Na pobudo Republike Slovenije se vsako leto 20. maja proslavlja Svetovni dan čebel.

Kako je prišlo do pobude? Nekega septembrskega jutra 2014 se je predsednik Čebelarske zveze Slovenije peljal na delo in poslušal radijski program, v katerem so govorili o svetovnih dnevih in njihovem pomenu. Dobil je idejo, da bi tudi čebele lahko imele svoj svetovni dan. Od čebel je namreč odvisna tretjina vse hrane na svetu, zato je treba na to stalno opozarjati in jih zaščititi, saj so čebele že zelo ogrožene, z njimi pa tudi človek in narava. Še istega dne je zamisel povedal izvršnemu odboru zveze in predlagal, da se 20. maj proglasi za Svetovni dan čebel. Tega dne se je namreč rodil Anton Janša ( 1734-1773), pionir moderne apikulture in eden največjih poznavalcev čebel v tistem času. Zato ga je cesarica Marija Terezija imenovala za stalnega učitelja čebelarstva v čebelarski šoli na Dunaju.

Pobudo sta podprla takratni minister za kmetijstvo, gozdove in prehrano Republike Slovenije in Vlada Republike Slovenije.

20. decembra 2017 je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela resolucijo, ki jo je podprlo 115 držav, tudi Argentina, in tako je 20. maj postal Svetovni dan čebel.

Človeštvo med nabira že zelo dolgo. Najstarejša upodobitev človeka, ki nabira med, se nahaja v jami v bližini Valencije v Španiji, je stara več kot 8000 let in prikazuje dva nabiralca medu, ki iz gnezda divjih čebel odstranjujeta med in satje. Pri delu uporabljata lestve, vrvi in košare. Najstarejše ostanke medu so arheologi našli v Gruziji v glinenih posodah v grobovih, starih med 4700 in 5500 let. V starem Egiptu so med uporabljali kot sladilo za pecivo in za balzamiranje trupel. V Indiji je uporaba medu v duhovne in zdravilne namene opisana v spisih, ki so starejši od 4000 let.

Slovenija ima avtohtono čebelo – Kranjska sivka, ki je druga najbolj razširjena na svetu. Ima pa tudi nešteto pregovorov o medu: