Pred 110 leti se je v Ljubljani rodil Ladislav Lenček, duhovnik, kulturnik, publicist in misijonski delavec. Bil je dolgoletni urednik revije Katoliški misijoni in soustanovitelj Društva Slovencev (kasneje preimenovano Zedinjena Slovenija), Slovenske kulturne akcije in postojanke lazaristov v Slovenski vasi pri Buenos Airesu. Vse življenje je skrbel za slovenske misijonarje. Kot urednik Katoliških misijonov je navezoval stike s slovenskimi misijonarji širom sveta, jih obiskoval in skrbel za gmotno pomoč tem misijonarjem. Pomagal je tudi v organizaciji gospodarskega življenja Slovencev v Argentini.
Življenje Ladislava Lenčka
Ladislav Lenček se je rodil 3. februarja 1914 v Ljubljani kot peti otrok vernih staršev Ignacija Lenčka in Katarine Repine. Ko je študiral na ljubljanski klasični gimnaziji je vzljubil gledališče, rad je deklamiral in igral v raznih vlogah na gledaliških predstavah. Po maturi se je znašel pred vprašanjem ali gre v gledališki ali duhovniški stan. Brat dr. Ignacij Lenček mu je pomagal pri odločitvi za duhovniški poklic.
Najprej je vstopil v škofijsko bogoslovje, potem pa vstopil v Misijonsko družbo (lazaristi), ker je imel željo, da bi po posvetitvi odšel v misijone. Takoj po posvečenju leta 1938 je prevzel uredništvo revije Katoliški misijoni, ki jo je izdajalo Misijonišče v Grobljah. Po nemški okupaciji je bil izgnan iz Grobelj, izdajanje Katoliških misijonov pa je nadaljeval iz Ljubljane. Med drugo svetovno vojno se je posvetil duhovnemu vodstvu kmečkih mladcev, ki jih je obiskoval po župnijah.
Maja 1945 se je umaknil skupaj z mnogimi rojaki in nekaterimi sobrati v Avstrijo, po kratkem času pa odšel v Italijo, kjer je preživel nekaj časa v begunskem taborišču Monigo. Tam je dosegel, da se je v eni od barak postavila kapela, ki jo je okrasil z izvirno Goršetovo podobo svetih bratov Cirila in Metoda. Iz Moniga se je Lenček podal v Rim, kjer je kot podpredsednik Socialnega odbora skrbel za begunce. Od tam je bil eden prvih, ki je odšel v Argentino, da skupaj z monsinjorjem Janezom Hladnikom organizira prihod slovenskih beguncev iz Evrope.
Ladislav Lenček je bil soorganizator in blagajnik Društva Slovencev ter sodeloval pri izhajanju Svobodne Slovenije, Duhovnega življenja in Oznanila. Obnovil je izdajanje Katoliških misijonov ter Slovensko misijonsko zvezo, ki je prirejala Baragove proslave, srečolove in misijonsko tombolo (ki je še vedno ena najbolj obiskanih prireditev slovenske skupnosti v Argentini). Lenček je bil med ustanovitelji postojanke slovenskih lazaristov v Slovenski vasi, kjer so zgradili župnišče, prvo slovensko cerkev v Južni Ameriki (cerkev Marije kraljice), župnijsko osnovno in srednjo šolo, Baragovo misijonišče, Dom sv. Vincencija za ostarele in onemogle ter Tiskarno Baraga. Bil je tudi pobudnik in soustanovitelj Slovenske kulturne akcije, ustanovitelj Gospodarske pisarne, iz katere je zrasla in razvila zadruga SLOGA, profesor srednješolskega tečaja, režiser in pisec spominov.
Leta 1988 je Ladislav Lenček zapustil Argentino, v domu Sodalitas v Tinjah na Koroškem je pričakal demokratizacijo Slovenije in se po skoraj petdesetih letih bivanja na tujem vrnil v Slovenijo. 22. februarja 1993 je za posledicami prometne nesreče umrl v Ljubljani, pokopan je na ljubljanskih Žalah.
