Jezikovni orešček
KAKŠNO ZVEZO IMATA KOS PICE IN KOSILO?
Slovenščina je južnoslovanski jezik, ki se je začel samostojno oblikovati kmalu po naselitvi Slovanov na območju današnje Slovenije v 6. stoletju. Natančneje moramo slovenščino opredeliti kot zahodnojužnoslovanski jezik, kamor spadata še hrvaščina in srbščina, medtem kot makedonščina in bolgarščina spadata v vzhodnojužnoslovansko vejo. Vsi ti jeziki spadajo v širšo družino slovanskih jezikov, ki so se razvili iz praslovanščine. Le-ta ni bila nikoli zapisana, po vsej verjetnosti tudi ni bila enotna. Govorili so jo naši predniki v pradomovini, ki je obsegala ozemlje današnje jugovzhodne Poljske, južne Belorusije, Polesje in severno Ukrajino, od koder so se Slovani proti koncu 5. in v začetku 6. stoletja razselili proti jugu, jugovzhodu in zahodu. Kakšen jezik je bila praslovanščina, kolikor toliko zanesljivo ugotavlja primerjalno jezikoslovje.
Slovanskim jezikom so po izvoru najbližji in najbolj podobni baltski jeziki, zato večina jezikoslovcev domneva, da so predniki Praslovanov in Prabaltov tvorili nekakšno jezikovno skupnost. Slovanski in baltski jeziki so del indoevropske jezikovne družine, kamor spada večina jezikov, ki se danes govorijo v Evropi, Iranu, Pakistanu in severni Indiji, zaradi prekomorskih osvajanj pa tudi v Ameriki, Avstraliji, Južni Afriki, na nekaterih tihomorskih otokih in drugje. Danes je indoevropska jezikovna družina največja jezikovna družina na svetu, saj skoraj polovica človeštva govori katerega od indoevropskih jezikov. Praindoevropski jezik ni bil nikoli zapisan, enako kot v primeru praslovanščine ga je mogoče rekonstruirati s pomočjo pravil primerjalnega jezikoslovja.
Slovenski knjižni jezik obsega več kot 90.000 različnih besed, ki imajo zelo zanimivo preteklost. Jezik je živ organizem, v katerem nastajajo, se spreminjajo in izginjajo besede, se razvijajo pomeni, oblikujejo in preoblikujejo slovnične kategorije. Nekatere besede so stare že več tisoč let, veliko besed pa je prišlo v slovenščino iz drugih jezikov.
Le malokateri slovenski besedi je mogoče zanesljivo slediti vse do praindoevropskega izvora (ok. 4000 pr. n. št.), takšna beseda je npr. mati. Sorodstvene oznake so v večini jezikov navadno stare, podedovane, zato lahko najdemo primerljive besede tudi v drugih slovanskih in indoevropskih jezikih: rus. matь, frc. mère, nem. Mutter, angl. mother, špan. madre. Beseda oče je mlajšega izvora, in sicer izhaja iz praslovanskega *otьcь oz. njegovega zvalnika *otьče.
Prevzete besede imajo svoje izvore v drugih, sorodnih ali nesorodnih jezikih. V slovenščino so prihajale predvsem iz (nekdaj) sosednjih jezikov in jih poznajo tudi narečja, proti koncu 19. stoletja in kasneje pa so zaradi razvoja moderne znanosti in tehnike prodrle v knjižni jezik tudi tujke. Prevzetih besed je slovenščini precej, tako zaradi zemljepisnih (stičišče slovanskega, germanskega in romanskega sveta ter neindoevropske madžarščine) kot zgodovinskih razlogov (tuja oblast, cerkvena latinščina).
Splošno pravilo pravi, da so besede, ki se končajo na -e ali -o, v slovenščini srednjega spola (okno, jajce), vendar pa to ne drži za prevzete besede, ki so običajno moškega spola (kino, avto, bife, finale). Pri tem je pomembno, ali besede še čutimo kot tuje ali pa so v jeziku prisotne že tako dolgo, da smo jih vzeli za povsem svoje, kot npr. vino in pivo, ki sta srednjega spola. Človeštvo se z vinom opija že na tisoče let, od kod v resnici izvira, niti ne vemo. Podobno velja za poimenovanje za vino, ki smo ga v slovenščino prevzeli iz lat. vinum, ki je soroden gr. oĩnos. Obe besedi sta verjetno izpeljani iz indoevropske baze *u̯ei̯h- ‘viti, oviti, upogibati’ in sta prvotno označevali vinsko trto, rastlino, za katero je značilno ovijanje. Po nekaterih podatkih naj bi pivo oz. pivu podobne pijače varili še prej kot vino. Slovenska beseda pivo je prevzeta iz enake češke ustreznice v prvotnem pomenu ‘pijača’, saj gre za izpeljanko iz češ. pit oz. pslovan. *pi̋ti ‘piti’.
Večina Slovencev bi si vsaj za besedo knjiga najbrž upala trditi, da je slovanskega izvora, a bi se ušteli. Najverjetneje smo jo prevzeli iz turščine, ki si jo je domnevno izposodila iz starokitajske kcüen, kcüjən ‛zvitek’.
Ob omembi kosa pice se je pri pouku slovenščine nedavno pojavilo vprašanje, ali ima beseda kos kakšno zvezo s kosilom. Da, res jo ima! Poleg tega, da si kos pice pogosto privoščimo za kosilo, je pslovan. *kǫ̑sъ ‘kos, grižljaj’ izpeljan iz glagola *kǫsa̋ti ‛deliti, drobiti, gristi’, iz katerega sta izpeljana tudi današnja kositi in kosilo.
Ste se kdaj vprašali, od kod sta se v slovenščino prikradla fant in punca, saj vendar že poznamo besede zanju – dekle, deklica in deček? Oba sta prevzeta iz italijanščine. Punca je prevzeta iz it. pulcella ‛dekle, devica’, ki je izpeljana iz lat. pullus ‛mladič’, fant pa iz it. fante oz. furl. fantulìn ‘deček’, ki sta se razvila iz lat. infāns ‛dete, dojenček’.
Na ta in še mnoga druga vprašanja o izvoru slovenskih besed vam lahko odgovori Snojev Slovenski etimološki slovar, po katerem je povzet tudi ta prispevek. Skupaj z drugimi slovenskimi priročniki je prosto dostopen na portalu Fran https://fran.si/, ki je prav te dni dobil tudi svojo mobilno aplikacijo.
Tjaša Lorbek
