»Vrne se Heraklit. Proč Parmenid.« Tako so zapisali študentje maja ´68 na steno v Sorboni. S tem niso menili le, da soglašajo z Efežkim filozofom, ki pravi, da »ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko«, ker se pač reka in oseba stalno spreminjata. Gibanje t. i. Francoskega maja ni težilo k razmišljanju o tem, kako stvari dejansko so, temveč želelo je nekako povedati kako bi stvari morale biti: nazor, kultura, inštitucije, vrednote, vzgoja in navade se morajo spremeniti Vsako statičnost je treba preseči; živeti moramo heraklitsko. Pri tem so takratni revolucionarni študentje bili očitnen sad modernega mišljenja –čeprav so nasprotovali nekaterim modernim izdelkom– saj si je modernost, nadvsem v razsvetljenstvu, želela ustanoviti novi svet, ki bi pretrgal z do takrat tradicionalnim svetovnim nazorom, predvsem srednjeveškega krščanstva. V tem smislu je moderni predlog bil progresisticen; njegov namen je bil nadomestiti »stare misli« z novim pogledom in tako pospeševati napredek, v zaupanju da pomeni novost tudi izboljšanje.
Je pa moderni nagon po spremembi hotel tudi doseči nove gotovosti, ki naj bi se ustalile za vedno in tako omogočale zaželjeni progres. Iskali so –recimo tako– stabilne novosti, in v tem je moderni paradoks. Bauman jo imenuje »solidna moderna«, ker je preklinjala preteklost in tradicijo, a ni hotela pokončati s solidnostmi, temveč ustvariti nove. Cilj je bil »nadomestiti skupino podedovanih in napačnih solidev z drugo, boljšo in celo popolno, in zato tudi nespremenljivo«, opisuje sociolog.
Postmodernost se je pa s časom uprla tem novim solidnim strukturam, in v tem smislu je maj ´68, skupaj z drugimi pojavi zadnjega polstoletja, bil znak nastajanja progresizma nove vrste, ki že ne išče nove solidnosti, temveč zavrača solidnost kot tako. Zato je današnji čas Bauman označil kot »tekočo moderno«. V imenu opozicije do sistema, se postmodernost upira vsakršnemu redu; v imenu borbe proti avtoritarizmu zavrača vsakršno avtoriteto; v imenu prenavljanja zanika vsakršno stabilnost in išče spreminjanje zaradi spreminjanja samega. Ni več nespremeljivih ciljev, trdnih vrednot, trajnih resnic; danes prevladuje nomadizem na vseh področjih življenja.
Pravi Chesterton, da je zmota le resnica, ki je ponorela. To se pravi, absolutna napaka je nemogoča, in celo v zmoti lahko najdemo delež resnice, ki je pa zašla iz prave poti. V tem smislu, lahko v današnem progresizmu najdemo nekaj resničnega, v kolikor se upiraskrajnemu konservatizmu in umetno izdelanim »sistemom«. Skrajni konservatizem ima seveda svoje šibkosti in napake. Poleg čustvenega stališča, ki lahko osebo nagiba k taki drži, opazimo na intelektualnem področju, pomanjkanje razlikovanja med tem kar je večno-potrebno in tem kar je bežno-kontingentno. Za konservativca je vse potrebno, celo to kar je kontingentno. Tako postane slep do spreminjajočega značaja človeške realnosti. Ker pa življenje naravno teži po napredku (in napredek vključuje spremembe), postane tak koservatizem represiven in –proti svoji volji– spodbuja uporno reakcijo. Želi ohraniti tradicijo, a ker zavrača spremembe, predstavi mrtvi tradicionalizem, okamenele strukture, zastoj (in kar zastaja, gnije, so tudi pisali fantje in dekleta ´68). To se pravi, z namenom da bi rešil preteklost, konservativec ne samo pozabi na prihodnost, temveč nekako ubija tudi sedanjost in preteklost samo, ker ju inmovilizira in jima tako uniči živost. Najboljši poklon preteklosti ni v tem, da jo ohranimo nepremično in mrtvo, temveč da znamo iz nje ohraniti kar je živo in vredno za spreminjajočo se sedanjost in prihodnost. »Jaz sem odvisen od svoje preteklosti –je pisal G. Marcel, filozof ustvarjalne zvestobe– a je tudi preteklost odvisna od mene.«
Vendar je progresizem pravi odgovor temu skrajnemu konservatizmu? Tudi tu opazimo šibkosti, napake in kontradikcije. Na intelektualni ravni, (postmoderni) progresist misli, da je vse kontingentno, celo tisto kar je bistveno in trajno. Dejansko, je za bistva slep, ker ostane na površini spreminjajočih se fenomenov. Sanja s prihodnostjo, in zato zavrača tradicije in zanemari preteklost, pod geslom »nič ni stalnega, vse je treba spremeniti«. S tem pa dejansko izčrpa moč prihodnosti sami, ker ta ostane brez vsake opore. Če je treba vse spremeniti, potem je tudi prihodnost polna praznih sanj, ki bodo morale prej ali slej v koš.
