Pripovedoval mi je človek dogodek znotraj v sebi. Tam se vedno nekaj dogaja, tudi ko se nič ne zgodi in ne zgane okrog njega, je stopil iz sebe z besedo.
Ko se tam notri oglasi nemir vesti in stopnjuje iz rahlega pozvanjanja do krepkih udarcev na veliki zvon resnice in neizprosno postavi pred oči ujetost v krivdo, človeku ni lahko, me je pogledal z vprašanjem v očeh: si me razumel? Potarnal je, da je bil v zmoti, neizkušen, nedosleden in slaboten, in to spoznanje in priznanje ni lahko, je zatrdil in nadaljeval: Sem človek z napako. Najtežje je nositi s seboj križ lastnih neumnosti in posledice zgrešenih odločitev, dejanj in navad.
Zavrtala sva v pretresanje. Svoboda in odgovornost se namreč vedno dejavno izvržuje samo sedanji trenutek. V naslednjem je že neizprosno zapisano v preteklost vsako dobro delo in vsako nedelo, vsaka zla in dobra beseda in misel. Preteklih opravljenih del, izrečenih besed, skritih misli se ne da več spremeniti. S seboj vzamemo lahko le izkušnjo, kaj je bilo prav in dobro in človeka veseli, in kaj je vredno le obžalovanja in nevredno spomina, ki samo žalosti.
Problem je v tem, da noče iz spomina, je dejal in pomodroval: človek se sicer trudi, da odriva in pozablja neljube podobe, ki pačijo njegov obraz. S takim ne bi rad stopil pred ljudi. Hudo pa je, ker zavest ne ugasne in se vest ne umiri. Ne preostane mu drugega, kot da skuša sam urediti zadrego v sebi. Pospraviti sebe znotraj, urediti dogodke in dogajanje v sebi pa ni mačji kašelj. Opazil je, da je naloga mukotrpna bolj kot si je mislil. Zmanjkuje mu potrpežljivosti s seboj in s svojimi močmi je pri kraju. Pritisnjen je ob zid, pribit na steno, na katero je sam začrtal svoj križ. Pomoči ni od nikoder. Je ne najde.
Toda od koga, se vtaknem vanj, če pa s tem svojim notranjim obrazom noče pred nikogar.
Iz njega zavre: Hrepeni po nekom, ki bi ga razumel in ki bi ga sprejel v vsej njegovi nerodnosti in nedoslednosti. Ki bi mu pomagal najti dovolj moči, da premaga svojo nemoč. To bi ga dobesedno odrešilo prekletstva, mu odvzelo dolgove, ki jih ne more sam poplačati in se jih tako silno sramuje in mu tičijo ko silno nadležen in boleč trn v srcu.
Kaj pa Bog?, ga vprašam najeverno, ker se mi zazdi, da sedi pred menoj kristjan brez vere. Jezus je iskal takšne ljudi in jim pomagal, mu potisnem oprijemek na doseg.
Omahljivo sva zajadrala med znamenja tolažbe, ki jih daje razodeta Modrost. Vendar je bila orehova lupina nezaupanja pretrda. Beton, ki ga čas ga še ni najedel, da bi se sam sesul vase.
Je še kdo, ki trpko prenaša sebe in svoje notranje dogodke? Naj se oglasi, naj drug drugemu pridemo naproti. Sprejet bo za brata, sestro, za mater in očeta. Radi bomo skupaj v sorodnosti srca, ki ga muči negotovost in dvom, kot družina ljudi, ki vztrajno in razumevajoče delijo svoje moči in nemoči med seboj in z Bogom. Jezus je izpričal, da Bog rešuje. Krepimo se v Njegovi moči.
Vabimo vas v slovensko skupnost, kjer se družimo med seboj v božjem Imenu.
Janez Pucelj
Naša luč, september 2018
