V uvodu v reviji Meddobje 2022 beremo, da ima človek pravico do knjige, tako kot ima pravico do kruha in svobode. Prav je, da knjigo povežemo s kruhom. Mislim, knjigo, ki ti je všeč; lahko je katerakoli knjiga. Morda tudi nobena, saj se danes pogosto dogaja, da se ljudje, da pazijo figuro, odpovejo moki in zato pogosto prenehajo jesti kruh. Recimo, da nas v tem primeru knjiga/revija, kot je Meddobje, ki ima 255 strani, lahko precej odebeli. Recimo: duhovno debeli. In to je vsekakor vreden namen.

V Meddobju, ki ima navado na prve strani postavljati poezijo, je tokrat prvi del posvečen Borisu Pahorju, univerzalnemu pisatelju, ki je maja letos v sto osmem letu starosti umrl. Citiram avtorja članka, Jerneja Ščeka, ki se Pahorja spominja kot “zgledni zagovornik narodnega čutenja kot primarne socialne identitete, ki varuje pred svetom in nas vmesča vanj”. Pahorja se spominja tudi kot večkratnega kandidata za Nobelovo nagrado. Ni jasno, ali bi jo zaslužil, niti ni pomembno. So tudi drugi kandidati, ki je – domnevam – prav tako ne bodo dobili, na primer Stephen King, ki je med sedanjimi kandidati – kdo ve zakaj. A pomembnost nagrade je biti nepomembna (pisatelj brez nagrad je najbrž boljši kot … ). Jernej Šček v svojem eseju izčrpno slika portret, kot ga sam imenuje, “enega zadnjih velikanov evropskega humanizma”. 

Po tem eseju pa, kot običajno, poezija na prvih straneh: ciklus Leva Detele iz obdobja 2020-2022, “Ko je zagorel sneg”, ki jo spremlja epigraf “Pesmi iz težkega časa”. Lahko bi mislili, da so tako imenovani težki časi zaradi domnevne pandemije in nemirnosti sedanjega sveta, vendar tako kot moka v kruhu, tudi Detelova žalost prihaja od znotraj, morda iz njegove osamljenosti ali iz same narave časa, ki mu kljub temu omogoča, da se znebi tega, kar ni bistveno za njegove verze, da se ne obremenjuje s tem, kaj bo povedal, ampak da preprosto pove. Melanholija je povsod – “so ceste / ki jih nihče več ne pozna / so trgi z imeni / pisateljev ki jih nihče / več ne bere” -. Recimo, da v končnem računu s svetom trdi, da “veliko črepinj / malo miru / premalo cvetja”. V tej razgaljeni poeziji, ki spominja na način, kako je Volovšek slikal v zadnjih letih, ko je barvo tako razredčil, da je tisto, kar mu je ostalo na dnu, vrgel na sliko, da bi ji dal še tisto sivino barve, ki je mešanica vseh barv in ostaja v ozadju, tisto slovesno sivino. Morda me spominja tudi na Bukowskija, čeprav nič dlje od Detele, v teh verzih ameriškega pesnika: “Bog je rekel / prekrižajoč noge: / Vidim, da sem ustvaril veliko pesnikov / a ne veliko poezije.” Tisto “ne veliko poezije”, ali to “premalo cvetja” … Bukowski je imel tudi mačke, tako kot se Detela spominja svojega mačka Milorada, mačka iz otroštva, o katerem pravi: “morda je dobro / da te ni več med živimi”. Bukowski pa se mačka spominja tako, da pravi, da je neko noč prišel domov tako pijan, da je pil vodo iz mačje sklede in nato dobil okužbo v ustih. Toda Detela ni namenjen humorju; je dolga himna melanholiji: “kako čas beži / čeprav sem še tu.” Obsežen cikel pesmi, iskren spev žalosti, ki spremlja staranje, vdovstvo in neizogibno osamljenost, s sem in tja kako transcendentno senco, vendar se Detela ne pretvarja, da bi šel dlje, temveč preprosto vrže tisto sivino, ki je ostala na dnu črnilnika. Je v teh pesmih, napisanih v čast melanholiji, ko čas prehaja skozi najbolj suhe pragove, veliko razlogov za praznovanje.

