Pred tridesetimi leti, 30. aprila 1993, je v Gorici umrla učiteljica, pesnica, urednica otroških revij in neutrudljiva kulturna delavka Ljubka Šorli. Njene pesmi so značilne za obdobje med obema svetovnima vojnama. Zaradi narodnega delovanja so fašisti ubili njenega moža Lojzeta Bratuža, njo pa aretirali in več mesecev zasliševali in mučili. S svojim delom in življenjem je pustila neizbrisen pečat na Goriškem.
Življenje Ljubke Šorli
Rodila se je 19. februarja 1910 v Tolminu. Ob začetku prve svetovne vojne se je s sestrama zatekla k sorodnikom na Jesenice, kjer je začela hoditi v šolo. Po vojni je šolo nadaljevala v Tolminu. Po končani srednji šoli jo je vleklo na učiteljišče, ker si je želela postati učiteljica, a se je odločila za trgovsko šolo, da je lahko pomagala materi, ki je družino preživljala s trgovinico z mešanim blagom. Obiskovala je tudi glasbeno šolo.
Leta 1933 se je poročila z Lojzetom Bratužem, učiteljem in skladateljem, ter se preselila v Gorico. Rodila sta se jima dva otroka: hči Lojzka in sin Andrej. Moža so fašisti leta 1937 zastrupili in je po hudih mukah umrl. V času druge svetovne vojne je bila žrtev policijskih preiskav: leta 1943 jo je italijanska oblast aretirala, znani komisar Colotti jo je zaradi narodnega delovanja in vez z družino Janka Premrla strahovito mučil. Več mesecev so Ljubko zasliševali in mučili, naposled pa so jo poslali v taborišče v Zdravščino pri Gorici.
Svoje sanje o učiteljskem poklicu je uresničila šele po drugi svetovni vojni, ko je opravila učiteljsko maturo in bila sprejeta kot učiteljica na osnovni šoli v Tolminu. Od leta 1948 pa vse do upokojitve leta 1975 je poučevala skoraj v vseh slovenskih vaseh v okolici Gorice, zadnja leta pa v Gorici.
Po upokojitvi ni pretrgala stikov s slovenskimi šolami in se je z veseljem odzivala vabilom na obiske in literarne nastope. Leta 1979 je prejela papeško odlikovanje Pro Ecclesia et Pontificio.
Ljubka Šorli
ČUDEŽ ROJSTVA SLOVENIJA
26. junija 1991
Zdaj tu je noč, noč praznika in vriska,
iz svetlih upov in solzá rojena.
Pozdravil, srečen, jo je ves naš rod –
odslej Slovenec bo sam svoj gospod.
Ne bo ga s silo strla moč nobena,
od zdavnaj vajen groma je in bliska.
Prestolnica, od lúči vsa blesteča,
v ta čudež rojstva komajda verjame.
Pa se, kot še nikoli, veseli.
S triglavskih sten odmev se oglasi,
med ognji dvig zastave vse prevzame.
Takrat se zbor gorá z Zdravljico sreča.
To noč, ta hip so dovoljene sanje …,
zasliši se pred množico nemirno,
ki tod se zbrala je od vseh strani.
Pred Bogom izpričuje in ljudmi
zvestobo rodu in ljubezen verno.
Kako njen glas v trenutku tem svečan je!
Obljuba dana večna je zaveza,
in narod ve, da mora jo spolniti:
le sam si dni svetlejše bo koval.
Življenja Gospodar mu moč bo dal,
da mogel bo do končne zmage priti.
V njem upanje kot morje se razteza.
