Strast, s katero povprečni Argentinec doživlja nogomet, je svetovno znana. Zato ni čudno, da so iz te zemlje izšli mnogi slavni nogometaši tega športa. Med njimi smo pa imeli enega posebne vrste, ne samo, ker je bil svoj čas svetovno najboljši –če ne celo najboljši vseh časov– temveč tudi zato, ker je bil posebnost kot Argentinec in kot oseba.
Diego Maradona je gotovo eden od najbolj znanih in ljubljenih Argentincev doma in po svetu (čeprav so ga mnogi tudi sovražili), hkrati pa verjetno tudi tisti, ki najbolje predstavlja misterij »argentinstva«. Poln čudovitega talenta, iznajdljivosti, želje po odličnosti; istočasno pa tudi poln kontradikcij, svojevrstne nadutosti in življenjskega nereda. Sposoben prehoditi pot, ki gre iz izredne skromnosti do socialnega viška na podlagi naravnih darov in požrtvovalnega dela. Vedno je imel v živem spominu svoje revno otroštvo in bil potem tudi solidaren z ljudmi, ki so potrebovali pomoč. Rad se je pa tudi bahal in razkazoval svoje obilje. Premagal je težave raznih vrst, bil je pa tudi šibak pred skušnjavami. Znal se je zoperstaviti krivici, a se je tudi rad norčeval iz pravičnih načel. Intuitivno briljanten, ne samo z žogo, neštetokrat tudi z besedo, kot resnični ljudski poet. Umetnik, ki je pripomogel nogometni estetiki. Bil je pa istočasno ne-racionalen in v pogovoru večkrat protisloven.
Naivno iskren a tudi goljuf. Dobrodelen, kot pričajo skoraj vsi njegovi nekdanji soigralci in prijatelji, a tudi egoist in oseba, ki hitro in hudo zameri. Iz njega so vrele goreče besede o ljubezni do družine, katero je pa tudi večkrat zatajil in v zadnjem času izključil iz svojega kroga.
Ljubil in sovražil je ne le z isto strastjo, temveč celo iste osebe. Iskal je živost, a nezmerno življenje mu je otrpnilo telo in morda tudi dušo. Pogled je zadnje tedne kazal utrujenost, zmedo in odsotnost, daleč od tistega otroškega nasmeha s katerim je užival na igrišču v boljših časih z njegovo večno ljubico – žogo. Postal je suženj svojih lahkomiselnih odločitev, ki so ga zapeljale v poraz v tekmi življenja.
Dal nam je trenutke silovite sreče, zato se mnogi nočejo lotiti moralnih sodb o njem. Do neke mere je morda tudi prav tako, čeprav to ne pomeni, da bi nam Argentincem moral (niti mogel) biti za zgled. Bil je primer našega kontradiktornega naroda, ki ga ljubi s fanatizmom, ki lahko ljubljenemu škoduje in, ki ga je v istem dnevu poslovil z bolečo žalostjo, s spoštovanjem, pa tudi z nasiljem in anarhijo.
Jorge Valdano, soigralec v prvenstvu 1986, meni, da obstaja neka perverznost v življenju, ki ti uresniči vse sanje in da je Diego trpel kot nihče radodarnost lastne usode. Pot ga je peljala iz človeka do mita, kar ga je razdvojilo. Fernando Signorini, nekdanji fiziotrener, je dejal: »z Diegom bi šel do konca sveta, z Maradono pa niti do vogala.«
Njegovo življenje ni bilo enostavno. Večkrat je flirtiral s smrtjo, dokler ga je ta (presenetljivo?) poklicala v jutru 25. novembra letos.
Bog naj upošteva vse veselje, ki ga je povzročil drugim in mu odpusti ekscese, s katerim je poškodoval sebe in druge, ter mu podari tisti mir, ki ga na tem svetu ni mogel najti.
Martín Sušnik
Buenos Aires, novembra 2020.
(za tednik Družina)
