Prvo romanje
Slovenci so prvič romali v Luján že v decembru 1934: ob priliki evharističnega kongresa je v veličastni baziliki prvič zadonela slovenska pesem.
Tudi povojni begunci so se kmalu po prihodu v Argentino poklonili čudežni Marijini podobi; že v prvih mesecih po prihodu l. 1948 so jih slovenski duhovniki povabili s temi besedami: “Ali ne bi bilo prav, da tudi mi, ko smo stopili iz barke, ki nas je prepeljala iz Evrope, gremo k luhanski Mariji kot na Brezje, zahvalit se za milost srečne priplovbe in še bolj – priporočiti se za sreče v novem svetu pri graditvi naše nove bodočnosti?”
Od takrat in do danes so se romanja letno ponavljala in kmalu postala najbolj obiskano srečanje Slovencev v Argentini.
______________
Naša Marija Pomagaj v baziliki
Pred 70 leti, 22. maja 1949, so slovenski povojni begunci v zahvalo za srečno rešitev v lujanski baziliki umestili podobo Marije Pomagaj, ki jo je naslikal Marijan Koritnik. Ta podoba ima stalno mesto v kripti pod baziliko, krasi jo okvir iz stiliziranih pozlačenih lipovih listov. Od leta 2017 dalje jo spremlja tudi slovenska zastava, ki je bila slovesno umeščena 14. maja 2017. Za vsakoletno slovensko romanje je ta podoba dolga leta bila prenešena pred glavni oltar in tam predsedovala bogoslužju, okrašena z nageljni in rožmarinom. Popoldan so jo fantje v narodnih nošah na ramenih nosili v procesiji okoli trga. Od leta 2018 pa romarsko mašo in procesijo spremlja nova podoba slovenske Marije Pomagaj, nameščena na nosilnicah in prav tako okrašena s pozlačenimi lipovimi listi, originalna Koritnikova slika pa ostaja v kripti.
__________________
Marija skoz’ življenje
S prošnjo Mariji, “hiti na pomoč!” že dolga desetletja zaključujemo naša vsakoletna romanja v Luján. Brez mogočne in pomenljive Marija skoz’ življenje si skoraj ne moremo zamisliti romanja!
Pesem je spisal in uglasbil Ignacij Hladnik (* 25. september 1865, Križe (pri Tržiču), * 19. marec 1932, Novo mesto).
Že v otroških letih je pokazal velik talent za glasbo, za orglanje ga je pa navdušil župnik Jakob Aljaž, kasnejši “triglavski župnik”.
Hladnikov skladateljski opus je zelo obsežen. Skladati je začel ko mu je bilo komaj petnajst let. Skladal je večinoma v polifonem stilu, njegove skladbe preveva ljudsko občutje, zato so se ljudem hitro priljubile. “Njegove pesmi se bodo še prepevale in spomin nanj bo ostal kakor za Riharjem,” je zapisano v spominskem članku v Mohorjevem koledarju za leto 1933. Zložil je veliko evharističnih pesmi, postne, velikonočne, božične, nešteto Marijinih. Ustvarjal je z lahkoto. Poleg številnih zborovskih je napisal tudi veliko skladb za orgle (vse njegove orgelske skladbe so izšle v zbirki Musica organistica slovenica ob petdesetletnici Hladnikove smrti leta 1982). Ohranjenih je 111 Hladnikovih vezanih rokopisov v obliki večje knjige, kjer je večina njegovih skladb.
“Pesem Marija, skoz’ življenje je dokaz, da je Hladnik komponiral za zbor,” piše muzikolog dr. Edo Škulj. “Je pa znal tako ‘po slovensko’ zapeti, da so verniki njegove pesmi kar pobirali; pesmi so šle s kora v klopi. Pesem je izrazito zborovska že zaradi imitacije med moškima in ženskima glasovoma, pa je kljub temu postala ljudska. In to je verjetno eden redkih primerov v svetovni cerkvenoglasbeni literaturi, da zbrano občestvo poje v imitaciji. Ni pa to edina Hladnikova pesem, ki jo je prevzelo ljudstvo. Nova cerkvena ljudska pesmarica Slavimo Gospoda nam v kazalu pove, da so Hladnikove pesmi: Angelsko petje, Bodi nam pozdravljena, Krasota Jezus angelska, Marijo častimo, O Marija moje želje, presveto Srce ter Usmiljeni Jezus, ki je ena najlepših slovenskih evharističnih pesmi oziroma pesmi na čast Srcu Jezusovemu. Vse te pesmi so izredno pevne in spadajo v železni repertoar vsakega ljudskega petja po Sloveniji.”
