POVZETEK

Kot otrok dveh domovin opisujem svojo pot, ki je začela v Buenos Airesu in se nadaljuje v Sloveniji. Obdarovana z bogastvom obeh kultur ob izjemnih starših, slovenski skupnosti in učiteljskem poklicu sem izoblikovala svoj odnos do danosti. 

Ključne besede: danosti dvojezičnost ljubezen odgovornost vrednote

UVOD – V LJUBEZNI ZDRUŽIL CELICI SI STARŠEV ¹

»Semena sem nosil s seboj še od doma… počasi so oživela in se privadila in dolgo zatem so se prikazali cvetovi: lepi, čudežno drugačni – atlantsko slovenski…« (France Papež, Kot pri Semiču 1924 – Buenos Aires 1996, Nekaj rož²)

Tako kot pesnikove rože, so tudi moja semena prišla s severne celine.

Ata Janez, najstarejši otrok Jerebove družine, doma iz zadnje vasi pod Krvavcem, po imenu Grad v Cerkljah na Gorenjskem, je bil pri šestnajstih letih vpoklican v nemško vojsko. 

Mami Lojzka, najmlajša Urbančičeve družine s Čateža pod Zaplazom, je pri devetih letih izgubila dom, ker so jim ga partizani požgali.

Oba, ata in mami, sta bila v begunskih taboriščih v Italiji in prišla leta 1948 v Buenos Aires. Tam sta se spoznala in se poročila januarja 1955. Petim otrokom, od katerih sem jaz najstarejša, sta bila ljubeča starša. Dve sestrici sta že v večnosti, tako kot onadva. 

MI DAL SI LUČ, MI DAL SI HREPENENJE

Za vse nas je bila prva beseda slovenska. V njej smo se pogovarjali, peli, molili. Predvsem ata je zelo rad pel. Večkrat smo peli med desetkami rožnega venca.

S štirimi leti sem začela obiskovati sobotno slovensko šolo Franceta Balantiča v San Justu (v predmestju Buenos Airesa), kjer so tudi ostali govorili samo slovensko.

Španščina je prišla na površje šele z vstopom v obvezno argentinsko šolo pri šestih letih. To, da nisem ničesar razumela, me sploh ni obremenjevalo. Nimam v spominu, kdaj je prišlo vame razumevanje španščine. Od začetka šolanja naprej pa sem stalno prevajala v obe smeri. Dogodke, ki so se odvijali doma, sem morala sošolcem in učiteljem povedati v španščini, šolske zadeve pa atu, mami, bratu in sestrama v slovenščini.

Med tednom smo hodili v argentinsko šolo, ob sobotah pa v slovensko. 

Naša mami si je želela biti učiteljica in nas je veliko lepega naučila. Imela je res posebne prijeme. Vse štiri otroke je prepričala, da nima časa za branje. Rekla je, da si zelo želi brati, pa ne more z goro perila za likanje, pa s posodo, in mi smo ji brali na glas. Vsak svojo knjigo. Enkrat je bilo v španščini, drugič v slovenščini. Pa ne za kazen, o ne. Niti ne, ker so v šoli tako rekli, ali pa, da bi bili dobri učenci, pohvaljeni. Prosila nas je, da, če bi slučajno vmes kaj prebrali sami, naj bi ji potem to poročali, da ne bi bila za kaj prikrajšana. Prepričani smo bili, da delamo naši dobri, zaposleni mami uslugo. Z veliko mero ljubezni in potrpljenja nas je mama poslušala in občasno tudi popravljala. Nismo vedeli, da smo se s tem učili. Na kakšen originalen, nevsiljiv, ljubeč način nas je uvedla v svet knjig. 

Naš ati je vedno občudoval mamino delo pri naši vzgoji. Zdelo se mu je neverjetno, da je imela tako pedagoško naravnanost.³

Brata Janeza je navdušila Pika nogavička, zase pa ne bi znala povedati, katera knjiga, saj so mi bile vse ljube. Ko sem bila v zadnjem razredu osnovne šole, sem lahko pomagala v knjižnici. To mi je bilo v veliko veselje! Požirala sem knjige. Lotila sem se tudi zahtevnejših. Spominjam se Mauserjeve trilogije Ljudje pod bičem, ki je ena takih.Z vstopom v argentinsko šolo je tudi španščina dobila svojo domovinsko pravico pri nas. Doma nismo govorili v španščini, a vrivale so se interference in kalki. Mami pa jih je skrbno, ljubeče in vztrajno popravljala. Nekaj primerov: v šoli smo delali telovadbo (špansko dobesedno hacer gimnasia. Glagol delati s samostalnikom uporabljamo za marsikaj, npr. ukvarjati se z gledališčem=hacer teatro). Mami je rekla: “Telovadba je že narejena, niste je delali, telovadili ste”. Rokav je odšit je popravila s sparan je. (Špansko glagol coser=šivati, ko uporabimo še predpono des pomeni, da ni zašit).