Misijonski garač
Ladislav Lenček je hotel oditi v misijone. Ta želja se mu sicer ni popolnoma izpolnila, je pa božja Previdnost namenila, da je tako v Sloveniji pred vojno in med revolucijo, pozneje pa v begunstvu in izseljenstvu, razvil močno misijonsko dejavnost.
Takoj po posvečenju je prevzel uredništvo Katoliških misijonov, ki jih je izdajalo Misijonišče v Grobljah. S pomočjo sobratov, laikov in mlajših sodelavcev je razvil močno misijonsko akcijo. Po nemški okupaciji je bil z ostalimi družbenimi sobrati izgnan iz Grobelj, izdajanje Katoliških misijonov pa je nadaljeval iz Ljubljane.
Po umiku v Avstrijo je odšel v Italijo, kjer je v Rimu dosegel, da so slovenski lazaristi dobili lastno viceprovinco z lastnim notranjim semeniščem. Tako je nastala kar številna družbena skupnost, katere vice vizitator je bil Lenček. Iz Rima so trije sobratje odšli v misijone na Kitajsko, drugi trije v Afriko, štirje bogoslovci in trije sobratje pa v Španijo in kasneje v Argentino. Lenček je decembra 1947 odšel v Argentino.
V Argentini se je posvetil nadaljevanju misijonske dejavnosti, zlasti izdajanju in urejanju Katoliških misijonov in ustanavljanju misijonskih krožkov. Lenček je imel z vsakim misijonarjem redne osebne pismene stike. Na vsako misijonarjevo pismo je takoj odgovoril. Večino misijonarjev je tudi osebno obiskal. Vsebina Katoliških misijonov je bila zanimiva in privlačna, ker je poleg člankov o misijonih vedno prinašala aktualna pisma in poročila o življenju in delu misijonarjev po svetu.
Ker je dobro poznal razmere, v katerih so delali misijonarji, je Lenček ustanovil Misijonski sklad za pomoč vsem slovenskim misijonarjem, kjer so se zbirale lepe vsote denarja, ki ga je vsako leto razposlal misijonarjem. Več kot 40 let je organiziral Misijonsko veletombolo, na katerih je bil napovedovalec . Misijonska tombola se še vedno prireja in je ena najbolj obiskovanih prireditev slovenske skupnosti v Argentini.
Revijo Katoliški misijoni je urejeval in izdajal do leta 1987, ko se je revija ponovno začela tiskati in širiti v Sloveniji pod imenom Misijonska obzorja.
Kulturni delavec
Čeprav je Ladislav Lenček pustil svoje sledove na skoraj vseh področjih slovenskega življenja v Argentini je morda najbolj pomembno njegovo kulturno delovanje. Dal je pobudo in bil soustanovitelj Slovenske kulturne akcije (SKA). Bil je založnik številnih knjig slovenskih avtorjev, publikacij SKA in Baragovega misijonišča. Ustanovil je Slovensko tiskovno družbo, iz katere se je predvsem z njegovim delom razvila slovenska tiskarna Baraga.
Ustanovitev Slovenske kulturne akcije je tako opisal v reviji Meddobje France Papež: »Zvedelo pa se je, da misli Lado Lenček na ustanovitev družinske revije in Ruda Jurčec —član DOSKIja— je skušal priti z njim v stik, da bi v tej zadevi našla možnost tudi za ohranitev revije Vrednote. Sestala sta se nekje v mestu Buenos Aires, vendar je Lenček takoj razvil novo in izvirno misel za izvedbo širšega kulturnega programa. Vprašanje revije je bilo trenutno odloženo, sledili pa so razgovori za ustanovitev društva, ki naj bi zajelo kulturno življenje v vsem prostoru slovenskega zdomstva in zamejstva, in tako je v začetku februarja 1954 razposlal pripravljalni odbor, v katerem je bil poleg dr. Ignacija Lenčka in Ladislava Lenčka še prof. Alojzij Geržinič, posebno vabilo naslednjim kulturnim delavcem, ki so tako rekoč prvi in ustanovni člani SKA: Ruda Jurčec, Marjan Marolt, Julij Savelli, Zorko Simčič, Milan Komar, Stanko Kociper, Bara Remec, France Ahčin, Nikolaj Jeločnik, France Papež, Jože Osana, Pavle Verbic, Jože Krivec in Marjan Willenpart. Dr. Tine Debeljak je bil v tistem času zaposlen v notranjosti dežele.
