Rojak slovenske skupnosti v Argentini, filozof Martin Sušnik je v mesecu oktobru predaval v Sloveniji.
Prvo predavanje je imel v sklopu simpozija »Identiteta včeraj, danes in jutri«, ki ga je organiziralo Kulturno-umetniško društvo KUD KDO s sodelovanjem založbe Družina. Na celodnevnem simpoziju so – poleg Martina – predavali zamejski in zdomski misleci Martin Brecelj, Ivo Jevnikar, Erika Jazbar, Igor Škamperle, Marijan Kravos in Jernej Šček.
Tednik Družina je o predavanju Martina Sušnika objavil: »Argentinski rojak, filozof Martin Sušnik je spregovoril o vzrokih za to, da identiteta za sodobnega človeka postaja ne le nepotrebna, temveč je celo ovira in nepotrebni balast pri uresničevanju drugih vrednot, ki so zanj pomembnejše, zlasti vrednot, kot so svoboda, napredek (torej spreminjanje) in odprtost (dialoškost, multikulturnost). Od kod takšno občutenje? Pojem istovetnosti je v tesni povezavi z bistvom in načinom posameznikove biti, ki ima seveda svoje meje – sodobni človek pa svobodo razume kot odsotnost kakršnih koli meja; istovetnost pomeni stalnost in stabilnost, mnogi jo zato občutijo kot statičnost, zavračanje kakršnih koli sprememb in tako tudi zavračanje napredka; prav tako istovetnosti pripisujejo to, da bi v odnosu do drugega in drugačnega vodila ne le do nepremostljive oddaljenosti, temveč v izključujoče nasprotovanje ali celo nasilje.
Toda takšna pojmovanja izhajajo iz napačnih predpostavk. Zavračanje identitete v imenu neomejene svobode vodi ravno v svoje nasprotje. Svoboda namreč deluje prek odločitev, vsaka odločitev pa je hkrati ločitev in določitev, s tem torej tudi omejitev. Ko hoče sodobni človek izbrati vse, da ne bi česa zamudil, in se noče odpovedati nobeni možnosti, dejansko v globini ne izbere nobene možnosti in se ne odloči za noben cilj. Tako postaja neodločen in negotov ter dovzeten za zunanje manipulacije.
Podobno velja za priseganja na napredek: stalno predrugačenje, ki v utekočinjeni sodobnosti teče v vse smeri, ne prinaša resničnega napredka: na zunaj se sicer kaže kot neprestana dinamika, v jedru pa gre za stopicanje v to in ono smer, ki ne pelje nikamor. Resnični napredek pomeni rast, razvijanje, to pa vključuje zvestobo, izročilo, istovetnost.
In še vrednota odprtosti do drugih: kdor ni na svojem, ni nikjer, je temeljito spoznanje, ki ga je Sušnik navajal po zgledu filozofa dr. Milana Komarja. Globoki odnosi so namreč mogoči le med globinami; če nekdo ni sam sebi svoj, se drugemu ne more odpreti in podariti, temveč vse ostaja na ravni postmoderne tolerance, ki pa ni nič drugega kot brezbrižnost. Pot, ki jo sodobnemu človeku – tudi slovenskemu iskalcu istovetnosti – predlaga Sušnik, je zato pot uresničevanja lastnega bistva, rast lastnih možnosti prek pravih izbir.”
.
V torek, 26. oktobra je Martin Sušnik imel predavanje »Prosti čas in svoboda. Filozofski pogled na ocium«. Predavanje je začel z vprašanji: Kaj je prosti čas? Uživamo prosti čas? Zakaj imamo tako malo prostega časa?
Na vsa ta vprašanja je odgovoril s pogledi velikih filozofov Ericha Fromma in Josefa Piepperja. Sodobni človek je suženj potrošništva. Tudi v prostem času smo pasivni potrošniki. V prostem času res delam, kar mi ugaja? Uporabim prosti čas, da se poglobim vase, ali me aktivnosti ki imam v prostem času oddaljujejo od samega sebe? Se bojimo biti pristno »v miru«, moramo vedno nekaj delati? Kdaj poslušamo glas intimnega jaza?
Za osvojitev prostega časa predlaga vrniti se k ociumu. Ocium ni razpršitev, ni počitek ali pavza. Je cilj, trenutek srečanja s samim seboj, v katerem spoznam svoje bitje, svojo eksistenco. Je trenutek gojenja samega sebe. Ocium veže kontemplacijo, ljubezen, svobodo, kulturo, kult in religioznost. Brez kulta ni kulture. Morali bi uporabiti prosti čas, da rastemo kot ljudje, da presežemo človeško naravo.
Po predavanju je Martin odgovarjal na vprašanja poslušalcev, za tem pa se je še dolgo v noč pogovarjal s prijatelji in znanci, med katerimi je bilo kar nekaj (če ne večina) argentinskih Slovencev.
Jože Jan