PREVETRI UM MI, NAJ BO KOS IZZIVOM

Vrednote slovenskega sveta sta mi najprej posredovala starša, potem šola in slovenska skupnost.

Ko sem bila stara osem let in pol, se je rodila najmlajša sestrica Lučka. Takrat sem kot najstarejša pomislila, da mora biti naš jezik še lepši ob njenem prihodu in smo zavestno črtali nekaj tujk (flaška, šalčka, šefla) in jih zamenjali s stekleničko, skodelico in zajemalko. 

Kot marsikoga so tudi mene močno zaznamovali s svojo pozitivno življenjsko držo, poleg staršev in stare mame še mnogi dobri ljudje. Pri šestnajstih letih me je moja prva učiteljica povabila, da sem vstopila v vrste teh, ki poučujejo v slovenskih sobotnih tečajih. Dolgo v noč sem se pripravljala na pouk. Iz Slovenije sem dobivala Cicibane in iskala vsepovsod gradivo. Povezave s Slovenijo so bile takrat le na osebni ravni.

Čeprav sem se navduševala nad matematiko in fiziko, sem se v zadnjem letniku srednje šole odločila za študij španskega jezika in primerjalne književnosti. Vpisala sem se na buenosaireško državno univerzo. Smola. Bilo je leto hudih pretresov. V prvem letniku smo imeli le strogo politične predmete, a o literaturi ne duha ne sluha. Fakulteto so zaprli in leto je bilo izgubljeno. Naslednje leto sem se vpisala na Katoliško univerzo. Tam sem bila dve leti. Medtem sem začela poučevati na Slovenskem srednješolskem tečaju (ob sobotah popoldne) slovensko književnost, dopoldne pa v osnovni šoli. Zaupanje, mentorstvo in pomoč starejših profesorjev (kot so bili msgr. Anton Orehar, dr. Marko Kremžar, g. Pavle Rant, g. Bine Magister, g. Franci Markež) so dosegli, da so padli zadržki in sem zmogla razvijati svoj jezikovni in pedagoški potencial z namenom, da ga posredujem učencem in dijakom.

Pomanjkanje formalne slovenske izobrazbe sem nadomestila z navdušenjem, energijo, z odgovornostjo in nenehnim branjem in izpopolnjevanjem. Fascinirana sem bila nad Toporišičevo slovnico, pa nad pesniki kot so Minatti, Pavček, pa nad romani Rebule.

Po dveh letih sem se odločila, da prekinem študij. Uživala sem z otroki in sem hotela postati učiteljica. Še med študijem sem dobila službo v šoli, kjer sem opravljala pedagoško prakso. Bila sem presrečna. Nadomeščala sem učiteljico jezika v zadnjem razredu. 

Ko sem postala učiteljica, sem spoznala, da sem res dosegla svoj cilj. Mogla sem poučevati otroke, a še vedno me je nekaj vznemirjalo. Vrnila sem se k prvi ljubezni, k hispanistiki. Obenem pa sem hodila v službo. 

Eno leto sem poučevala vse predmete v petem razredu, eno leto sem učila glasbo vse razrede in imela šolski zborček, eno leto sem poučevala glasbo v vrtcu, potem pa vsa leta (do diplome) jezik v zadnjih razredih osnovne šole.

Rada sem hodila v šolo. V veselje mi je bilo pripravljanje dramatizacij. 

Bil je čas poln izkušenj na obeh jezikovnih področjih. Čez leta sem srečala učenca, ki mi je rekel: – Federica Garcío Lorco sem vzljubil zaradi vas. Poklon, ki je učiteljem še kako potreben, saj sami vemo, da bi vedno mogli še bolje opraviti svoje delo. 