(Ljubka Šorli je to himno slovenski državi napisala pod vtisom razglasitve neodvisnosti in dogodkov, ki so ji sledili. Objavljena je bila šele v posmrtni zbirki »Goriške pesmi« (Komen, 2018). Verjetno je to bila njena zadnja pesem, saj je kmalu nato zbolela)
Delo Ljubke Šorli
Ljubka Šorli je bila kulturno zavedna pesnica. Veliko je tudi sodelovala na področju prosvete in bila članica Društva slovenskih pisateljev. Prvo pesem je objavila leta 1927 v listu Soča, kasneje je svoje pesmi objavljala v Družini, Koledarju Goriške Mohorjeve Družbe, Mladi setvi, katoliškem glasu, v časopisu Duhovno življenje ter v drugih listih, časopisih in revijah. Čeprav je mnogo pesnila, ni mogla dolga leta ničesar tiskati, ker je tedaj v Italiji bila prepovedana vsaka tiskana slovenska beseda.
V samozaložbi je leta 1957 izdala »Venec spominčic možu na grob«, ki je izšel v izdaji samo 390 izvodov.
Leta 1973 so izšle »Izbrane pesmi« – med več kot 500 pesmimi je Marijan Brecelj izbral 89 pesmi, v katerih avtorica podoživlja rodno Tolminsko, izraža bolečino ob izgubi moža ter opisuje dogajanje v vojnem obdobju.
Leta 1985 je izšla zbirka pesmi »Rumeni ko zlato so zdaj kostanji: pesmi rodnemu Tolminu«, v kateri je sonet prevladujoča oblika.
Sledile so zbirke pesmi »Pod obokom čarobnim« (1987), »Križev pot« in »Canti spezzati« (1994) , dvojezična izdaja »Via Crucis« (1999 in 2000) ter »Tolminske pesmi« (2003 ob 10-letnici njene smrti).
Njen opus v prozi je manj obsežen. Napisala je več črtic, nekaj prizorov za spominske obletnice. Ustvarila je tudi nekaj oddaj za Rai Trst.
Skoraj 150 njenih pesmi so uglasbili Lojze Bratuž, Vinko Vodopivec, Ivan Laharnar, Ubald Vrabec, Jože Trošt in drugi.
Poezija Ljubke Šorli je izpovedna lirika, vpeta v tradicionalne pesniške sheme, odlikujeta pa jo preprostost in muzikalnost. S svojim delom je pustila neizbrisen pečat na Primorskem, zlasti na Goriškem in Tolminskem, veliko pa je pripomogla tudi pri ohranjanju zgodovinskega spomina.
Ljubka Šorli
TOŽBA UMIRAJOČEGA
(Svojemu možu ob 17. obletnici smrti)
V okna veter se težak zaganja.
Oh, kako nocoj je dolga noč …
Modra luč po stenah sence riše,
v me zajeda smrtna se nemoč.
»Monotono pojejo kraguljčki …«
Pesem moja … Ali slišim prav?
Moji fantje, moji dobri fantje
zadnji mi pošiljajo pozdrav.
Ni za sveto stvar težko umreti,
a še mnogo, mnogo dal bi rad …
V grob s seboj po sili hudobije
neizrabljen nesel bom zaklad.
