“Memoria e historia – dos conceptos ligados, pero no idénticos.”
Pod tem naslovom je pred nekaj tedni v prilogi dnevnika La Nación, izpod peresa Daniela Ortege izšel članek, ki obravnava razliko med besedami “spomin” – pomnjenje, mit, pripoved, zgodba ter “zgodovina”, kar se je v resnici dogajalo.
Za to obravnavo se je poslužil filma Davida Fisher “The Round Number”, v katerem raziskuje Shoah, židovski holokavst –sam je sin preživelih zapornikov- posebno še, ali je število 6.000.000 žrtev resnično – številka, ki se je ne sme zanikati ali popravljati. V filmu omenja pesnika Abba Kovner, ruskega Žida, ki je govoril o 6 milijonih žrtev že veliko pred koncem 2. svetovne vojne, ko so še vozili transporti v taborišča smrti. Logično, ne zanika holokavsta, ampak hoče odkriti vso resnico s tem v zvezi.
Film je podprla tudi izraelska ambasada.
V Argentini imamo podoben primer: parlament buenosaireške province je svoj čas določil, da je bilo med letoma 1976 in 1983, 30.000 pogrešanih, izginulih brez sledu pod vojaško diktaturo. Dvomiti o tem številu ali navajati nižjega je nezakonito in kaznivo dejanje, čeprav se točno ve, ker so teroristi sami priznali – Luis Labraña – da so si oni izmislili to številko in tudi zakaj. In v dokumentirani knjigi “Nunca más” o sojenju te vojaške vlade se govori o okrog 9000 pogrešanih. A z uradno številko 30.000, čeprav je priznano, da je izmišljena, se je ustavilo vsako zgodovinsko raziskovanje, da bi se prišlo do resnice. Tako se ustvarja »realnost«, ki nima stvarne zveze s tem, kar se je v resnici dogajalo. Mehanizem tega »pomnjenja« je ustvariti konkretno, okroglo, simbolično številko in jo povezati z gotovim dogodkom, ne glede na to, ali je resnična ali ne.
Družba, ki je primorana verjeti v nekaj, kar ni resnično, ni povsem svobodna.
Pomnjenje kot “memoria”, in zgodovina kot “resnica” sta sicer med seboj povezani, čeprav vedno ne pripeljeta do enakih zaključkov. In “pomnjenja” resnica več ne zanima, zanimajo ga le simboli, miti ter pripovedi. Ni nesprejemljivo, da verjameš v simbole in mite, nesprejemljivo pa je, da si primoran, da jih vzameš za resnične.
Družba, v kateri se to dogaja, ni resnično svobodna.
To je v glavnem vzeto iz omenjenega članka. In ta me je usmeril v mojo domovino, drago Slovenijo.
Je res svobodna ?
Lahko prosto govoriš o večkrat dokazanih dejstvih, ki niso navedena v uradni zgodovini. A s tem ne boš vzbudil debate, ampak še po 77 letih srdite medijske napade in večkrat tudi kar konkretne.
Ob priliki obeleženja “Dneva spomina na žrtve komunizma v Sloveniji” je novoizvoljeni mandatar izjavil “…očitno bomo morali imeti 9. maj, dan zmage, bolj pogosto, da se bomo spominjali, kaj je resnica.”
Resnica ali mit?
Pravijo, da zgodovino pišejo zmagovalci, kar pa v slovenskem primeru ne drži. Zmagovalci nad kom? Kadar se v domovini govori o osvoboditeljih in zmagovalcih so mišljeni partizani, njih “borba” ter “zmaga” nad Nemci. A v Sloveniji ni prišlo do pravih bitk, le posamezni atentati in streljanje iz zased. V najbolj opevani, Dražgoški, je padlo 27 Nemcev, ki niti niso bili vojaki, ampak le z ročnim orožjem oboroženi policisti. (V bitki za Stalingrad, 400.000 Nemcev in njih zaveznikov).
Rdeča armada je meseca septembra 1944 vdrla v Jugoslavijo, oktobra osvobodila(?) Beograd in prodirala naprej v smeri zahoda. Aprila 1945 je bila že na slovenskem ozemlju. Kar so si Nemci najmanj želeli je bilo pasti Sovjetom v roke in so zato hiteli, kar se je dalo, da bi prišli do Zahodnih zaveznikov in se jim predali. Po njihovem odhodu in ko je bilo že konec vojne – 9. maja- so partizani “osvobodili” naša mesta, ki niso bila več zasedena, v Ljubljani so pa za vsak slučaj celo počakali, da so v mesto prvi vkorakali hercegovski partizanski oddelki.
Oblasti si v naši domovini komunisti niso priborili z orožjem, dobili so jo od zmagovitih Zahodnih zaveznikov ter zmagovite Sovjetske zveze, na zahtevo “očeta narodov”, Josipa Visarionoviča Džugašvilija – Stalina, kateremu so bili takrat vsi komunisti pokorni do skrajnosti.
Pod to oblastjo se je opevana “osvoboditev”, torej “svoboda”, sprevrgla v diktaturo, kot malo takih, s potvarjanjem zgodovine in resnice, absolutno kontrolo tudi nad privatnim življenjem, s preganjanjem, mučenjem ter pobijanjem, ne izdajalcev naroda, ampak ideoloških nasprotnikov, tistih, ki jim poštenost, samozavest, vera, ponos in ljubezen do domovine niso dopuščali, da bi se ji brezpogojno pokorili.
Za pravo svobodo so žrtvovali življenje ali domovino.
Franci Markež