BREZ FOTOŠOPOV BODO VSEH NAMERE

Diploma je sovpadala z mamino smrtjo. Stara je bila 51 let. To je bila velika prelomnica v mojem življenju. Naj omenim, da sta oba z atom dobro znala špansko. Ata je imel morda bogatejši besedni zaklad, mami pa boljšo izgovorjavo. Ko je mami umirala, ni več dojemala tega, kar so ji govorili v španščini. Le njen prvotni, slovenski jezik ji je bil domač in razumljiv.

Kmalu po diplomi sem se poročila in pričela z delom v argentinski srednji šoli. V začetku moje poklicne poti v argentinski srednji šoli je bilo pet letnikov. V prvih treh smo poučevali slovnico, v zadnjih dveh pa književnost. V četrtem špansko, v petem pa argentinsko in hispanoameriško. 

Prenove v šolstvu so konstanta moje rodne domovine. No, prišlo je do tega, da se je osnovna šola raztegnila do devetega, srednja pa se skrčila na tri leta. 

Učiteljice so potrebovale dodatno znanje. Nekatere šole so organizirale tečaje, z blagoslovom ministrstva, da so delile ta znanja in tozadevna potrdila. S kolegicami smo nekaj let predavale učiteljem. Tečaji so bili naporni, udeleženci zahtevni, urnik večerni, toda na koncu smo pridobile kup lepih izkušenj.

Poročila sem se s Slovencem in rodila sta se nama dva otroka, sin Maxi in hči Jasna. Do hčerinega rojstva sem še vedno poučevala v slovenskem srednješolskem tečaju.

Doma smo ohranjali to, kar sva z možem okusila v najinih prvotnih družinah. Govorili, peli in molili smo izključno v slovenščini. Negovali smo prejete dobrine. Poleg jezika tudi običaje. Obhajali smo tudi godove, kar ni običajno v argentinskem svetu.

Marsikdo iz okolice je rekel, da sta otroka revčka, ker ne razumeta španščine. Pa smo jih potolažili z dejstvom, da je bilo z nama prav tako in, da sem sama profesorica španščine.

Otroka sta ob sobotah hodila v slovensko šolo Franceta Prešerna na Slovenski pristavi v Castelarju. Takrat je bil argentinski vrtec že obvezen s petimi leti, če si si hotel zagotoviti mesto za prvi razred. Ko je sin bil na prvem srečanju s psihopedagoginjo, je rekel: “Mami, kako mi bodo vse španske besede lahko šle v glavo?” Čez mesec dni mi je vzgojiteljica z veseljem povedala, da jo Maxi že razume in kmalu se je začel sporazumevati tudi v španščini.

Doma smo imeli vsak dan pol ure časa za ogled kakšnega slovenskega programa, ki so nam ga presneli sorodniki v Sloveniji (npr. Radovedni Taček, Periskop …) in se potem pogovarjali o tem. Med poletnimi počitnicami pa smo imeli zvezek z nalogami o gledanem, poslušanem in prebranem. Vsak večer smo brali povesti pred spanjem. 

Tudi pri nas smo morali občasno popravljati razne jezikovne posebnosti. Sin mi je nekoč rekel: “Mami, useden sem”. (Špansko estoy sentado, glagol in deležnik). Namesto pravilnega sedeti=sedim.

Z možem sva bila povabljena, da prevzameva skrb za slovensko stojnico na argentinskem knjižnem sejmu. Tako sva prišla v stik z g. Milanom Matosom in obilico novih knjig. Bila sva tudi posrednika v skupnosti za nabavo knjig in slovarjev pri Mladinski knjigi.

Stvari so zorele in odločili smo se, da se preselimo v Slovenijo, v kraje naših korenin. 

Po začetnih prilagajanjih, kjer sem morala podnaslavljati telenovele, pa prevajati, sem prišla v slovenski šolski sistem prek dela v podaljšanem bivanju na osnovni šoli Škofljica. Naslednje leto smo ponudili španščino kot izbirni predmet in začeli s fakultativnim poukom na Gimnaziji Vič. Obe ravnateljici sta me spodbudili, da opravim strokovni izpit. To je bil moj prvi izpit v slovenščini. Študij je bil naporen, a morala sem se ga zavestno in odgovorno lotiti. Potem sem dobila službo za nedoločen čas. Po petindvajsetih letih učenja španščine kot materinščine sem zdaj predajala Slovencem znanje španščine kot tuj jezik. Nepopisno lepa zavest, da zmorem v svojem poklicu združevati obe jezikovni izhodišči in združiti oba svetova, ki sobivata v meni.

