Plapolá bandero brezjansko.
Svetogorska zastava.
Pritrkujejo véliki zvonovi.
Gre procesija v baziliko lujansko.
Nad mestom tujim slovenska pesem plava
v domovini novi.
Mogočni stolpi ob reki sveti,
mogočne priče:
Narod v Narodu z Marijo, trikrát Čudotvorsko:
Marija Lujanska v kreoljski kareti
s pesmijo slovensko čez trg se pomiče –
z Marijo Brezjansko… z Marijo Svetogorsko…
O, Mnogoimena! Marija Ena!
Mati vseh narodov! Ščit vseh plemen!
Kraljica kronana obeh domovin!
Na vseh celinah v vseh jezikih češčena!
Blagoslovljena izmed vseh žen!
Mati Odrešenika – vseh celin!
Imena menjaš – vsa v sladka! – in nošnje,
obiskuješ vse narode s prikazovanjem,
Sama izbiraš Svojim bivanjem kraje,
da vedno med nami Si, da naše prošnje
so blizu Ti Srcu, blizu Smehljajem,
bliže Roki, ki dáje.
Ti daješ brezdomcem nam domove:
na pragih hiš naših nas čakajo deca,
domačnost izb naših: kôt – Tvoja slika!
Izprosi mladosti tej vse blagoslove!
Dvigni omahujočega, ki brezmočno kleca!
Povrni ga v skupnost, kdor se ji odmika!
Rokám nalij sil, da si služijo hleba.
Telesom zdravja, bolnikom ozdravljenja,
umirajočim tolažbe! Umrle pospremi
na Rôkah Svojih v blaženstvo néba!
Času zmedenemu osleplénja
s Svojo Dlanjó kot z Lučjo posnemi!
Brezdomovincem daješ domovino:
iztrgan v viharju iz prsti rodne,
vrtinčen v Besu, od žeje presúšen,
naj v prst tu primem se s korenino:
Praded bom potomcem te zemlje plodne! –
Mar zarod moj v veke živi naj brezdúšen!
Ti, ki obupancem dajéš nove nade:
Obudi od smrti naš Up na vrnitev!
Čez oceane domov nas popelji!
Daj, da pokleknemo na pobitih prepade!
Da Osramočenim damó počastitev!
Da Dom uredimo po Tvoji želji!
Da dvignemo Narod spet v Tvojo procesijo
skoz mesta… vasi… in polja… in klance…
s pesmijo Tebi, Kraljici Slovencev!
Da skrita bandera se spet razvésijo,
skoz slavoloke gredo spet monštrance,
vsa okna da spet zapojó v cvetju vencev…
kot tu v Lujanu: vse v melodiji
slovenske pesmi – veličastna zahvala
Lujanski Mariji v kreoljski kareti…
Mariji Brezjanski… Svetogorski Mariji,
v zvonov pritrkovánju… (kot z onstran zagrinjala,
ko naši zvoniki so smeli še peti,…)
poje… vse poje v odmev, ki se nosi –
kot jata galebov – na naše Brezje…
Sveti Lujan! Z Domovino nam vez je
v pesmi romarski, ki tu kliče in prosi
k Mariji Eni – Mnogoimenski:
ščiti nas! Reši nas, Narod slovenski!
Tine Debeljak
foto: Marko Vombergar
