Meseca maj in junij imata v naši izseljenski zgodovini posebno mesto: maja smo zapuščali domovino, da si ohranimo svobodo – najprej svobodo, potem pa življenje – ker, je vredno živeti brez svobode? In junij, ko so komunisti pribarantali od Angležev razorožene domobrance in druge ideološke nasprotnike, ki so jih potem mučili in pobili. Junaki pa taki! Spomini na izgubljeno domovino in na to tragedijo nas ne zapustijo.
Poleti sem dobil v roke spis Urugvajca Julija Porissi »Los amigos, el tiempo y los lugares«. Med branjem sem nekako občutil, da bi se to lahko tudi nanašalo na nas, prisiljene izseljence.
Grem na tekst, v za nas prilagojeni obliki:
Znani argentinski pisatelj Jorge L. Borges je bil večkrat kljubovalen v zanj značilnih frazah. Ko se na primer nanaša na domotožje, ki ga izseljenci, še prav posebno pa begunci občutimo, ko se v mislih vračamo na tako drage nam kraje, kjer smo se rodili, odraščali, se vključevali v družbo, živeli… Borges z vso gotovostjo trdi, da ne pogrešamo tistega kraja, ampak tisti čas in tisto dobo, povezano s tem krajem. Kraj je še vedno tam, ni pa več tega, kar smo tam doživljali. Ko se vračamo v pogrešani kraj, ne najdemo tega, kar nas nanj najbolj navezuje: ljudje in prijatelji in stik z njimi, razmere, morda kakšne posebnosti, ki so nam najbolj ostale v spominu… Opažamo različnosti, spremembe in zna nam biti celo tuj. To, kar je bilo, lahko najdemo le še v spominih, v spominih znancev in prijateljev, ki se trudijo kot mi, da se v mislih vračajo v tiste čase, čustva in izkušnje, ki smo jih v teh krajih skupaj doživljali.
Tako, ko se daleč od doma srečamo z ljudmi, s katerimi smo prehodili isto pot, delili podobno preteklost, ohranjali isto miselnost, s tistimi ki so v spominih zasidrani v isto dobo, nespremenjeni kot mi sami, si v pogovorih predstavljamo nespremenjene tudi tiste kraje, ki jih pogrešamo.
Ali res tako mislimo ? Ali se samo delamo, da je tako, da se je čas ustavil in da so pogrešani kraji ostali nespremenjeni – za nas.
Pri sebi vemo, da ni tako, da ni resnično. In tudi vemo, da to za nas niti ni važno. Tudi vemo, da je to mišljenje, to pogrešanje le miselna naprava, tolažba. Kot smo včasih skoraj gotovi, da je tudi življenje v svojem najglobljem bistvu le prijetno potovanje, ki ga spodbuja domišljija.
Zakaj? Čeprav zveni kot kontradikcija, znati živeti v utopiji, je najboljši način uživanja realnosti.
Prevedel in priredil Franci Markež