NAJ BRAZGOTINE CENIM, SVOJE MEJE

Kljub temu, da menim, da sem dvojezična, se obenem zavedam, da ne obvladujem vseh področij v obeh jezikih enako. Slovenščina je zame še vedno poseben jezik, jezik mojih pokojnih staršev, jezik molitve in blagoslova. Španščina pa me je spremljala ves čas mojega formalnega izobraževanja in je bilo v njej lažje najti prostor tudi za bolj ulične izraze. Kljub temu, da smo vsa leta govorili v slovenščini in tudi veliko brali, se zavedam, da je jezik živ in je naš vseboval kar nekaj arhaizmov in nepravilnosti. (Sedaj se nam podobno dogaja z argentinsko španščino.) Naj omenim, da smo v skupnosti skovali besedo ključnik (obesek za ključe) po španskem vzoru (llave=ključ, llavero=ključnik). Šele dijakinja me je opozorila, da beseda ne obstaja. Ne morem se pa otresti te napake. Vem, da je pravilno reči: sanjam o nekom, a še vedno mi je ljubše sanjati z nekom, kar smo prevzeli iz španščine. (Tako kdaj sanjam z mamo, ki je že skoraj 40 let pokojna). Bili smo močno navezani na Argentino, na slovensko skupnost v Argentini, in nismo bili prepričani, če bi se lahko v Evropi aklimatizirali. Zavedamo se, da nismo enaki Argentincem in tudi ne Slovencem v Sloveniji. Vedno bo v nas neko hrepenenje po združitvi obeh svetov in ljudi, ki so v njih.

ZVELIČAN BO, KDOR LJUBIL JE BREZ MERE

Meni je bilo dano, da sem se rodila slovenskim staršem v Argentini. Do te stvarnosti me veže ljubeča odgovornost. To, da sem atlantsko slovenski cvet, pogojuje moje gledanje in odnos do slovenske in argentinske stvarnosti. Kot slovensko seme, ki je vzklilo pod južnim soncem, imam še vedno vse prvine slovenstva, ki ga je negoval južni vetrič. Je pa obarvano z argentinskostjo, z mojo rodno domovino. V meni se nenehno prepletata obe stvarnosti.

Ljubezen je tista gonilna sila, ki je vodila naše prednike, da so nam postavili skupne slovenske domove, v katerih smo se srečevali in družili. Ljubezen je vodila tiste, ki so organizirali tečaje. Ljubezen vodi tudi današnje rojake, ko iščejo prijeme, ki so skladni z današnjo stvarnostjo, ki so polni duha, ki oživlja mrtve črke. Ljubezen vodi nas vse, ko posredujemo jezik zanamcem in z njim izkušnje, zgodbe prednikov.

Argentinski pesnik Jorge Luis Borges (Bs. As., 1899 – Ženeva, 1986) je napisal:

Nisem te jaz spočel. Ti so te, ki so že mrtvi,/moj oče, njegov oče in njuni predniki…/
Prihajajo pa, kot kri in mozeg, na ta dan/v prihodnosti, ko si spočet./
Slutim množice njih. Mi smo/in med nami ti in naslednji/otroci, ki bodo spočeti.
Tudi v teh sem jaz.⁴

Je danost in ne usoda, da sem hčer slovenskih staršev, rojena v Argentini, da lahko prejemam dobrine in vrednote obeh kultur. Moram in tudi zmorem se odločati, da gojim obe prvini, da poskušam ustvarjati sintezo teh dveh kultur … Nikakor ne mislim, da je ta sinteza, združevanje različnih prvin v meni lahka naloga, je pa enkratna, nikdar pa dokončna. A oba, tako slovenski kakor argentinski svet sta mi potrebna za polno življenje kakor zrak, požirek vode, nasmeh in prijazna beseda. Včasih se tega bolj zavedam, včasih pa manj. Enkrat na površje stopi nezavedno iz španske kulture, “porteño” (buenosaireški žargon), drugič pa tisto, kar nosi materinščina. Računam v španščini, molim po slovensko, hudujem se v španščini.Tudi naši starši niso govorili o tem, da naj znamo slovensko zato, da bi kdaj šli v Slovenijo, še manj, da bi se tja preselili. Mami je kdaj omenila, da bi si želela, da bi njena duša šla na poti v raj mimo doma v Sloveniji. (Tako nekako piše Janez Kačar⁵, Ljubljana 1933 – Buenos Aires 1968, v eni svojih pesmi) Ko je umrla njena mama, moja stara mama, so ji dali v grob slovensko zemljo iz Čateža. Moja sestra Kristina, ki je pred tremi leti umrla v Sloveniji, je malo pred smrtjo omenila, da jo je vnuk vprašal, v katera nebesa bo šla njena duša, v argentinska ali v slovenska.

