Prisrčno srečanje papeža Frančiška s Pedrom Opeko in prebivalci Akamasoe
Otroci in mladi so v preprosti cerkvi že dolgo peli, ko se je papež med obiskom na Madagaskarju v glavnem mestu Antananarivo v nedeljo, 8. septembra, zgodaj popoldne s papamobilom vzpenjal na hrib, posejan s sedmimi vasmi združenja Akamasoe. V naselju, ki so ga zgradili na smetišču, ga je pričakal ustanovitelj Pedro Opeka. Krepko sta se objela. »Stisnila sva se kot dva velika prijatelja, starejši brat in mlajši brat,« je dan zatem povedal misijonar slovenskega rodu.
»Tukaj vsi delajo«
Ko je papež vstopil v polno cerkev, so ga otroci in mladi, oblečeni v pisane obleke, pozdravili z vzkliki. Glasno so peli, ploskali in plesali. »Sveti oče, kakšno veselje, da vas lahko sprejmemo danes, na praznik rojstva Božje Matere, na tem kraju, kjer je Bog hotel dvigniti z močjo evangelija toliko revnih družin z otroki, ki jih je družba zavrgla,« je Frančiška v navzočnosti malgaškega predsednika pozdravil misijonar Pedro. »To je bil kraj izključenosti, trpljenja, nasilja, smrti. V 30 letih je Božja previdnost ustvarila oazo upanja, kjer so otroci zopet našli svoje dostojanstvo, mladi so spet začeli hoditi v šolo, starši so začeli delati, da bi pripravili prihodnost za svoje otroke. Skrajno revščino smo na tem kraju izkoreninili z vero, delom, šolanjem, medsebojnim spoštovanjem in disciplino. Tukaj vsi delajo. V vsej ponižnosti smo zaupali revnim, da se lahko dvignejo, in to zaupanje nas je pognalo na pot k skupni osvoboditvi, ki traja vse do danes.«
Po besedah misijonarja Opeke so v Akamasoi dokazali, da revščina ni stvar usode, ampak jo je ustvarilo pomanjkanje socialnega čuta politikov, ki so obrnili hrbet ljudstvu, ki ga je izvolilo. »Ta kraj izključenosti je postal danes kraj občestva, bratje in sestre z vsega sveta tu obhajajo nedeljsko mašo z Božjim ljudstvom iz Akamasoe. Sveti oče, vaša navzočnost danes v tem kraju, ki ga je Bog preobrazil v kraj bratstva in delitve, je milost, blagoslov, s katerim bomo podvojili pogum za nadaljevanje boja proti revščini, ki ubija duše, in proti sleherni krivici, ki je storjena otrokom, ženskam in ostarelim. Hvala, sveti oče, da ste obiskali našo vas, kjer je Bog tako vzljubil uboge, da jih je rešil suženjstva, kjer je vsak živel zase. Veselje otrok in mladih, navzočih tukaj, izraža našo veliko srečo, da smo vas lahko sprejeli tukaj v Akamasoi. Hvala iz vsega srca, sveti oče!«
V imenu otrok je Frančiška s pojočim glasom pozdravila dolgolasa 13-letna Fanny. Povedala je, da je v Akamasoo prišla pred šestimi leti z mamo ter mlajšima bratom in sestro. »Naše življenje se je spremenilo, danes sem srečna, da se lahko učim in molim.« Zahvalila se je dobrotnikom z vsega sveta, da lahko na tisoče družin napreduje, skrbi za otroke in jih pošilja v šolo. »Mi, otroci in mladi, bomo ohranili vero, čeprav je skušnjava po lahkem življenju vedno navzoča okrog nas.«
»Bog se je odločil živeti sredi ljudstva«
»Dober dan vsem! Dober dan!« je v francoščini nagovoril zbrane papež Frančišek. »Zame je veselje, veliko veselje, da se spet srečam s svojim nekdanjim študentom: oče Pedro je bil moj študent na Teološki fakulteti v letih 1967–68,« je povedal in z nasmehom na obrazu dodal, da ni preveč maral učenja, da pa je zelo rad delal.
Vesel sem, da sem lahko med vami, je dejal Frančišek in poudaril, da je Akamasoa, »mesto prijateljstva«, kjer si s svojimi rokami prizadevajo za dostojanstvo družin, izraz Božje navzočnosti med njegovim ubogim ljudstvom. Ta navzočnost po njegovih besedah ni občasna, priložnostna, pač pa je to »navzočnost Boga, ki se je odločil živeti in vedno ostati sredi svojega ljudstva«. »Ko vidim, kako žarijo vaši obrazi, se zahvaljujem Gospodu, ki je poslušal glas ubogih in izkazal svojo ljubezen z oprijemljivimi znamenji, kot je vznik te vasi,« je povedal Frančišek in dodal: »Recimo z vso močjo: revščina ni stvar usojenosti.«
Papež je zatem govoril o zgodovini tega naselja, ki je zgodovina poguma in vzajemne pomoči ter trdega dela. Pri temeljih je najti živo vero, ki se je izrazila v oprijemljivih dejanjih, ki lahko »premikajo gore«. »Vera brez del je mrtva,« je spomnil na besede apostola Jakoba. Božje sanje pa, kot je dejal, niso samo osebni napredek, ampak predvsem skupnostni; »ni hujše sužnosti, kakor nas je opomnil oče Pedro, kot ta, da vsak živi samo zase«.