(1954)
O Ljubki Šorli so pisali:
. » Poleg besed „Pesnica upora, upanja in ljubezni“ bi na kip morali izklesati še: „Ljubeča mati, žena in mama. Vzorna učiteljica, urednica otroških revij in pesnica, obdarjena z milino in notranjo močjo. Tolminka, Goričanka, Slovenka. Ženska, ki je tudi v najhujšem trpljenju in ponižanju ostala zvesta sama sebi in svojemu rodu in verjela v smisel življenja.« (pisateljica mag. Marija Mercina v slavnostnem nagovoru pred odkritjem kipa pesnice)
. »Ljubka Šorli je simbol slovenske matere, ki je nobena težava ne zlomi, pogumno prenaša trpljenje in se prepričano zanaša na Boga, ki ji nikoli ni naložil takega bremena, da bi ga ne mogla prenesti. Nikoli ni obupala, vedela pa je, da ji bo Bog pomagal, zato je hodila pogumno po svoji poti.« ( profesor Martin Jevnikar)
. »Z Ljubko Šorli odhaja od nas ne samo velika Slovenka, ki je ob svojem možu Lojzetu Bratužu – mučencu že prešla v naš narodni primorski mit, ampak tudi velika kristjanka.« (pisatelj Alojz Rebula)
. »Življenje Ljubke Šorli je paradigmatična primorska usoda, utelešenje etosa pokončnosti in nemaščevalnosti, zvestobe ljubemu človeku, domači pokrajini, jeziku in poeziji. Ljubka Šorli je pomembno prispevala k razvoju slovenskega soneta. V sonetni obliki je predstavila vse svoje tematske kroge: ljubezen, trpljenje in smrt, religiozno čustvovanje, domoljubje in rodoljubje ter vrsto razpoloženjskih odzivov in refleksij, ki se zbirajo ob tolminskih, goriških, beneškoslovenskih in popotniških motivih.« (dr. Katja Mihurko Poniž, literarna zgodovinarka)
. Učiteljski poklic je bil za Ljubko Šorli stvarno poslanstvo, ki se mu nikdar ni izmikala. In v tem poslanstvu je krčevito, prijazno izstopala ljubezen do lastnih malčkov – učencev. Začutili smo, da nas ima rada. In to je poglavitno pri vzgoji otrok. Osebno, skupaj z ostalimi součenci, smo lahko ugotovili, da nas ima učiteljica Ljubka rada in da nam je stalno ob strani. (Igor Komel, predsednik Kulturnega doma Gorica in bivši učenec Ljubke Šorli)
. Srce, čustvo, je glavni pesniški predmet njene poezje. Preprostost in romantični kritični realizem, ne morda simbolizem, metafora, iskanje ritmov in rim, je njena oblika. Tradicija Gregorčiča, deloma Jenka, najbolj pa Sardenka in Gradnika. Pesnikovanje v ciklih in razneževanje drugotnih čustev, predvsem v prvih „dekliških“ pesmih je sardenkovska manira. Ko pa postane pesem lirični izliv njene subjektivne erotike, postane ljubezenska pesem močna, osebnostna, in prav gotovo je njen sonetni venec možu med umetniško najuspelejšimi v zbirki. Kako lepo se je izrazila med drugimi: „mladost sem svojo nate naslonila“, ali „združilo naju skupno je ognjišče…“ V času dekadentstva je bila „opevanja vredna“ le „ljubica“, ne mati ne žena. Moderni čas pa je prinesel lepe sonete, posvečene materinstvu (Čampa), in zdaj sonete žene svojemu možu, ki ji je bil po treh letih zakona nasilno odvzet. In ta sonetni venec predstavlja sredino prvega ljubezenskega cikla; če je Vida Tomšičeva ob prvi obletnici smrti svojega moža, ki so ga prav tako ubili Lahi, napisala pismo partizanom s poveljem: „Kolji! Kolji!“ iz maščevanja, je Ljubka Šorlijeva vso bol zakrila v svoje srce, „uteho pri Devici sem iskala“, kot žena mu živi še vse življenje, da mu pove povest svoje samotne borbe z življenjem „ob svetli uri najine združitve.“ Nič umetničenja ni v teh sonetih, nič literarnih okraskov, ne iskanih metafor, samo preprostost, čisto čustvo, „srce“ krščanske žene. In zato bo ta venec obstal, tudi če bo vse drugo iz njene poezije pregazil čas. In obstali bodo tudi njeni tolminski soneti, ki se bodo postavljali ob stran Gradnikovim Brdom. Niso to čiste impresije, so bolj realistično razpostavljeni predmeti z intimno čustveno povezavo, toda tako izrazito tolminski pejsaži, da jih je težko pozabiti. (Tine Debeljak)
Pripravil: Jože Jan
Viri: Wikipedia, Ognjišče, Svobodna Slovenija, Slovenska biografija, Obrazi slovenskih pokrajin, Mladika, Sprehod ob dediščini Ljubke Šorli in Franceta Bevka, Kamra.si