V Argentini sem si velikokrat zapisovala v slovenščini celo nekatera predavanja. Ko sem bila nekoč, kmalu po prihodu v Slovenijo, na seminarju Osebni dnevnik p. Silva Šinkovca, me je vprašal, če si zapisujem po špansko. To mi je bil izziv, da sem res začela pisati v španščini, ko govorijo slovensko in obratno. 

ZAKLJUČEK
OBA SVETOVA SI LJUBILA, OBA SI V SRCU TI SPOJILA ⁶

Sedaj smo v Sloveniji že 21 let. Lepo nam je tukaj. Bili smo deležni dobrote mnogoterih ob prihodu. Slovenija ni več le rojstni kraj naših prednikov, je kraj našega ustvarjanja, druženja, je tudi kraj rojstva vnukov. Zdaj, v Sloveniji, čutim dolžnost, da vnukom posredujem tudi svoj argentinski svet. Pa ne zato, da bi imeli od tega neko korist. Zato, ker sta oba svetova moja in posledično tudi njihova.

Marsikomu od teh, ki so morali zapustiti Slovenijo, je bila Argentina tujina in to ves čas njihovega življenja. Res hudo! Pesnik in mladinski pisatelj Mirko Kunčič (1899, Lesce -1984, Buenos Aires) pravi takole v pesmi Ded pripoveduje : Polonca, veš, pri nas doma/je vse, je vse drugače,/še kruh je slajši, pa čeprav-/suh krajec za berače …⁷ . Poezija Ded se poslavlja pa se zaključi s temi verzi: Tu sredi pampe žalostne/ naš dedek dotrpel je,/ do zadnjega, do zadnjega/po domu hrepenel je⁸ … Medtem ko že omenjeni France Papež v pesmi Sporočilo pravi: Tudi še vedno kaj pišem/in srečen sem, da gojim pampske rože/in gojim atlantski pesek/s podobno ljubeznijo,/kot oblikujem slovensko besedo,/ki jo je zaneslo na konec sveta,/kamor se podaja samo sonce.⁹

Hvaležna sem Bogu, staršem, bratu, sestrama, vsem dobrim učiteljem, vsem, ki so se nesebično razdajali, kolegom, prijateljem, možu, otrokoma, vnukom, učencem in dijakom. Za danosti, za življenje, za zgled, za zaupanje, za oporo, za nasvete, za izzive, za rast. Pa tudi, da smem na glas razmišljati o svojih danostih in se spominjati vseh, ki so mi pomagali na poti življenja.

O spominu v Škofjeloškem sonetu filozof Milana Komar (1921, Ljubljana – 2006, Buenos Aires): Kdor se spominja, vase se povrača,/v sam začetek, v prvo izhodišče,/si skrbno pota sem in tja preišče,/ smeri po igri vetra ne obrača./ … Spomin in bistrost sta najožja brata.¹⁰

Naj zaključim z molitvijo zdomskega književnika Karla Mauserja (1918, Bled – 1977, Cleveland):

Ne vem, Gospod,/da bi se ti kdaj zahvalil za spomin/in za milost predstav./
Zdaj premišljujem:/Kako samoten bi bil,/ko bi se ne mogel vračati v preteklost,/
v otroška leta in v prvo zrelost./In kako brez sanj bi bil,/
ko bi ne mogel gledati dni v bodočnosti./
Morda bodo drugačni, ko postanejo sedanjost,/toda mrtvo čakanje bi ne 
barvalo upov,/
ki so skriti v zarji vsakega dneva./Zdaj lahko preteklost in bodočnost/
sprelivam, med dlanmi svojih rok/kakor otroci, ki presipajo pesek./
Sreča je v tem in milost.