Tekst vabila je naslednji: “Spoštovani gospod! Kot odličnega kulturnega delavca Vas vabimo na razgovor o organizaciji našega kulturnega dela. Naš namen je, postaviti mu zanesljivo tvarno podlago, odtod pa poživiti in dvigniti vsa področja duhovnega ustvarjanja. V ta okvir spadajo: izdajanje kulturne revije z znanstveno umetniškim zbornikom, knjižna založba, kvalitetne prireditve. Važno je, da sodeluje večina ljudi, ki čuti v sebi kulturno poslanstvo. Sestali se bomo dne 20. t.m. ob 16 uri na Granaderos 61. Za osnovo razgovora bo prikazan že precej izdelan načrt kulturne organizacije, način dela, sredstev itd. Razgovor naj mu da končno obliko.”
Bil je soparen poletni dan, sobota 20. februarja 1954. Na sklicani ustanovni sestanek za Slovenski kulturni klub v Buenos Airesu —tako je bilo nameravano društvo začasno poimenovano— so se zbrali ob 18. uri v prostorih Slovenske socialno gospodarske pisarne na ulici Granaderos 61, poleg Ladislava Lenčka in Alojzija Geržiniča še naslednji: Ruda Jurčec, Marjan Marolt, Julij Savelli, Pavle Verbic, Jože Krivec, France Ahčin, Nikolaj Jeločnik in Marjan Willenpart. Od povabljenih niso prišli torej Stanko Kociper, Milan Komar, Jože Osana, Bara Remec, Zorko Simčič, Ignacij Lenček in France Papež. Ladislav Lenček je po pozdravu navzočih naprosil Alojzija Geržiniča, naj utemelji potrebo nove kulturne družbe. Ta je podal pregled kulturnega stanja v Argentini in v ostalem zdomstvu, ki ni na višini kot bi lahko bilo. Zato je potrebna organizacija, ki naj bi družila umetnostne ustvarjalce, kritike in znanstvenike, jih idejno in filozofsko usmerjala ter jamčila ustvarjalno svobodo in možnost razvoja. Zahteva po kvaliteti mora biti osnovno vodilo, bližnji namen družbe pa je izdajanje umetnostno literarne in poljudno znanstvene revije, v kateri bi imele mesto vse umetnostne panoge z različnimi stvaritvami in kritičnimi ocenami. Sledilo bo tudi izdajanje Vrednot, ki so začasno prenehale ter izdajanje knjig. Posebno poglavje uvodne ekspozicije je bilo prirejanje kvalitetnih večerov. Ladislav Lenček je zatem prebral osnutek pravil in podal predloge o programu bližnjih kulturnih večerov in drugih prireditev ter o finančnih možnostih. Geržinič pa je vprašal vsakega od navzočih, ali se strinja s tem, kar je bilo povedano; v glavnem so bili vsi soglasni o nujnosti organiziranega kulturnega dela. Nekateri so izrazili misli in želje, ki naj jih bodoči odbor upošteva. Bil je trenutek formalnega rojstva organizacije, ki je dobila ime Slovenska kulturna akcija, v globljem pa je tisti trenutek pomenil začetek tolikega snovanja, ustvarjalnega optimizma in zagona in transcendentno afirmacijo slovenstva v tujih zemljah. Pri tem je bila poglavitna naloga Akcije v njenem založniškem delu, v izdajanju slovenskih knjig, predvsem izvirnih, ter izdajanju revije, ki je dobila ime Meddobje. V nekaterih obdobjih bolj, v drugih manj, je igral važno vlogo