Poezija Andreja Finka pa sestavlja ena sama pesem, “Duhovno obhajilo 2020”, in prav tako kot Detela postavi ta datum – 2020 -, in pojasni: “Sonet je nastal ob začetku pandemije, ko so bile naše cerkve zaprte”. To pojasnilo, v letu, v katerem so bile zaprte cerkve (v zadovoljstvo elite), in tu se zgodi, da ima ena sama pesem enako težo kot obsežen cikel pesmi. Kajti občutek, ki izhaja iz te razjasnitve, tega konteksta ali okoliščine, zajema ves tekst.

Sledijo pesmi Damijana Ahlina; pri Ahlinu gre za štiri kratke pesmi, intimne akvarele. Prav tako intimna je poezija Angele Cukjati, v prevodu Toneta Mizerita in pod naslovom “Notranja Pokrajina”. Lojze Lavrič pa, daleč od intimnosti, v pesmi Balada Treh Ptic predlaga verze, ob katerih si lahko predstavljamo nekakšnega Aškerca presajenega v kolonialno mesto Arequipa, najbolj osrednje mesto med vsemi ostanki kolonialne Amerike. Tri ptice, na vrhu samostana, in verzi, ki pojejo s samostansko hojo: “Tu ni kesanja ne pokore / neumnosti prav vsak počne, / na stolpu druga lahkokrilka / peruti temne zasprostre”.

Vendar se poezija ne konča le v rubriki Poezija – rekel bi, da zavzema velik del revije, saj: Martin Sušnik prispeva z “Jaz sem Vstajenje”, nekakšno poetično dramo, napisano leta 1999 in nato uprizorjeno na odru. Urednik je besedilo rešil iz arhiva in ga prisojamo h tistim “brat brata mori”, ali onem bolj aktualnem, “kdor z njim ne drži, / zasluži smrt, pravi”. Z drugimi besedami, argentinskost v vsej svoji polnosti – čeprav besedilo teče med Pasijonom in dramo domobranstva in na koncu, poudarjeno, pravi: “Ljubimo se med seboj.” Poetična drama ne deluje ravno tako kot poezija, čeprav je njena oblika verz, vendar kar želim poudariti, da se pesnik težko zlije v duhovnika – ne tako, da bi bil duhovnik in se hkrati zlil ali postal pesnik. To je primer letos umrlega legendarnega pesniškega patra Vladimirja Kosa, ki mu Meddobje pod peresom Leva Detele in Damijana Ahlina posveti poklon. Kos je bil tisti, ki je pred leti pisal recenzijo revije Meddobje, ki je izhajala v Glasu, in od tam spodbujal mlade k pisanju. Od njega se poslovimo tudi (takratni) mladi in se mu z zamudo zahvaljujemo za spodbudo, ki nam jo je takrat dal. Mnogi so skušali dokazati obstoj Boga, od “Monologiom” svetega Anzelma do Leibniza in Descartesa. Vladimir Kos pa je morda dokazal obstoj Boga s svojim prijateljstvom do drugih. Ni pa nas zapustil le Vladimir Kos, ampak tudi Pavči Maček Eiletz, ki se je Veronika Rožanec Kremžar spominja pod naslovom “Ljubezen do odra in slovenstva”.   

Revija Meddobje vsebuje več esejev o poeziji, zato trdim, da ima poezija v Meddobju 2022 precej osrednjo vlogo. Eden od teh esejev, ki ga je napisal Ivo Antič, “Bajanje med Poezijo in Politiko”, osvetljuje lik Edvarda Kocbeka. Moram priznati, da se mi je zdel ta odlomek antološki: “Justin Stanovnik ugotavlja Kocbekovo dvojnost v njeni pesniški verziji, ki je vagabundstvo, ter citira njegovo medvojno samooznako: “Ne vem, kdaj in kako sem se spremenil v vagabunda. (…) Potepuh je neulovljivo in nerazrešljivo bitje”.

Drugo besedilo, povezano s poezijo (prav tako iz arhiva), nosi naslov “Pampa” iz knjige Tineta Debeljaka ml. in Vinka Rodeja “Pesmi iz Pampe”. Urednik nam pojasni, da je knjiga izšla pod okriljem revije Mladinska Vez, česar nisem vedel in se mi je zdela dragocena objasnitev. 

