OkrOgle obletnice

Pred 40 leti, 14. novembra leta 1980 je v Ljubljani umrl Maksim Gaspari, eden najpomembnejših likovnih ustvarjalcev v zgodovini slovenske umetnosti. Njegova umetnost ja oprta na slovensko ljudsko izročilo, njegove prototipne podobe še danes povezujemo s slovenstvom. Za svoje zasluge je prejel Prešernovo nagrado in postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

.

.

Življenjepis Maksima Gasparija

Rojen je bil 26. januarja 1883 v Selščku pri Begunjah, blizu Cerknice (Notranjska). Oče Giacomo je bil posestnik in trgovec, po rodu Furlan. Njegova mati, Ivana Švigelj, je bila hči premožnega posestnika in gostilničarja.

Osnovno šolo je v letih 1890-1894 obiskoval v Begunjah, kasneje na realki v Ljubljani. Nato se je v Murnikovi trgovini v Kamniku učil za trgovskega pomočnika, ves prosti čas pa je veliko risal.

Leta 1899 je na prošnjo g. Murnika narisal sliko slanika, ki so postavili v izložbeno okno. Slika te ribe je vzbudila zanimanje kamniškega veterinarja in zbiratelja umetnin dr. Nika Sadnikarja, ki je Maksimu omogočil šolanje v Ljubljani in na Dunaju in mu kasneje uredil atelje. Po zaslugi dr. Sadnikarja je Maksim Gaspari postal slikar.

Na Dunaju se je Gaspari vključil v jugoslovansko umetniško društvo “Vesna”, katerega geslo je bilo: “Iz naroda za narod”. Najprej se je učil na Grafičnem zavodu, kasneje pa na Akademiji umetnosti.

Leta 1907 je odšel v Munchen a se je že naslednje leto vrnil v Slovenijo. Leta 1911 se je poročil s Frančiško Wurzer iz Bistrice v Rožu na Koroškem. V zakonu so se jima rodili trije otroci. Gaspari je ustvarjal tudi na ženinem domu na Koroškem. 

Gaspari je kot profesor poučeval risanje na raznih ustanovah, od leta 1928 pa do upokojitve (1948) je bil restavrator in risar v Slovenskem etnografskem muzeju  v Ljubljani.

Leta 1952 je prejel Prešernovo nagrado za svoje življensko delo, dvajset let pozneje je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Umrl je v Ljubljani 14. novembra 1980 v 98. letu starosti.

.

.

Gasparijevo delo

Maksim Gaspari je v temelju izrazit risar. Ustvarjal je v vseh slikarskih tehnikah, včasih je tehnike med seboj tudi kombiniral, od olja na lesu in platnu do akvarele ali svinčnika na papirju. Naslikal je razna slovenska narodna obredja in cerkvena praznovanja. Njegov čopič je naslikal ljudi, ki jih srečujemo v slovenskem ljudskem izročilu (godci, berači, vaški posebneži). Točnega števila del, ki jih je Gaspari naslikal, še sam ni vedel. 

. Ilustracije

Gaspari je ilustriral preko 320 knjig in drugih del (razglednice, voščilnice). Od leta 1905 dalje lahko dobimo Gasparijeve ilustracije kot knjižna oprema, kot satirične politične ilustracije, karikature, diplome, kataloge, plakate, koledarje, šolske slike, razglednice in še kaj.

Svoj umetniški vrh je Gaspari dosegel v ilustraciji knjig: Kettejeve poezije 1907, Turki pred sv. Tilnom 1910, Milčinskega Pravljice 1911, Deseti brat 1944, Slovenske narodne pravljice 1952, Slovenske balade in romance 1955 in Rokovnjači 1956.

.

.

. Razglednice

Že na Dunaju se je Gaspari lotil slikanja razglednic v začetku dvajsetega stoletja.  Razglednico je hotel spremeniti v nekaj več kot samo kartico za pošiljanje pozdravov – dal jim je umetniško vrednost.

Naslonil se je na tradicijo ljudskih noš, na sporočilo ljudskih pesmi, šeg in navad.

Zbranih je skoraj 500 različnih Gasparijevih razglednic.

.

.

. Narodne jaslice

Z izumom barvnega tiska so se v Sloveniji pojavile papirnate jaslice natiskane v tujini (Nemčija, Češka). Po prvi svetovni vojni je Gaspari začel razmišljati o jaslicah v okviru narodnega izročila.

Gasparijeve narodne jaslice so izhajale v letih 1919 do 1926 v založbi Umetniške propagande, izšle so na osmih polah in bile natisnjene v obliki litografije.

.

.

Pripravil Jože Jan