Slovenija ima nič koliko cerkvenih objektov; pravijo, da jih je skoraj tri tisoč. Med njimi so seveda v večini cerkve, cerkvice in kapelice. Na njih oltarjih najdemo mnogo podob ali kipov svetih mož in žena, ob njih pa tudi drugih bitij. Ne samo angelov, tudi mnogo živali. Težko si predstavljamo kip sv. Roka, ne da bi ob njem stal pes. Ali sv. Tri kralje brez kamel. Ali sv. Nežo brez jagenjčka, tudi sv. Martina ne brez konja. Ne pozabimo še na goloba, jagnje in ovco (nikdar pa oven ali koštrun!), osla in vola, leva, orla, kačo!
Na romanju treh župnij, ko smo obiskali nekaj cerkva po Gorenjskem, smo se ustavili tudi v župniji v Šenčurju. Ime izvira iz sv. Jurija, ki je tudi vedno na konju in s sulico prebada kačo.
Tako je bilo v davnih časih, vse do takrat, ko je tam nekje sredi druge polovice 19. stoletja v župnijo prišel nekdo iz Ljubljane preveriti, kako župnik opravlja svoje delo. Pa je opazil v oltarju konjenika sv. Jurija, kako prebada kačo, satana. In prišel do spoznanja, da konj pač ne spada na oltar, da mora ven. Kaže, da je njegova beseda kar nekaj zalegla na škofiji in odločeno je bilo, da mora konj dol iz oltarja. Kljub temu, da so se Šenčurci upirali in z vsemi močmi nasprotovali takemu ponižanju, je padel ukaz, da mora konj stran. Zanimivo: kača-satan je pa smela ostati! Župljani iz Šenčurja so močno zamerili.
Tako je sv. Jurij iz konjenika bil dodeljen k pehoti, k infanteriji. Sicer res samo na oltarju, ker so potem njegov kip s konjem in kačo namestili v nišo nad glavni vhod v cerkev, kjer ga je prav dobro videti.
Ko smo bili na obisku, oltarja nismo mogli videti, ker v glavnem oltarju ravno opravljajo restavratorska dela in je delovni oder prekrit s tančico, da lahko v cerkvi nemoteno potekajo liturgični obredi. Župnik Kokalj nam je med drugim razlagal, da bodo dela dolgotrajna; zavlekla naj bi se vsaj eno leto.
Prišla pa je na dan nikoli potešena krivica izpred stoštiridesetih let: župnik in z njim aktivni župljani (pastoralni svet, ključarji in drugi – las fuerzas vivas) so se odločili, da izrazijo svoje mnenje – da mora konj nazaj na oltar! Obrnili so se na vse, ki odločajo o posegih v cerkveno umetnost in arhitekturo tako v škofiji kot v državnih uradih za spomeniško varstvo in utemeljevali svojo zahtevo z mnogimi razlogi.
In so uspeli! Velmožje iz škofije in drugih uradov so dali prav ljudem iz Šenčurja in v restavriranem oltarju bo svetnik spet povišan v konjenika, kot se spodobi in je prav.
Bo pa potrebno počakati kako leto, da si ga boste ogledali. Pa to je še vedno manj, kot pa tistih sto štirideset let pešadije!
GB