Frančišek je mlade povabil, naj delo svojih predhodnikov nadaljujejo. »Naj poženejo v vas darovi, ki vam jih je dal Bog.« Akamasoa se bo po njegovih besedah v prihodnje razvijala v tolikšni meri, v kakršni bo še naprej pričevala o njegovi ljubezni do sedanjih in prihodnjih rodov. »Molimo, da bi se po vsem Madagaskarju in drugih delih sveta širil sijaj te luči in bi se oblikovali razvojni modeli, ki dajejo prednost boju proti revščini in družbenemu izključevanju,« je dejal Frančišek ter se vnovič zahvalil Pedru in sodelavcem za preroško pričevanje, ki poraja upanje.
Molitev za delavce v kamnolomu
Papež se je sprehodil med zbranimi v dvorani; punčka je spontano stopila k njemu in mu podarila vrtnico, Pedro je vzel v roke malčka. Na papamobilu, izdelanem na Madagaskarju, sta se odpravila k Jezusovemu kipu nad kamnolomom, ob katerem ju je znova pričakala množica. Mlada mamica je ob očetovi spremljavi na kitaro občuteno zapela pesem. Delavka, ki je papeža pozdravila, je povedala, da so sredi kamnoloma postavili oltar, kjer Pedro trikrat letno mašuje. Frančišek je zmolil molitev za delavce, za tiste, ki opravljajo delo s svojimi rokami in neizmernim fizičnim naporom. Ob koncu je blagoslovil vse delavce v Akamasoi in malgaške delavce, še zlasti tiste, ki živijo težko življenje iz dneva v dan in iz rok v usta.
Pedro Opeka se je s papežem povzpel na papamobil in se z njim spustil v dolino. »Pedro, poglej, kakšen krasen narod, kakšni veseli ljudje, še otroci se smejejo, te pozdravljajo,« je misijonarju dejal papež, kot je Opeka povedal za Radio Ognjišče dan po dogodku. »Vsi so bili veseli, bilo je neverjetno, zgodovinski dogodek za nas,« je dejal slovenski misijonar, ki je še povedal, da je papež na njegovo prošnjo ob poti blagoslovil kapelo svete Družine, h kateri se je njegov oče zatekel v smrtni nevarnosti ob koncu vojne in bil rešen. »Veseli in srečni smo tega Božjega dogodka, da nas je obiskal Jezusov namestnik in nas s tako ljubeznijo podprl, nam dal nove moči, da delamo naprej za otroke, za revne, za družine.«
»Slovenija sredi Afrike«
Papežev obisk Akamasoe je doživel velik medijski odmev. Najprej seveda na Madagaskarju. Časopis La Gazette de la Grande Ile je papeža primerjal s Pedrom Opeko: oba izvirata iz Buenos Airesa, sta na vseh celinah doživela skrajno revščino ter živita v ponižnosti in preprostosti. Časnik L’Express de Madagascar je poročal, da je papež nekoliko prekrižal načrte organizatorjem, ko se je odrekel prenočevanju v hotelu s petimi zvezdicami. Franca Giansoldati, časnikarka italijanskega dnevnika Il Messagero, je slikovito opisala nekdanjo podobo kraja, kamor se je odpravil Frančišek: »Med tolikimi pekli, ki so na zemlji, posebno mesto zasluži antananarivsko smetišče, veliko območje, pokrito z nesnago, griči smeti, na katerih tavajo nemirni in obupani ljudje.« S tega območja je »slovenski misijonar«, rojen v Argentini pred 71 leti, napravil pravi čudež. Pedra je označila za »nacionalno institucijo«, njegov sloves je že dolgo tega presegel afriške meje; nekateri ga primerjajo z materjo Terezijo, saj je tako kot ona poiskal ženske in otroke med odpadki. Papež ga je obiskal, ker je hotel na lastne oči videti, kar so mu pripovedovali, je zapisala novinarka Il Messagera. Ko prestopiš velika železna vrata Akamasoe, nadaljuje, ceste spremenijo barve: rdečo poteptano zemljo zamenja siva, saj so tlakovane s kockami, izkopanimi v jami; zidane hišice imajo strme strehe, odtočne kanale in pobarvane ograje; »tako v hipu iz Afrike prideš v Slovenijo«. O čakanju na papeža v Akamasoi je časnikarka spletnega portala Crux Ines San Martin poročala: »Tudi tu otroci (in ne tako mladi) veselo pojejo in čakajo na ‘prijatelja očeta Pedra’, kot mi je neka ženska danes dopoldne opisala papeža.« Ko je papež že prišel, pa je o izjemnem razpoloženju z video posnetkom poročala novinarka španskega radia Cope. Tudi papeževega biografa Austena Avereigha je prevzelo veselje otrok in mladih v dvorani. »Afriški tok Božjega veselja bo prenovil Cerkev,« je tvitnil. Časnikarji so opozorili še na pozornost, ki jo je Frančišek namenil slovenskemu misijonarju: »Ko papež obišče neki kraj, je običajno on v središču. Na nedeljsko popoldne na Madagaskarju pa je papež Frančišek svoj oder delil s Pedrom Opeko.«
Marjan Pogačnik
Družina
