V soboto, 7. junija, je pred Jamo pod Macesnovo gorico potekala spominska slovesnost za pobite domobrance in druge žrtve revolucije. 

Letošnja spominska slovesnost, ki jo Nova slovenska zaveza že 35. leto zapored pripravlja na prvo junijsko soboto, je bila prvič po letu 2020  znova ob Jami pod Macesnovo gorico, ob morišču, za katerega je bilo jeseni 2022 dokončno jasno, da je to kraj množične smrti slovenskih domobrancev. 

Slovesnost, ki jo je letos zaznamovala 80. obletnica konca druge svetovne vojne, je povezala slovenski narod iz matice, zamejstva in izseljenstva v romarsko občestvo, zbrano v duhu Cankarjevih besed: mati, domovina, Bog.

Slovesno sveto mašo ob 11. uri je vodil predsednik Slovenske škofovske konference in novomeški škof dr. Andrej Saje, osrednji nagovor po sveti maši pa je imel predsednik Nove slovenske zaveze, dr. Matija Ogrin.

Novomeški škof, dr. Andrej Saje je v pridigi spomnil na 80-letnico konca druge svetovne vojne in izpostavil, da »rane, ki jih je povzročila, v našem narodu še niso zaceljene«. Opozoril je, da vzrok za to »ni v namernem odpiranju brazgotin, temveč v tem, da te rane zaradi zgodovinskih okoliščin, pomanjkanja ustrezne volje in odsotnosti potrebnih dejanj v resnici nikoli niso bile zares oskrbljene. Zločini revolucionarnega nasilja niso bili obsojeni, nedolžno ubiti niso bili oprani krivde, njihovi posmrtni ostanki še vedno nerazumno dolgo niso pokopani. Mrtvi in njihove družine čakajo na priznanje in na obžalovanje zlih dejanj.«

 »Verjamemo v dostojanstvo vsakega človeka – ne glede na njegovo versko ali narodno pripadnost, preteklost ali vlogo v zgodovini« je opozoril škof Saje in dodal, da smo kot občestvo povabljeni sprejeti Resnico, ki pa »ni politična resnica, ki se meri s človeškimi merili moči ali koristi. To je Resnica, pisana z veliko začetnico. Je resnica, ki izvira iz polnosti Božje ljubezni in nas vodi k svobodi«. Ob tem je kot zgled odločitve za Resnico izpostavil Lojzeta Grozdeta.

Letošnjo mašo in v kulturni program je obogatil zbor potomcev političnih emigrantov, ki so leta 1945 večinoma odšli v Argentino. Zbor je vodila Marjanka Grohar. 

Prav pesem tega zbora Slovenija v svetu, je osrednji govornik, predsednik Nove Slovenske zaveze, postavil v izhodišče svojega nagovora.

Svoj nagovor je dr. Matija Ogrin pričel s temi besedami: »Na tem kraju velike bolečine in smrti so nam pevci zapeli pesem Slovenija v svetu, ki je ena najbolj vedrih in optimističnih domoljubnih pesmi. Zakaj smo potomce naših političnih emigrantov prosili, naj nam jo tu, ob breznu, zapojejo? 

Ne le zato, da se spomnimo na njihove prednike, ki so pred 80 leti morali zapustiti dom in vse, kar so imeli, in si z begom v tujino reševati življenje. Ko so odhajali v svet, so tako rekoč za njihovim hrbtom padali v brezna njihovi najbližji. In ko so pozneje morali s svojim malim življenjem premeriti daljave sveta na vseh kontinentih, so to zmogli zato, ker so se spominjali svojih izdanih, mučenih, pobitih. Spominjali so se jih tako živo in močno, da so z njimi živeli: namesto mrtvih so govorili in pričevali; ob misli na njih, ki jim je bila s padcem v brezno vzeta vsaka možnost življenja, so skušali intenzivno izpolniti svoje življenjske možnosti. Spomin je bil vir žalosti in bolečine. Vendar so čutili, da jih pokojni zavezujejo k plemeniti nalogi: živeti, rasti, pričevati in graditi; in takšen duhovni navdih je pomemben za vse nas.«

Osrednji govornik je nagovoru dejal, da je samostojna Slovenija »tiho zmagoslavje pobitih«, vendar imamo v Sloveniji »rastočo mrežo anomalij, ki jo pogosto izražamo s stavkom, da so nam komunisti ugrabili državo«, kar po govornikovih besedah »mnogim Slovencem dajejo občutek, kakor da bi bili v emigraciji – živijo v svoji deželi, toda večkrat se počutijo, kakor da so v tuji državi.«

Dr. Ogrin vidi pot rešitve v ohranjanju spomina in v opustitvi brezbrižne drže, h kateri spada tudi nezanimanje za najbolj pomembne teme za naš narod. »Obstaja običajna nevednost, saj ne moremo vedeti vsega; toda obstaja tudi krivdna nevednost, ko določene stvari moramo vedeti, saj brez njih napačno poteka naše življenje«, nam je položil na srce predsednik Nove slovenske zaveze.

Svoj nagovor, ki je izzvenel kot najlepša molitev, je zaključil z besedami: »Pot pristnega spomina na naše pobite ni lahka. Vendar pa zanesljivo vodi k temu, da bo Slovenija spoznala in se rešila zlodel, ki jo bremenijo, ter se notranje prenovila.«

Pesem Zdrava bodi, moja lepa domovina, ki smo jo ob koncu slovesnosti vsi skupaj zapeli,  je bila najlepša potrditev, da matično, zamejsko in izseljensko Slovenijo tudi 80 let po velikem roškem  zločinu povezuje plemeniti spomin na naše pomorjene, vodi pa ljubezen do Boga, družine in domovine.

Ob vsem slišanem in doživetem na sobotni slovesnosti pri Macesnovi Gorici, ki se je vseh navzočih globoko dotaknilo se sprašujem, kaj nam naši pokojni sporočajo iz nebes in kaj želijo matični, izseljenski in zamejski Sloveniji v tem zahtevnem času? 

Ko takole nekaj časa v tihoti premišljujem o njihovi duhovni oporoki, zopet zaslišim blage govornikove besede: »živeti, rasti, pričevati in graditi.«

Vsem rojakom v Argentini in širom po svetu pošiljam prisrčen pozdrav iz domovine, Jožetu Janu pa se zahvaljujem za zaupanje, da lahko z vami delim svoje vtise s sobotne slovesnosti.

Franci Donko Mravlje