Od vsega, s čimer sem se srečal, ko smo pripravljali gradivo za jubilej Naše luči, me je najbolj prevzela njena težka zgodovina v povojnem obdobju. Na okrogli mizi ob železnem jubileju je sodeloval tudi zgodovinar mag. Jurij Pavel Emeršič, ki je raziskoval delovanje Udbe po Evropi. Rekel je, da je bila Naša luč kraljica prepovedane literature.
V prejšnjem režimu je bilo vse postavljeno na glavo. Laž je bila resnica, resnica je bila laž; pošteni ljudje so bili preganjani kot kriminalci, pokvarjenci so se vzpeli na vrh družbe. Tako je tudi to, da je bila Naša luč pod tem režimom na vrhu seznama »nevarnega« emigrantskega tiska, največji možni poklon.
In res. Dr. Janez Zdešar je povedal, da je na Našo luč še posebej ponosen prav zaradi tega. Prepričan je bil, da je bila Naša luč edini manjšinski ali izseljenski medij, ki se vse od leta 1945 do 1990 ni nikdar niti najmanj uklanjal komunističnemu enoumju. To je zares najmočnejši preizkus demokratičnosti, resnicoljubnosti in pokončnosti, obenem pa tudi razloži, zakaj se je je režim tako bal.
A ko smo ravno pri velikanu, kot je Janez Zdešar, naj omenimo še dve stvari, zaradi katerih je bil na našo revijo tako ponosen. Posebej je cenil dr. Branka Rozmana in v njegovem dolgoletnem, predvsem pa nadvse kakovostnem uredniškem delu je videl enega od vrhuncev v zgodovini revije. Naslednja stvar, za katero je bil zaslužen tudi sam, pa so bile povezave z velikimi medijskimi hišami po Evropi, zlasti še s Frankfurter Allgemeine Zeitung, zaradi česar je bila Naša luč vedno dobro in verodostojno informirana. Natančno je vedela, kaj se dogaja v »domačem kotlu«, in je o tem tudi poročala. Ker so jugoslovanski kolovodje svoje rabote skrbno prikrivali, jih je prav zaradi te informiranosti in verodostojnosti Naša luč še toliko bolj motila.
Vsak človek, ki so ga zasačili z izvodom revije, je bil v najboljšem primeru deležen mučnega zasliševanja. Tako si lažje predstavljamo, kakšne hude pritiske je morala prenašati šele Mohorjeva družba v Celovcu, ki je Našo luč vse do devetdesetih let izdajala. Naj omenim samo en utrinek, da si lažje predstavljamo, kako je to šlo. Dobro vemo, da je bil verski tisk med prvimi, ki ga režim ni toleriral, a na nekem obisku jugoslovanskih mogotcev v Celovcu so ti obljubili, da bodo financirali verski tisk v zamejstvu, če le Mohorjeva neha izdajati Našo luč. A ni popustila.
To so skrite plati življenja Naše luči, a so nam lahko svetel vzor, ko je med nami toliko prestrašenosti, mencavosti in nenačelnosti.
Upam, da nam uspe, da bomo skozi leto 2022 še nekoliko odstirali posamezne poudarke iz zgodovine naše revije.
Lenart Rihar