tudi Glas SKA, ki je že od ustanovitve izčrpno poročal o slovenskem kulturnem delu v tujini. Na ustanovnem sestanku —bila je že noč, jasna in topla, z vstajajočim južnim križem—je bil končno izvoljen za predsednika nove družbe Ruda Jurčec, za prvega in drugega podpredsednika Tine Debeljak in Alojzij Geržinič, za tajnika umetnostni zgodovinar Marijan Marolt in za blagajnika Ladislav Lenček. Tajnik naj bo obenem pisarniški uradnik. Za vodstvo filozofskousmerjevalnega krožka bo naprošen dr. Ignacij Lenček, za vodjo leposlovnega krožka je bil izvoljen Zorko Simčič, likovnega Franc Ahčin, glasbenega dr. Julij Savelli, gledališkega Marijan Willenpart. Določita se tudi kot svetovalca likovnega krožka Marijan Marolt in gledališkega Nikolaj Jeločnik.«
Ladislav Lenček je Slovensko kulturno akcijo spremljal več kot 40 let, bil je več let blagajnik in tajnik, pred vrnitvijo v Slovenijo pa 9 let predsednik.
Še pred ustanovitvijo SKA je z Zorkom Simčičem, Francem Bajlecem in drugimi ustanovil Slovensko tiskovno družbo. Ta je kupila tretjino deležev tiskarne Grote v središču Buenos Airesa. Lenček je bil njen soravnatelj, do osamosvojitve slovenskega deleža čisto na svoje v tiskarni Editorial Baraga v Nueva Pompeyi, kjer je tiskarno vodil povsem sam, dokler se ni preselila v Slovensko vas in je Misijonska družba postala večinska lastnica. V tej tiskarni se je tiskalo vse, kar je izdajala SKA, in mnogo drugih knjig, kot na primer trije zvezki Skozi luči in sence Rude Jurčeca, knjiga dr. Vinka Brumna o dr. Janezu E. Kreku Srce v sredini, prof. Geržiniča življenjepis škofa Janeza Gnidovca in knjige Franca Sodje.
Andrej Rot, ki je Lenčka nadomestil kot predsednik SKA, se je na njegovem pogrebu poslovil s temi besedami: »S tvojim odhodom, Lado, se je v zdomskem kulturnem svetu nekaj dokončno zlomilo. Podrlo se je nekaj velikega. Konec je dobe, za katero sem prepričan, da je ne bo mogoče nikdar več obuditi. Ker si bil ti več kot samo njen ustanovni član, pobudnik, njen največji dobrotnik, celo po povratku v rojstno Ljubljano. Koliko pobud si dal, koliko nasvetov, kakšne načrte si zapisal in zarisal, koliko poti prehodil, koliko dopovedovanja zmogel, da si našel, utiral in utrdil pot.
Bil si mož, ki je ravnal po pameti, ki se ni prenaglil, ki ni žalil, ki je znal iz zmed voditi v zanesljivo smer, pokazati svetle namene, seči po najprikladnejših sredstvih, bistriti pojme, podpreti omahljivce.
Pogrešali te bomo, Lado.
Hvala za dobroto, ki si jo delil med nas v obilju. Hvala za tvoje plodno delo, ki si ga s tolikšno ljubeznijo opravil v Slovenski kulturni akciji. Hvala za tvoj ponos, tvojo širino, tvoje svetovljanstvo, s katerim si nas pojil. Hvala za pravo evangeljsko širino tvojega duhovništva in krščanstva.«
Pripravil: Jože Jan
Viri: Družina, Ognjišče, Meddobje, L.Rezelj: “Ladislav Lenček, Vrli mož, ki ni živel za sebe”, Svobodna Slovenija, Duhovno življenje, Missio.si
