Romanje v Luján
Tako kot pojemo pri omenjeni Marijini pesmi je znova priplul “čolnič naš” v Lujansko baziliko. V prekrasnem vremenu je msgr dr. Jure Rode s somaševalcem, g. Igorjem Groharjem, pričel sv. mašo ob 9.30 uri, ki je bila darovana za vse žive in mrtve slovence v Argentini. V pridigi je msgr. Rode spomnil na 70-letnico množičnega romanja prvih povojnih migrantov v letu 1949, ko so se prišli zahvalit Mariji za preživetje slovenskega naroda po krutih medvojnih in povojnih letih. Takrat so Slovenci podarili Lujanski baziliki sliko Marije Pomagaj, ki predseduje slovenskemu oltarju v kripti bazilike in nas je dolga leta spremljala pri majskih romanjih, tako pri maši kot pri procesiji. Spomnil se je na 60. obletnico smrti škofa dr. Gregorija Rožmana, katerega je Papež Pij XII. imenoval za dosmrtnega duhovnega voditelja slovenskih vernikov, razstresenih po svetu. Rožmanova misel “Križa teža in plačilo” nas vedno navdihuje in je zato bila izbrana za geslo letošnjega romanja v Marijino svetišče. Zahvalil se je škofu Frideriku Ireneju Baragi za njegov zgled stanovitnosti v veri, ki naj bi bil zgled slovenskemu narodu za vse čase. Takoj po maši smo zapeli litanije matere Božje in pokleknili pri češčenju Najsvetejšega.
Popoldanska pobožnost se je pričela ob 14. uri s tradicionalno procesijo okoli trga. Ob vrnitvi v cerkev je g. Toni Burja CM imel popoldansko pridigo. Omenil je, da imamo vzroke biti zaskrbljeni prav tako, kot so bili zaskrbljeni naši predniki, ko so prišli prosit Marijo tja v letu 1949. Poudaril je: naj nas Mati Marija, zarja novega življenja, s svojo materinsko ljubeznijo, brani pred krhkostjo družinskega reda. Zaključil je s pragmatično, globoko in enostavno mislijo: “Delajmo, kot da je vse od nas odvisno in molimo, kot da je vse odvisno od Boga”. Med prošnjami smo prosili za redovniške in duhovniške poklice tukaj in v Sloveniji. Zaključili smo z zahvalno pesmijo, ki začne tako, kot omenja naslov poročila in zaključi s stavkom “Marija hiti na pomoč”.
.
Ej, pojdimo zboksat ta črnega!
Ja tudi to se je dogajalo v Lujanu…… dobro, da v letu 1949 še ni bilo INADI-ja in zato se lahko o tem piše. Ker je v članku večkrat omenjena letnica 1949, pojasnim, da so Slovenci že romali v Lujan v letu 1934. Sorodnik, ki je kot mlad fant prispel z ladjo v Buenos Aires v začetku februarja 1949 se spominja, kako so se na romanje v Lujan odpeljali iz znanega “Victor Martineza” v majhnih kolektivih, ki so imeli po 15 sedežev. Zato je bila kolona avtobusov kar dolga. Vozili so do 60 km na uro. Tisti, ki so pa prihajali z vlakom, nekateri obešeni pri vratih, kot se danes še lahko vidi prav na isti progi, so jih prehitevali, mahali z rokami in jim vpili ……….. rad bi vedel kaj!!!! Že v Lujanu in proti koncu sv. maše je vsaj eden od družine moral iti hitro rezervirat mizo, ali vsaj pol cementne mize v Recreo El Peregrino. Ker so argentinski romarji pripravljali svoj obvezni asado, je bilo vse zadimljeno in v megli, da si kar težko našel mizo, ki si jo je starejši brat priboril. Ko so se vsi končno zbrali okoli nje, so lačni otroci hitro pojedli kar je mama vzela iz košare. Namesto iger, vlakca, čolnov, ali drugih zabav, se je v času med mašo in procesijo vršil krščanski nauk. V eni dvorani za starejše, v drugi za mladino, v tretji za otroke. Bile so tudi izjeme, ker so nekateri fantje radi uhajali po svoje k reki, da so šli boksat zamorca. To je bil mehaničen velikan, katerega si boksnil v trebuh in merilec je pokazal s kakšno močjo si udaril. Seveda je bilo treba nekaj plačati in skozi leta je ta črni pojav izgubljal v preciznosti. A je še dosti časa zabaval kasnejše slovenske Marijine romarje. Po popoldanskem obredu pa zopet na avtobuse ali peš do Lujanskega kolodvora na vlak.
Taka in podobna doživetja v mladosti dajejo verskemu dogodku človeško stran, pripomorejo, da se romanj še z večjim veseljem spominjamo, v veri, da so bile tudi take zabave pod Marijinim varstvom.
Franci Žnidar
foto: Zofi Bokalič in Matjaž Godec
.