Miriam Jereb Batagelj,
prof. španskega jezika in književnosti (do lani zaposlena na Gimnaziji Vič, zdaj upokojena) mgbatagelj@gmail.com 

VIRI IN LITERATURA

• Atxaga, Bernardo. Mi primera lengua, https://www.atxaga.eus/es/testuak-textos/mi-primera-lengua
• Ban, Janja in Špelko, Tina. Slovenska jezikovna skupnost v Argentini. (V: Jezik in slovstvo št.51, Ljubljana, 2006)
• Batagelj, Gregor. Svoj jezik smo dolžni spoštovati. E- zbornik 5. MK DKPS, 2023
• Borges, Jorge Luis. Obra poética, Emecé, Buenos Aires, 1972 
• Brecelj, Marija. To drevo je na tujem zraslo. Rai slovenski program, 2003
• Debeljak, Tine in Papež, France. (ur.) Antologija slovenskega zdomskega pesništva. Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires, 1980
• Debeljak, Tine ml., Debevec, Tomaž, Jereb, Miriam (ur.). Srebrni jubilej srednješolcev ob Srebrni reki. SŠT ravn. Marka Bajuka, Buenos Aires, 1985
• Jereb, Janez. Vzeli so mi mladost. (V: Zbornik Svobodne Slovenije, Buenos Aires, 1965)
• Jereb, Miriam. Naša slovenska narodna zavest. (V: Almanah SŠT ravn. Marka Bajuka Mladi smo, Buenos Aires, 1973) 
• Kačar, Janez. Ne čakaj pomladi. Buenos Aires, Mladinska vez, 1968
• Kermauner, Taras. Slovenski čudež v Argentini, Slovenska kulturna akcija, Ljubljana, 1992
• Mauser, Karel. Zemlja sem in večnost. Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires, 1978
• Markič, Jasmina. El esloveno y el español, ¿lenguas en contacto? Centro virtual Cervantes, Madrid, 2002.
• Papež, France. Atlantska Slovenija, Buenos Aires, 1994
• Papež, France. Dva svetova. SKA, Buenos Aires, 1985.
• Žigon, Zvone. Funkcionalni bilingvizem in Slovenci v Argentini in Urugvaju. (V: Dve domovini, št. 7, 1996)

Prispevek je bil predstavljen na 6. Mednarodni konferenci Vzgoja za ljubezen do domovine in države, ki jo je organiziralo Društvo katoliških pedagogov Slovenije 23. novembra 2024.

---

_{1. Podnaslovi so vzeti iz lastnega soneta: Molitev Nekoč, to vem, bo konec vseh tegob./Takrat boš ti presodil naše delo,/razglasil, kdo pobeljen je le grob,/kdo žalil je, ravnal se kot krdelo./Brez fotošopa bodo vseh namere/in misli v branje vsem. Vsi bomo gôli./V trenutku tem ne bodo šteli góli./Zveličan bo, kdor ljubil je brez mere./V ljubezni združil celici Si staršev,/mi dal si luč, mi dal si hrepenenje./in dal si možnost mi krivic pozabe./ Popihaj rane in izmij zamere,/prevetri um mi, naj bo kos izzivom,/naj brazgotine cenim, svoje meje.}

_{2. Nekaj rož: Tukaj ti pošiljam nekaj rož/iz zdomskega sveta,/na pol suhih, a živobarvnih./Vsadil sem jih v puščavsko zemljo/pred mnogimi leti-/semena sem nosil s seboj še od doma./Najprej je bilo hudó,/presaditev jih je skoraj uničila:/sonca in dežja ni manjkalo – a samota…/Vendar so semena počasi oživela in se privadila/in dolgo zatem so se prikazali cvetovi:/lepi, čudežno drugačni – atlantsko slovenski…/Kaj podobnega nisem videl nikjer.}

_{3. Mami je umrla leta 1985. Ata je v pismih sestram in bratu v Slovenijo razmišljal: »Živim ob spominu na svojo ženo Lojzko. Ob njej sem imel 30 let lepega družinskega življenja. Tudi ona je čutila, da sem bil srečen ob njej, saj sem ji večkrat rekel, da bom po njeni zaslugi prišel v nebesa. Pogrešal jo bom do smrti. Bog ve, zakaj je bilo prav, da sva se morala tako zgodaj ločiti. Tolaži me misel, da sva duhovno povezana.«}

