jezik. Ostaja kot jezik prireditev…
Če Da, potem je potrebno postaviti konkretne in uresničljive cilje in tudi narediti napor, ki je potreben, da bi slovenščino znali ne le za domače potrebe, ampak tudi v kakšnih bolj zahtevnih stvareh. Nekatere stvari so stvar volje. In zdi se mi, da bi o tem morali med seboj bolj odkrito in jasno spregovoriti. Enako je potrebno reči kakšno besedo kdaj in kje se bo govorili samo v slovenščini, da bo ostala pogovorni jezik. Morda bi bila rešitev »pogovorni krožek«…
Skupaj z računalnikom in sodobnimi komunikacijskimi sredstvi je v naše domove vstopila španščina. Kar smo se prej otroci brez težav pogovarjali po slovensko, se zdaj pogovarjajo po argentinsko. In tako se bratje in sestre, ki sicer znajo še dobro slovensko, čedalje bolj pogosto pogovarjajo med seboj brez uporabe slovenščine. Tako je slovenščina umrla v družinah. Česar pa se ne uporablja osebno, tisto umre tudi v javnosti (tako npr. vera umira tam kjer družine nehajo skupaj moliti). Sumim, da niste več daleč, ko se bo pojavil nekdo, ki bo rekel »povejmo med prireditvami še kaj po argentinsko, da bodo razumeli«. Povsem stvaren predlog, ki pa je istočasno še en žebelj več v krsti tega, kar je nekoč bila slovenska skupnost.
Ko smo krepki, takrat smo sposobni napora, ki ga terja zvestoba visokim ciljem in idealom. Ko smo bolni, takrat se prepustimo toku in spreminjamo zahtevnost, znižujemo kriterije, iščemo obvoznice. Nekaj časa živimo od rente, saj nobena družba ne izgine od danes do jutri, ampak je to proces, ki lahko obsega več generacij. Slovenska skupnost v Argentini ne bo izginila od danes do jutri. Tisti, ki so moje starosti in se ne bodo selili, bodo ohranjali svoje navade, nekateri njihovi otroci bodo nadaljevali z zbiranjem in druženjem, včasih bodo prišli novi ljudje, ki se dobro počutijo v naših domovih. Vendar bo »Colectividad eslovena« postajala bolj in bolj le »Club esloveno« in bodo slovenski pomniki na stenah potrebovali prevode, ker jih nihče več ne bo razumel. Ko bo prišel ta trenutek tudi slovensko bogoslužje ne bo več potrebno.
Zato je tako potrebno, skoraj bi rekel nujno, da se soočite z vsemi temi vprašanji, ki – prepričan sem v to – tlijo med vami in potrebujejo odgovorov. To so problemi, ki jih morajo reševati Abrahamovci (t.j. mlajši od 50 let!) in njihovi potomci. To so vprašanja na katera mora odgovarjati mladina. Jasno, s pomočjo odraslih, ker sami tega ne zmorejo.
Zakaj biti Slovenec v Argentini, zakaj ohranjati slovensko besedo in slovenskega duha?
Žal nimam odgovora, še manj čarobnega recepta, ki bi zagato rešil, ker je to najprej oseben odgovor. Lahko bi se glasil: ker imam rad svoje starše, stare starše in svoje dede in hočem ostati zvest samemu sebi. Ker hočem pripadati več kot samo Argentini in njenemu ljudstvu, ker se hočem napajati s tisočletno kulturo malega naroda v osrčju Evrope. Ker imam s slovenščino dostop do čudovitih zakladov vere in neprecenljivega kulturnega bogastva. Ker so visočine in globočine duha tiste, ki me privlačijo. Iz osebnega odgovora pa mora rasti tudi odgovor skupnosti, ki bi lahko bil: tukaj smo in ostajamo zvesti v ljubezni nalogi naših staršev. Slovenci smo in kristjani v Argentini. To je naša trojna identiteta, v tem rastemo, se gibamo in smo.
Andrej M. Poznič