Če omenim Vinka Rodeta, ki bo morda po dolgoživosti prehitel Pahorja, vsaj to mu želimo, in ne samo to, ampak tudi to, da bo, ko bo dopolnil sto deset let, kot po čudežu stavil še na eno desetletje; hočem reči: če omenim Vinka Rodeta in esej Andreja Rota “Med Tangom in Zambo – Ob 90. jubileju pesnika”, s tem potrdim, da poezija v tem Meddobju zaseda osrednji prostor. Rotov obsežni esej, ki so ga prebrali tudi na Radiu Slovenija, prinaša pregled življenja in poezije Vinka Rodeja. Esej vključuje številne njegove pesmi, sam pa se ustavljam pri tem verzu: “Če se pogledam v ogledalo sončnega zahoda, / sem poln bistrosti in molitve.” Kot samooklicani agnostik mi pri tej starosti prizna: “Ne vem h komu molim, sploh ne vem več kdo ali kaj je Bog, ampak molim vsak dan, mi dobro dene.” Rotov esej je brezhiben, kot vedno, ko Rot uporabi svoje pero za pisanje. 

Končno, še en esej, razmišljanje o sedanji poeziji zdomstva, “Negibno oblačilo strašila”, ne prav dobro napisan (nekateri stavki so odveč). 

Ker v reviji ni samo poezija, so poleg omenjenih esejev objavljeni še esej priznane Erike Jazbar, “Goriške poti in goriški prijatelji Milana Komarja”, tudi besedilo Marka Finka “Slovenci po svetu ohranjajo svojo identiteto”, ter Dejana Valentinčiča in esej, ki nam predstavlja ljudi z drugih zemljepisnih širin in z istimi občutki, “Slovenci v Avstraliji”. In če govorimo o drugih zemljepisnih širinah, Janez Zorec iz Francije piše “Osamosvojitev Slovenije in Slovenci v Parizu”. 

Prozo dopolnjujeta študija zgodovinarja Tomaža Simčiča “Sto let od pohoda na Rim” in prevod Tone Mizerita “Brocherov dom”, kratek esej o obisku rojstne hiše svetnika Cure Brochera v vili Santa Rosa de Río Primero. Trenutno imamo v Argentini tri svetnike. Eden od njih, po mojem mnenju najbolj priljubljen, je sveti Cura Brochero.

Kar zadeva umetnosti, se Damijan Ahlin in Tone Mizerit pogovarjata in pišeta z in o Božidarju Darku Šusteršiču, “odkritelj gvaranske umetnosti”, kot ga imenuje Tone Mizerit. 

Polona Marolt Makek se v članku “Spomin na mojega očeta” spominja umetnostnega kritika Marijana Marolta. Andreja Dolinar pa predstavlja “Klavdija Nose, ne od tukaj, ne od tam”, o Klavdiji Nose in njeni karieri, ki spremljajo štiri barvne reprodukcije njenih del. 

Revijo zaokrožijo uvodne besede predsednika Ska: “Kdor ima uho naj prisluhne”, članek, v katerem beseda “kriza” preleti vrstice. Ta spremna beseda, ki nekoliko opozarja na izzive, ki jih prinaša ta sodobna družba -ali ta “Ne družba”, kot pravi Christopher Guilluy-, glasi: “človek, v stalnem iskanju prave svobode je postal odvisen in omejen”; in končno: “namesto besede kriza, predlagam da bi morda uporabljali pojem preizkušnja”- ali da v vsaki krizi vidimo tudi priložnost in smo pozitivni.

Kot zadnja zanimivost naj omenim članek Janeza Bogataja “Bogastvo slovenskih pogač” (to recenzijo, napisano po španskem in poslovenjeno z pomočjo google translatorja, mi je ta naslov čudovito tako vrnilo v prevodu: “Bogastvo slovenskih poganov”). Ostaja omeniti še recenzijo knjig “Si dekle ali si žena” in “Povesti iz zdomstva in en esej”, ki sta ju napisala Lev Detela in Erika Jazbar.

Predvsem pa bom rekel ali poudaril, da je poezija “glavni krožnik” v tej številki – to rečem, kot da bi se spomnil tistih Gardelovih verzov, ko poje “esos platos fuertes no son para vos”, pri čemer misli na starega moškega, ki si želi mlado dekle. V tem primeru je jed za vse in brez neprijetnosti, da bi se zredili. Predvsem pa tiste besede, ki jih na začetku je bil zapisal France Papež: “V zdomstvu je knjiga osnovno sredstvo za ohranjanje slovenske narodne zavesti”.

GP