_{4. Pesnitev v originalu: Al hijo No soy yo quien te engendra. Son los muertos ./ son mi padre, su padre y sus mayores;/ son los que un largo dédalo de amores/trazaron desde Adán y los desiertos/ de Caín y de Abel, en una aurora/tan antigua que ya es mitología,/ y llegan, sangre y médula, a este día/del porvenir, en que te engendro ahora./ Siento su multitud. Somos nosotros/y, entre nosotros, tú y los venideros/ hijos que has de engendrar. Los postrímeros/ y los del rojo Adán. Soy esos otros,/ también. La eternidad está en las cosas/ del tiempo, que son formas presurosas.}

_{5. NE ČAKAJ POMLADI Tam daleč, kraj morja, slovenski je raj! / V tujini mi vsak dan je težje in huje./Priklenjen za vedno ostal bom na tuje?/ Še videl Ljubljano bom, rojstni moj kraj? /Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj./ Usoda življenja tako ukazuje, / ko v ognju trpljenja na tujem me kuje.
A moje srce si želi le nazaj! / Če božja je volja tako odločila, / da zadnja mi ura na tujem bo bila, / uklanjam ponižno se ji že sedaj./ Ob smrti pa želja mi bo še prav mila, / naj duša bi moja to milost dobila, /da videla dom bi, na poti v raj!} 

_{6. Iz poezije, ki je nastal kmalu po mamini smrti: MAMI Ti srkala si grenki mate,/ ti zrla v lipov list, ko raste…./ Kot si nekoč hranila z mlekom,/ z ljubeznijo me in z besedo,/ mi danes stoj kot kažipot,/ da zmorem to, kar tebi je bilo lahko:/ živela si v Buenos Airesu,/ čeprav rojena v daljnem Čatežu./ Oba svetova si ljubila,/ oba si v srcu ti spojila. (Lipo smo imeli posajeno pred hišo. Mama je zelo rada pila mate čaj.)}

_{7. DED PRIPOVEDUJE Polonca, veš, pri nas doma/je vse, je vse drugače,/še kruh je slajši, pa čeprav-/suh krajec za berače./ Planine sončne in gore,/ potoki žuboreči,/ vasice bele in cesté -/ oj, ljubi domek, kje si? /Še ptički lepše tam pojo, /še zarje so bolj zlate/ in čudo božje, kaj je rož/ dišečih sredi trate!/ Polonc, veš, pri nas doma -/ ah, ti bi kar strmela, / to drago rodno zemljico/ bi na srce prižela!}

_{8. DED SE POSLAVLJA Pod rodno streho lastovka / se vsako leto vrne,/ a mene tuja zemljica/ za vekomaj zagrne./ ne bo nad grobom milo pel/ mi zvon domače fare,/ ne bodo pošumevale/ žalujke vrbe stare. / Iz nageljna slovenskega/ mi šopek naredite/ in vsako leto na ta dan/ na grob ga položite./ Polonca ti, Polončica / si solzo z lic obriši, / na križ nagrobni c tih spomin/ takóle mi zapiši:/ Tu sredi pampe žalostne/ naš dedek dotrpel je,/ do zadnjega, do zadnjega/ po domu hrepenel je…}

_{9. SPOROČILO Predragi! / Še vedno sem v svojem domu,/ na robu velikega morja,/ v malem raju,/ sredi smeha svojih -/ potopljen v zdomski Atlantidi. / Tudi še vedno kaj pišem/ in srečen sem, da gojim pampske rože/ in oblikujem atlantski pesek/ s podobno ljubeznijo,/ kot oblikujem slovensko besedo, / ki jo je zaneslo na konec sveta, / kamor se podaja samo sonce.}

_{10. ŠKOFJELOŠKI SONET Kdor se spominja, vase se povrača,/ v sam začetek, v prvo izhodišče,/ si skrbno pota sem in tja preišče,/ smeri po igri vetra ne obrača./ Pokoj in sprva sta njegova plača,/ v globini lastni najde zatočišče,/ je slep za videz, za zunanje blišče,/ požene korenine v tla domača./ spomin je znak notranjega življenja,/ zahteven je do sebe, zvest resnici,/ je stroga mera in zalet hotenja./ Je nepremičen kakor mestna vrata,/ je hiter kakor duh, podoben ptici./ spomin in bistrost sta najožja brata.}