Notranja logika progresistične dialektike je v tem smislu samomorna. Prvotna misel »moramo vse staro spremeniti, da pride na dan kar je novo, in zato tudi boljše« končno vodi na misel »kar je danes novo, bo kmalu staro, in zato tudi slabo«. To pa pomeni, da zanj, kar je novega dejansko ne vključuje v sebi bistvene izboljšave in da navsezadnje ni ničesar, kar bi bilo resnično dobro samo na sebi. »Dobra« je novost, sprememba kot taka. A možnosti, h katerim merijo te spremembe niso bistveno nič boljše kot katere koli druge, saj bodo itak kmalu zastarele. Te posledice, ki notranji logiki te misli pripadajo in jih je postmodernost razjasnila, pa seveda nič ne pripomorejo progresizmu.
Prvič, v taki perspektivi, se ne okrepiijo moči, ki naj bi spremembe uresničile, kajti tak nazor ne vzbuja revolucionarno energijo, temveč povzroča brezbrižnost in apatičnost, ki vsekakor napredku nič ne koristita. Dandanes je to postalo očitno; sedanji nihilizem je nadomestil moderno upanje v napredek, čeprav ima v njem svoje korenine. Zato ni čudno, da je sedanji progresist dejansko pasivne vrste (pa če tudi drvi sem in tja) in podvržen vplivu mode. Da bi bil res spontano aktiven, bi potreboval kak »večen ideal«, kakšne »stabilne cilje«, kakšne »nespremenljive vrednote«, »trdna načela«, ki bi mu globoko segali v srce. To je pa onemogočeno v današnji perspektivi tekoče postmodernosti.
Drugič: zapleteno teoretsko stališče se obeta današnim progresistom, ki radi trobijo, da je vse le mit, da morajo »velike zgodbe« umreti, da je vse socialna konstrukcija… kajti bodo morali priznati, da je tudi progresizem le mit, konstrukcija in zgodba, ki mora kratkomalo umreti.
Končno pa še to: če je jedro progresizma v tem, da se upira »sistemu« z neprestanimi spremembami, dobro bi bilo da opazi, da dandanes kažejo biti ravno neprestane spremembe jedro sodobnih »sistemov«. Ti upori, torej, ki si domišljajo da bodo sistem rušili, ga dejansko hranijo in krepijo, ker jih je
znal sistem vase absorbirati in jih spremenil v srce lastne dialektike. Zato, kakor konservatizem prebuja progresistične upore, prav tako tudi postmoderni progresizem povzroča sebi nasprotne posledice. V svetu, kjer so spremembe postale »dolžnost« in kjer je nestabilnost novi imperativ, je tak progresizem
navsezadnje služi sistemu, in je v tem globoko konservativen.
Resnični napredek je nemogoč če se bomo upirali vsem spremembam (kot si konservativec želi), je pa tudi nemogoč če bomo vse stalno spreminjali in zavračali vsako stabilnost (kot si želi progresist). Kajti resnični napredek vključuje istočasno spreminjanje in stabilnost. V pozabi te osnovne resnice sta si progresist in konservativec sorodna, in zaradi te sorodnosti sta tudi oba neučinkovita. Brez sprememb ni pristnega življenja – brez stabilnosti pa ni subjekta, ki naj bi se spreminjal in napredoval, ne objektivnih kažipotov, na podlagi katerih bi lahko sodili če so spremembe res napredne ali ne.
Kje pa naj bi našli te objektivne kažipote? V realnosti, v naravnem redu in v subjektu samem: v tem kar je za osebo (ali za državo, za skupino, za podjetje, za inštitucijo, za župnijo, za šolo…) resnično dobro in pospešuje udejstvovanje njenih zmožnosti. Podredi se ne dobro spremembam, temveč se morajo spremembe podrediti dobremu. Glavni parameter je torej »dobrota«, t.s.p. pristne vrednote. Če imamo torej nekaj dobrega, ohranimo to in bodimo konservativni. Če smo kaj dobrega izgubili, bo napredek v tem, da naredimo korak nazaj in ga zopet pridobimo; bodimo torej reakcionarni. Če nam nekaj dobrega manjka, stopimo naprej in napravimo potrebne spremembe; bodimo progresisti. Če se nam je zapičilo kaj slabega, borimo se proti njim in bodimo revolucionarni.
To pa zahteva intelektualni in afektivni realizem, ki motri v stvari čim bolj pristno, objektivno, globoko in ljubeznivo. Tako bomo znali razlikovati kaj je bistveno od minljivega, in bomo znali pospeševati spremembe, ki bodo pripomogle, da se bo bistveno čim bolj uresničevalo.
Današnja družba nerada govori o naravnem redu, o bistvih, o objektivni dobroti, o resnici. Je subjektivistična, a noče govori o subjektih, ker mora biti vse »tekoče«. Medtem pa niha, zaprta v zmotni debati med dvema neučinkovitima možnostima: konservatizem, ki vodi v mrtvilo (pa naj še tako zakriva strah pred spremembami ali pa celo lenobo pred trudom, ki ga spremembe zahtevajo, v imenu »zvestobe«, ki dejansko ni ne živa ne ustvarjalna), ali pa progresizem, ki hlasta po novem, a vodi v praznino nihilizma (pa naj še tako z masko »avanture« in »prenovljenja«zakriva strah pred angažiranjem z resničnimi vrednotami, brez katerih se ne da resno govoriti o napredku). In, kot vemo, značilnost nihala je v tem, da ne napreduje.
